Archive for category Kultura

Anti-Vacci

the-vaccine-meme-machine

Imam to smolo ali pa morda srečo, da sem periodično izpostavljen viharjem v žlici vode na temo cepljenja. Obe strani sta dodobra vkopani. Sam sicer cepim svojega otroka, ker ocenjujem, da je zanjo tveganje dovolj majhno, da se izplača biti pro-socialen in pomagati tistim, ki nimajo izbire. Se pa ponavadi ne spuščam v debate na to temo, ker mislim, da je to bolj stvar vere kot argumentiranja in ne verjamem, da bom lahko verjetje spodkopal z argumentom. Če bi se to dalo, potem bi bili na svetu sami ateisti.
In potem moji znanci in bivši sošolci vsake toliko časa nalepijo kak link (ki ga tu ne bom delil, ker ne verjamem, da je treba norcem posojati megafon samo zato, da bomo na videz vsi enako glasni), ki me malo užalosti. Žalosten sem, ko sploh moram preletet take nebuloze. Saj ne da jih natančno berem, ampak že tisto kar vidim. Ajme. Pa tako rad bi verjel, da je človeška rasa v povprečju razgledana in čuteča.
In potem berem komentarje. Clickbait. In moja bivša sošolca (eden iz osnovne in eden iz srednje šole) se zapleteta v debato. Eden meni, da je izogibanje cepljenju kriminal in nemoralno, drugi meni, da je narobe da nima izbire. Sicer je načeloma morda za cepljenje, ali pa morda proti… v vsakem primeru pa hoče on biti odgovoren za svoje otroke in dokler mu nekdo ne garantira, da je tveganje za njegov rod nično, toliko časa bo proti cepljenju, tko nominativno, na ravni ideje.
Moj komentar v tistem postu:
Močno priporočam v branje: Schneier, B. (2012). Liars and outliers : enabling the trust that society needs to thrive. Indianapolis.: Wiley.
 
Nekje v knijgi Schneier oriše kako je cepljenje t.i. tragedy of the commons. Za tiste, ki jim ekonomija ni blizu: Tragedija skupnega je pojav, kjer skupina ljudi “čisto malo” izkorišča skupno dobrino, racunajoč na to, da je ostali ne bodo. Temeljni primer je vaški pašnik, kjer lahko 10 kmetov uporablja 2/3 zemljišča 10% časa, 1/3 pa se medtem obnavlja. Pa si reče en kmet: “Če kravo pasem 10% časa na 2/3 in potem se 10% časa na prepovedani tretjini, se ne bo nič hudega zgodilo, saj ima prepovedana tretjina še vedno 90% časa na voljo za obnovo, moja krava pa bo še enkrat bolj rejena kot sosedove.” In potem si isto reče se ostalih 9 kmetov, kar pomeni, da na koncu travnik propade in vsem pocrkajo krave.
 
Schneier vleče parallelo s cepljenjem – če en posameznik reče: “Boli me za tiste, ki se ne morejo cepit, ne mislim tvegat svojega otroka, ne glede na to kako majhno je tveganje zanj v primerjavi. Sej ostali tvegajo zame s cepljenjem svojih otrok.” Ta stav deluje samo dokler večina cepi svoje otroke. Ko družba začne razmišljati v lastno korist in ne v korist skupnosti (ob ne-prehudem tveganju), dobimo tragedijo skupnega.
 
Hecno se mi zdi dvoje: (a) Da moj sošolec O sicer načeloma kritizira individualistično logiko in neoliberalizem (v drugih postih), medtem ko je tukaj ekstremno libertaren (češ, ne bom tvegal za druge, ne glede na posledice zanje in majhno tveganje zame).
 
Racionalizacija zakaj ne bi tvegal, je tu poljubna. V našem primeru pac očitek, da nekdo ni pripravljen tveganja prevzeti nase (zdravnik, ki ne podpiše, da bo z O-jevim otrokom vse v redu). Kar nas pripelje do (b) Kot je že moj sošolec A nakazal, je v življenju bolj malo ne-tveganih odločitev. In seveda ne-prepoznavanje tveganja ni isto kot odsotnost tveganja. Zanašanje na to, da mi “lahko nekdo zagotovi” da je nekaj brez tveganja pa mi itak jemlje moč odločanja. Če se odločam samo za stvari, ki nimajo nobenih potencialnih negativnih posledic in vedno izbiram samo izbire z gotovimi pozitivnimi posledicami, potem se itak ne odločam. Moja izbira je jasna in vedno ista. Mirno bi me lahko zamenjal robot. Trik človeškosti je to, da se odločiš med dvema bolj ali manj bednima opcijama in živiš s posledicami. Kar nas seveda pripelje nazaj na cepljenje. Moje mnenje je, da je lahko opletat z lastno odgovornostjo takrat, ko meniš, da ne bo ta nikoli igrala vloge. Ker ze po Frommu vemo, da je odgovornost 1/številom vpletenih.
 

Heh, to me spomni na veliko debato v Kaliforniji pred par leti ali naj motoristi nosijo čelade ali ne. Pro-nosilci rečejo, da je to varno in fer in razumno, Kontra-nosilci rečejo: “To je moja lastna izbira, nihče ne bo kratil moje svobode in vetra v laseh”. Problem je sicer to, da če človek brez čelade ne umre v prometni nesreči, potem jaz kot davkoplačevalec plačujem za njegove zdravniške posege, oskrbo in nego, s čimer krati mojo svobodo razpolaganja z lastnimi sredstvi in mojo pravico do odločanja. Obenem tudi, kot rastlina, postane izdatek za proračun in ne priliv (kot davkoplačevalec), tako da njegova odločitev ne vpliva samo nanj ampak tudi na ostale državljane. In enako velja če umre – ne prinaša več dodane vrednosti, pritisk je večji na nas ostalih. Na mikro nivoju je seveda problem tudi če se je svobodnjak razplodil. Verjetno ima potem njegova družina tudi kaj za dodat o tem, koliko časa bi radi še preživeli z njim. Zelo podobno, ne, kot cepljenje? Na žalost predlagana rešitev v primeru čelad ne deluje pri anti-vacci brigadi – v Kaliforniji so predlagali zakon, kjer je nošenje čelade neobvezno, ampak vsak, ki je ne nosi, je avtomatično zaveden kot darovalec organov in nima pravice do oživljanja. Na žalost ne vem, če so zakon sprejeli ali ne, se mi pa zdi kar ustrezen. Pač tvegej če hočeš, samo sprejmi odgovornost za svoje tveganje.

O plagiatih in odgovornosti

Univerza v Ljubljani

Univerza v Ljubljani (Photo credit: aikijuanma)

V Dnevniku je 25.02.2013 objavljen tale članek: Plagiat je najprej huda sramota za mentorja

Mislim, kako je to najprej huda sramota za mentorja? Malo treznega razmišljanja, prosim.

Kot sem že večkrat rekel: npr. na področju psihologije na leto izide 60.000 člankov v angleščini (ki je privzeti znanstveni jezik. Na univerzitetnem nivoju pač moraš biti opravilno sposoben v angleščini). Revija Science denimo izhaja od leta 1880, pa bodimo dobrohotni in štejmo, da se psihološki članki v znanstvenih publikacijah objavljajo od leta 1950 (čez palec recimo še, da se sicer objavljajo dalj, ampak ne v takem obsegu. Tako s trajanjem kompenziramo obseg).

Hiter izračun: 63 let * 60.000 = 3.780.000 člankov samo s področja psihologije. Recimo, da nas ne zanima celotna psihologija, ampak nekaj bolj specifičnega, nekaj kar obsega 10% objavljenega. Ostane nam torej bazen 380.000 člankov (knjig in zbornikov sploh nisem štel), ki jih ima kandidat na voljo, da napiše dizertacijo (torej diplomo/magisterij/doktorat). Laična javnost in novinarji menijo, da bi a) morala mentor in študent bodisi prebrati vse iste članke (torej njun presek bi moral biti popoln) ali b) da bi mentor moral znati na pamet vseh 380.000 člankov in takoj prepoznati, če je bilo kaj prepisano. Niti A, niti B nista realna.

Zagovor diplome / magisterija / doktorata je namenjen točno temu, da kandidat dokaže, da je do rezultatov in analize prišel sam. Seveda to posredno pomeni tudi dokazovanje, da dela ni prepisal od koga drugega, ni pa to tisto glavno. To, da nisi prepisal svojega dela je samo po sebi umevno, je stvar pogodbe, ki jo skleneš z univerzo, ko se vpišeš nanjo. Popreproščeno povedano – univerza se zaveže, da ti nudi znanje, okolje in vire iz katerih lahko črpaš, ti opraviš analizo nekega pojava in (v skoraj vseh znanstvenih panogah lahko) opraviš raziskavo, ki potrdi hipoteze, ki si jih zastavil na podlagi analize stanja. V zameno za to delo ti univerza podeli naziv. Če se izkaže, da si pogodbo kršil, jo univerza razveljavi in ti odvzame pridobljen naziv. Dolžnost univerze ni nič več kot to. Seveda, če si akademsko pot nadaljeval in delal še magisterij ali doktorat, pa se izkaže, da je diploma neveljavna, potem pač ne izpolnjuješ pogojev za pridobivanje magisterija / doktorata in je tudi ta naslednja pogodba nična. O tem se sicer odloča tvoja naslednja institucija (če nisi vsega delal na isti). Če si na delovnem mestu, ki zahteva določeno stopnjo izobrazbe in je ti naenkrat nimaš več, je to kršenje delovne pogodbe in delodajalec to sankcionira. To ni stvar univerze. Za univerzo je stvar zaključena, ko re-evaluira svojo pogodbo s tabo in izvede sankcije (če so potrebne).

Zagovor dizertacije mora vsebovati načine na katere preiskovalci preverijo ali veš o čem pišeš. Ne preverjajo ali je nek stavek nekje že bil napisan, ampak ali ti je jasno kaj ta stavek pomeni. Raziskave je težko prepisovat. Dovolj je, da komisja vpraša nekaj o tvoji metodologiji ali kakem konkretnem rezultatu pa je hitro jasno ali poseduješ podatke ali ne. Če nekdo v celoti prepiše uvod, raziskavo pa naredi sam, bi to moralo biti problematično zato, ker uvod ni povsem po meri raziskave in je to očitno. Če je prepisan zaključek je to še bolj očitno, če ne govori o tvoji raziskavi. Povsem teoretične diplome so v tem smislu bolj problematične, zato se jim večina fakultet tudi izogiba.

Da ne bo pomote, ne zagovarjam plagiarizma. Nikakor ne. Mislim, da je to predvsem bedno in kaže na intelektualni potencial kandidata. Zbanalizirano rečeno – nije žvaka za seljaka. Sej ni treba, da ima vsak človek univerzitetno izobrazbo ali še kaj več.

Spotikam se torej ob besedo najprej. Najprej je plagiat sramota za kandidata, ne za mentorja. Tisto kar mora narediti univerza je tole:

1.) Mentor mora slediti razvoju dizertacije, vendar je ne razvijati sam. Tisto kar lahko in mora narediti je, da kandidatu pove ko in če ta odkriva toplo vodo. Svetovati mu mora pri izdelavi raziskave (vendar je ne oblikovati sam). Prebrati mora izdelek in komentirati s stališča strokovnosti ali je izdelek ustrezen ali ne. Njegova dolžnost preprosto ni, poznati vse vire, ki jih kandidat uporablja, ampak oceniti ali je kandidat razvil misel v pravo smer. Mentor mora dobiti podatke na vpogled in, če je pameten, narediti vzporedno analizo, seveda lahko ob prisotnosti kandidata.

2.) Komisija mora prebrati izdelek in ob zagovoru postaviti vprašanja, ki nedvoumno kažejo na to, da kandidat ve o čem govori. Tudi oni ne preverjajo naravnost ali izključno tega, ali je bilo delo prepisano. To se vidi posredno iz odgovorov kandidata. Tako mentor, kot komisija, privzamejo, da je kandidat pošten.

3.) Kandidat mora skozi šolanje doumeti, da je naziv spremljajoči pojav procesa učenja. Ni bistvo naziv, bistvo je kako si ponotranjil znanje, kaj si se naučil o nečem in kako znaš to uporabiti v praksi. Naziv pride sproti. Na voljo imaš kar nekaj let, da se priučiš nekih specifičnih znanj. Temu je namenjena univerza, da na koncu procesa veš nekaj več. Pirova zmaga je če imas naziv, pa še vedno pojma nimaš.

Govorim torej o odgovornosti do vede in do sebe. Univerza ti mora ponuditi možnost, da jo razviješ, ni pa zanjo odgovorna. Za to, da je nekdo nemoralen, ne odgovarja nihče drug kot on sam. Niso krivi mentorji, ni kriva komisija in ni kriva Univerza, dokler korektno opravljajo svoj posel. In posel univerze ni, da te tretira kot kriminalca ampak, da ti omogoči, da si lahko pošten. Če te priložnosti ne izkoristiš, je to tvoja krivda. In ne najprej, oziroma sploh ne, mentorja.

Enhanced by Zemanta

No Pasaran!

¡No pasarán! Resistancia - Non aux réacs _DDC0...

¡No pasarán! Resistancia – Non aux réacs _DDC0017.JPG (Photo credit: Abode of Chaos)

Ko sem l. 2008 odhajal v Anglijo delat doktorat se mi je zdelo, da je Slovenija v dobrih rokah. Majer je bil poražen, levica je prišla nazaj na oblast, ljudje so dali vedeti intelektualnim pritllikavcem in nemoralnim apartčikom, da jih ne marajo, pa čeprav so jim ti dajali bonbončke – dvigali plače in uvajali vinjete.

Zdaj, ko se vračam, prihajam s kislim priokusom. Znanje ni več vrednota v naši družbi, ravno tako ne poštenost (če je ta kdaj bila). Ljudje v stiski ožajo svoje delovanje na skrb za sebe in bližnje, ostali pa naj se znajdejo. To nas vse siromaši. Meritornost nima pomena. Vlada nam kriminalec in psihopat, ki mu njegove zveste oprode mazilijo noge medtem ko on planira kdaj jo bo popihal v Avstralijo skupaj z otrokom in pretepeno ženo.

Ljudstvo čaka kdaj bo kdo (ki ni oni) kaj naredil, da se ta propad vrednot in družbe ustavi. Novico imam za vas – nihče ne bo delal ničesar namesto vas (nas). In svet bo skomignil, češ, škoda, pa tako perspektivni so bili, potem pa se bo vrtel naprej. Edino rešitev vidim v tem, da prestopimo svojo lastno pritlehnost in nehamo razmišljati o tem kako so drugi sami krivi za to, da so tokrat na tnalu. Iz dveh razlogov: a) Ker na tnalo pridete prav vsi, ki še ostajate pasivni in ker b) je to manipulacija političnih “elit”. Ljudje ki dobro delajo, naj bodo tudi dobro plačani za svoje delo. Če so dovolj neumni, da nasedajo neoliberalni retoriki katastrofe, pa naj bodo vsaj spodobno plačani. Ne nasedajte bluzakanju o “privilegiranih” posameznikih , ki so v resnici žrtve sistema, kot npr. Saj visokošolski učitelji delajo samo tri ure na teden. To a) ni res in b) ni pomembno. Važno je, da se delo opravi v določenem času in kvalitetno. Učenje ni manufaktura, ne delamo na kvote. Raje delajmo butično. Naš proizvod naj bo kvaliteten, ne pa masoven.

V Ameriki, tako slišim, imajo direktorje za obdobje miru in direktorje za obdobje vojne (War CEOs). Tisti mirnodobni direktorji znajo oplajati pridobljeno in skrbeti za blaginjo. Tisti za obdobje vojne pa znajo raztrgati konkurenco in zmagati. Morda je čas, da civilne združbe začnejo voditi tisti, ki so se pripravljeni boriti in ne tisti, ki bi radi še malo klepetali. Ne delajmo si utvar. V vojni smo. Psihopat si izbira tarče, enkrat ene, drugič druge in obenem manipulira z ostalimi: “Tile so zares krivi, za vašo bedo, glejte kako slabo vam gre. To je zaradi njih.” In raja zaniha – pa so res oni krivi, prasice izkoriščevalske. Nič jim ne bomo pomagali, pa naj se znajdejo sami. In ko pride vrsta na drugo skupino, so spet krivi oni. Medtem politiki sebi dvigajo plače, malo hodijo na morje in malo twitajo. Obenem živijo v iluziji, da se lahko odločajo denimo o višini pokojnine na način kjer nam dajo vedeti, da gre za njihovo dobro voljo, ker nam nekaj podarijo. To ni vaš denar, to je denar ljudi, ki so ga sami nalagali v skupno dobro dolga leta. To ni nekaj kar lahko podarite, ker ni vaše. Lahko pa nehate krasti. In potem klasičen argument – ja, nimamo, kako tega ne razumete. Nimate? Kaj pa ste naredili s tem bogastvom, ki ste ga upravljali? Zakaj ne odgovarjate za vaše špekulacije, vašo nesposobnost da bi ustavili moralne hazarderje? Zakaj se delamo, kot da niste popolnoma, kriminalno nesposobni. Za gnjat ste se prodali. Za drobtinice z mize bogatih. In zdaj si želite, da bi vas reševali? In to tako, da nam pljuvate v obraz? Da si privoščite biti vzvišeni. Da medij, ki opravi raziskavo o begu možganov (podprto z empiričnimi dokazi), označite kot tako neverdostojen, da še osmrtnicam v njem ne verjamete (še tule)? To mislite, da je pot, kjer vam bomo ustregli? Ne vem kako naj bom bolj jasen kot tole: “Fante, malo preveč si predrzen. Ne bomo mi tebe prosili, ti boš prosil nas, da ti odpustimo tvoje sranje, tvojo nesposobnost, tvoje laži, tvoja kazniva dejanja. Glej, nihče si, majhno kolesce v svetovni shemi. In bolj ko rovariš, bolj ko stresaš s kanglico in ograjuješ svoj peskovnik, bolj si osamljen. In bolj te ne cenimo. Moči imaš samo toliko, kot ti jo pustimo in skrajni čas je, da ti to postane jasno.

Dovolj je tega nabijanja o tem kako moramo plačati, ker smo živeli preko svojih zmožnosti. Mnogi, upam si reči, da velika večina, izmed nas ni živela preko svojih zmožnosti. Živeli smo tako kot prej, kdaj kaj prihranili, včasih kaj zapravili. Skratka, živeli smo v potrošniški družbi. Dovolj imam moralistov, ki mi razlagajo kako moram zdaj plačati tisto kar sem si sposodil. Zakaj? Tako kot mnogi drugi, si nisem nič sposodil. Tisti, ki so si sposojali ogromne zneske in špekulirali z našim denarjem, pa mi sedaj govorijo, da bo treba stisnit. V svetu ni dileme kdo je krivec za nastale razmere, edina dilema je ali so krivci igrali na srečo brez izhodne strategije (torej ali so mahali s tujim udom po koprivah v upanju, da bodo špekulacije uspele, če ne bodo, pa ne vemo kako naprej) ali pa so igrali igro na srečo z izdelanim načrtom (torej so mahali s tujim denarjem po koprivah vedoč, da bodo njihov neuspeh krili davkoplačevalci, njihov uspeh pa si bodo razdelili sami). Dilema torej ni ali je trg racionalen. Trg je bodisi neracionalen, torej nihče nihče ne razume kakšna je logika za njegovim delovanjem. V prid temu argumentu govorijo raziskave, ki kažejo da so borzni špekulanti uspešni malo manj kot v 50% primerov, kar preprosto pomeni, da bi bil investitor še malo bolj uspešen, če bi pred vsako investicijo raje vrgel kovanec. Dodaten argument je ponarodela izjava, da se borzni posredniki imenujejo brokerji, ker so more broke than you are. Drugi možni odgovor pa je, da je trg racionalen, ampak do obisti izprijen. Špekulanti in investicjski bankirji so torej nori ali pa pokvarjeni. Ni kaj, in to svojat naj bi imel dovolj rad, da bi jo reševal?

Ne govorim o tem, da se naša mnenja krešejo. To bi bilo poniževanje razuma. Razhajamo se v temeljih. Politična elita misli, da ima mandat, da se okorišča. Tu je srž problema in popolen poraz politike kot umetnosti kompromisa. Politike, ki ne razume korena besede politika. Politike, ki verjame, da je od Boga poslana in da je nemoralno dejanje v imenu (lažnih) moralnih interesov kar naenkrat moralno. Politike, ki misli, da je njena moč v tem, da dela proti interesu ljudi, za lastno dobrobit in da je dovolj, da nam kdaj pa kdaj kakšno govno zavije v celofan ali pa nam grozi, češ brez nas vam bo še slabše. To zadnje je sicer do konca izpet in zlajnan blef, ki mu nihče več ne verjame. Tudi zato naš ljubljeni vodja nima dovolj poguma, da bi z zainteresirano, inteligentno javnostjo komuniciral direktno. Raje daje intervjuje svojim konkubinam, situiran v svojem dvorcu, na tronu svoje cone udobja ali pa preverjenemu občinstvu, kjer ve, da mu ne bodo nastavljali ogledala.  Vsak narcis rabi, da ga obožujejo, in tisti ki ga, naenkrat nimajo nobene vrednosti v njegovih očeh, saj misli, da ve da so tisti ki ga cenijo ničvredni, ker ga niso spregledali. Tako narcis vedno znova poskuša prepričati tiste, ki ga zaničujejo, da je nekaj vreden in če mu to uspe, niso nič več vredni. Če ga skušajo ignorirati bo pa ustanovil lastno partijsko trobilo v obliki televizije v upanju, da ga bo vsaj potem kdo poslušal.

Dovolj je tega sranja. Dovolj leporečja, dovolj jokanja o tem, da moramo vsi malo potrpeti in stopiti skupaj na stran mentalnih ubožcev, lažnivcev in kariernih politikov. Malo bomo potrpeli, ko bomo videli, da ne favorizirate sebe in svojih pajdašev. Malo bomo potrpeli, ko boste v prvi vrsti sankcionirali sebe in svojo kratkovidnost. Malo bomo potrpeli, ko ne boste v prvi vrsti hlastali delovnih mestih za svoje otroke in ljudi, ki ste jim dolžni usluge. Malo bomo potrpeli, ko ne boste cenzurirali tiskane besede.

Dve stvari:

– Ne razumem kako je mogoče, da bo vladajoča srenja, ko enkrat odleti, še vedno v določenih primerih lahko računala na delovno mesto na javnih univerzah. Zakaj rektor to dopušča? Ok, rezi. Najprej odrežemo delovna mesta politikom, ki so pripeljali do tega stanja. Saj je treba šparat, ne? No, začeli bomo pri vas. Več kot to, da nas uničite tako ali tako ni mogoče in to počnete že sedaj. In ne razumem politikov, ki imajo obraz, da se vrnejo v okolje, ki so ga osiromašili in zatrli. Kako lahko gledajo sodelavcem v oči?

– Nekje je nujno povleči črto. In ta črta mora biti tu. Niti koraka več naprej. Nobenega popuščanja. Referendum za vsako najmanjše dejanje, dokler ga sploh še imamo.

 

 

 

 

Enhanced by Zemanta

Predstavitev superministra

Le redkokdaj dobimo sleherniki tako lepo priložnost, da se spoznamo z razmišljanjem velikih. Tokrat imamo priložnost videti prezentacijo samega superministra, Žige Turka – do nje nas vodi povezava na njegovem blogu.

 

Z zanimanjem sem predstavitev odprl, da bi videl kako se reči streže. Svoje komentarje bom razdelil v nekaj kategorij (kliknite na slike za povečavo).

 

Kultura

Kultura je gotovo pomembna in prav je, da se zavzemamo za karkoli se pač zavzemamo. Ko bi vsaj obstajal kak strokovnjak ali organizacija, ki bi imela izvršne sposobnosti. Lahko bi ji rekli, kar izvršna oblast, npr. To bi bilo skrajno v redu. Ti ljudje bi potem lahko izvrševali tisto, za kar se mi zavzemamo. Kakšna škoda, da pri nas ne poznamo takega koncepta. Še bolje bi bilo, če bi obstajal kak človek, ki bi nadzoroval posamezna področja, lahko bi jim rekli kar resorji, in bi usmerjal človeško silo, da bi izvajala tisto, za kar bi se drugi zavzemali. Lahko bi takemu človeku rekli kar minister, po zgledu iz tujine – njemu zagotovo ne bi bilo treba reči, da se za nekaj zavzema, on bi to izvršil. Ne?

 

 

Gotov sem, da se je minister tu zatipkal in namesto računalnikov napisal kompjuterjev. Saj imata besedi približno isto znakov in črke so relativno blizu skupaj. Oh, ta sladka ironija, kjer v alineji o varovanju Slovenščine uporabiš anglicizem. Mogoče pa je tudi to zgolj taktika, ki naj nas predrami iz naših utečenih kolesnic: Angleščino spravimo z ulic v predstavitve! O naslednji alineji – spravimo tujke v slovarje, pa sploh raje ne bi izgubljal besed.

 

Tudi tu se navdušujem nad prefinjeno ironijo v povezovanju kulture in PR izjav o umetnosti avtokratskega diktatorja, šefa multinacionalke, ki o umetnosti najbolje ve, s kakšno maržo jo bo lahko prodal naprej. Obenem sem navdušen tudi nad nacepljeno ironijo enačenja umetnost = industrijsko oblikovanje = kultura. No sej, važno, da imamo iPade, pa ne bo nihče jokal za gledališčem.

 

 


Tu smo pri srčiki zadeve. Če prav razumem ta diagram, je dobra umetnost tista, ki je izdelana z uporabo tehnologije (upam, da recimo šteje, če tekst za predstavo napišeš na prenosniku) in ki se dobro proda, ali pa, še bolje, je izdelana po naročilu kakšne korporacije. Pronicljiv se mi zdi impliciten stav (prisoten v prezentaciji in tvitih ministra), da je prava umetnost ali kultura tista, ki je všečna ministru ali vladi. Kako preprosto je potem življenje. Sicer lahko pozabiš na recimo, Opero za tri groše ali kakrsnokoli družbeno kritično stvaritev, ampak hej, kdo pa sploh še bere, recimo, Hlapce ali Pohujšanje v dolini Šentflorijanski od Cankarja? To je passe. Najvišja umetnost v tem hipu bi verjetno bila instalacija, ki bi jo naročil Apple Slovenija in bi se sestojila iz video projekcije fotografije Steva Jobsa, v ozadju pa bi tisoč otrok iz vsega sveta pelo: “Deus Gratia“. Vsaj pol ure.

Sploh pa, kdo se ne bi strinjal s stavom ministra, da pač tisto, kar njemu ali vladi ni všeč, pač ni umetnost in tako posledično ni nobene potrebe po financiranju tistih, ki morijo. “Kaj, a zdej pa pričakujete, da bom plačal za to, da me boste lahko kritiziral? To že ni kultura. Povejte mi, da sem faca, al pa združite vašo predstavo z delom za tekočim trakom pa boste zraven opravili tudi kako zaresno delo. Če boste med predstavo izpolnili kvoto, seveda. Pol lahko financirate sami sebe.

 

 

Izobraževanje

O tem nimam reči kaj drugega kot to, da me zanima kako bo superminister to spremenil. Dokler bo edina možnost akademske zaposlitve v Sloveniji ta, da bo kandidat moral počakati, da obstoječi nastavljeni profesor umre, toliko časa se verjetno ne bo kaj dosti spremenilo. Tujina tukaj ponuja kar nekaj odgovorov, ki pa nikakor niso samo rožnati. In obenem ne vključujejo ustanovitve nove univerze.

 


Stavek spodaj levo je dvoumen in nejasen. Sliši se zanimivo, vendar nima nobene resne vsebine.

Spodaj desno pa pridemo do resnične težave – utilitarističen pogled na znanost je sicer legitimen, vendar obenem tudi strašljiv. Marsikaj v človeški zgodovini je bilo odkrito po naključju – (npr. penicilin, najlonke, teflon, velkro, DNA…). Samo bistvo znanosti je, da odkrije; da pripomore k napredku celotne vrste. Ja, v tem pogledu je sama sebi namen, njena odkritja pa so uporabna v našem vsakdanjiku.

Mislim da Feynman lepo povzame ta čisti odnos znanstvenika, ko govori o užitku odkritja, zadovoljstvu ob tem, da ga ostali kolegi potrdijo in o tem zakaj ga ne zanima Nobelova nagrada, ki jo je dobil.

Obenem je tu problem v dvoličnosti – minister težko napoveduje, da bomo Slovenci razvijali vrhunske znanstvenike, obenem pa bo poudarek na uporabnosti odkritega in tisto kar ne bo imelo uporabnega potenciala, pač ne bo podpirano. Hec je v odkrivanju – če veš kaj boš odkril vnaprej, potem to ni odkrivanje ampak replikacija že odkritega. Če se bomo osredotočali zgolj in samo na gotove zadetke, potem ne bomo napredovali tako hitro, kot bi, če bi kdaj tvegali z nečim nepreizkušenim.

Seveda je stav, da smo premajhni, da bi lahko financirali znanost, ki bo sama sebi namen, čisto legitimen. To, da v isti sapi trdiš, da boš postavil slovenske raziskovalce ob bok svetovnim, pa tako postane navadna floskula.

 


Ko smo že pri znanosti in akademskih spretnostih, moram reči, da z zanimanjem opazujem način znanstvenega citiranja, ki ga minister (ki je obenem tudi doktor znanosti in profesor na Univerzi v Ljubljani) uporablja. Sklepam, da nam sporoča, da je koncept navajanja letnice in strani publikacij pri citiranju preživet, važno je le, da je misel tako resnična, da je ponarodela. V tem smislu se da razumeti tudi veliko število citiranih trditev v predstavitvi, kjer avtor vira sploh ne navaja. Alternativna razlaga bi bila, da minister za visoko šolstvo ne zna citirati, to pa je gotovo nemogoče.

Paradigma spremenljivosti in dinamike predstavitve se kaže tudi v zgornjem posnetku. Skozi celotno predstavitev lahko vidimo, kako minister drzno spreminja paradigmo seznamov. Enkrat je po piki velika začetnica, enkrat spet ne. Saj ni važno, bo že kdo, ki je zadolžen za razvoj, promocijo in ohranjanje slovenskega jezika poskrbel za to….

 


Verjetno so ene stvari tako pomembne, da jih je treba večkrat ponoviti. Sprašujem se, kolikorat je šel minister skozi prezentacijo, da mu je tole ušlo? Poteguje se za dobro plačano službo z ogromno formalno močjo, pa vendar je videti, kot da se v prezentacijo ni močno vložil.

 

Minister, profesor in doktor znanosti bi moral vedeti, da se viri ne navajajo tako. To je pljunek v obraz akademski skupnosti s strani človeka, ki bi jo rad vodil.

 

Pojavna oblika
Slogovno gledano se mi zdi predstavitev izzivalna, polna skrite dinamike, še sploh, če upoštevamo, da gre (med drugim) tudi za ministra za kulturo.


Kljub temu, da imamo Gutenberga radi, bi ga tu morda vseeno navedel z malo (ški, ski…).

 

 

 

Od povprečnega človeka je morda preveč zahtevati, da bi uporabljal vejice, kot na primer v stavku: …ni več dovolj, ustvarjati je treba… Minister nam verjetno sporoča, da je človek ljudi, da je tak kot mi, ki ravno tako kdaj spustimo kako vejico (na koncu koncev, če se to dogaja kmetu kot sem jaz, se lahko tudi ministru za kulturo, ne?). Tudi lektorjem je odklenkalo – pozabite na vaše udobne službice, pejte raje počet kaj bolj pomembnega in se nehajte delat, da je pomembno kakšen jezik se uporablja, važno je, da se nas razume, ne? Ne?

Tudi v drugi alineji gre za izziv preživetim dogmam uporabljanja celotnih povedi ali pa pisanja smiselnih logičnih enot. Tekma je svetovna? Katera tekma? Kdo so igralci? Gre morda za slang (t.j. Tekma je ful carska, stari) ali kaj drugega? Kdo je najboljši v svetovnem merilu? Je to prihodnjik? Je minister najboljši? No, to tako ali tako že vemo. Bi si on želel, da bi vsi postali najboljši v svetovnem merilu? Kako bo to dosegel? Če smo vsi najboljši, smo vsi povprečni. Gre za vse Slovence? Ali samo izbrane, torej tiste, ki nimajo trenirk in lahko svojo čistost dokažejo vsaj za pet generacij nazaj? Recimo, da gre za vse prave Slovence. Svet verjetno z zadržanim dihom pričakuje priliv kakega milijona najboljših strokovnjakov na vseh področjih. Če so pametni, se bodo umaknili temu tsunamiju.

 


Tudi tu gre za preživete floskule o tem kdaj uporabljamo s ali z kot predlog. V resnici nam ta lapsus pove zgolj to, da je bila ta prezentacija napisana bolj z levo roko. Vsak študent, če ne srednješolec, pozna ta pravila. Ne pa doktor znanosti. Ob tem dobim občutek, da minister ni prezentacije niti enkrat prebral za sabo. To se mi zdi bistveno bolj problematično kot lapsus sam in nam daje vedeti, kako (ne)pomemben je program bodočega ministra v njegovih očeh in očeh odbora.

 

 

Vsebina
Kot je stil razgiban in raznolik, tako tudi vsebina poskrbi za prevetrenje utečenih smernic.

Zelo poglobljen in prefinjen posnetek. Logika, da moraš vsaj enkrat v prezentaciji uporabiti bejbo v kopalkah, ki stoji pred sončnim zahodom, tukaj obrodi sadove. V eni sami sliki vidimo celoten program tega ministra. Kaj je bolj logičnega kot to, da, če govoriš o glavah, srcih in prihodnosti, da nalepiš sliko glave, prsi in sončnega zahoda v svojo prezentacijo. Ko bi na sliki vsaj bilo jutro. Ampak pustimo zdaj te neprijetne detajle. Občudujem to drznost, ta korak stran od znanstvene doktrine, ki a priori ne enači ohranjevalcev zaslona s strokovnim pristopom. Pozabimo te floskule! Raje poglejmo bejbo, ki je v kopalkah, saj na koncu koncev je to le strokovna prezentacija (torej ne sme biti naga), ne, in moški bolj pogosto volijo, ne?

 

 Vsebina na splošno

Na splošno o vsebini težko kaj zares povemo, ker je bolj kot ne, odsotna. V zamenjavo zanjo dobimo veliko citatov in novo-veških klišejev.

To me še kar nervira. Namreč to, da o tem pišem jaz, relativni nihče, vsekakor ne-izvoljen ali izbran od ljudstva. Zakaj o tem ne piše opozicija? Zakaj si ne vzamejo časa, da bi si pogledali predstavitve ministrov, in jih uporabili kot temeljno postavko preverjanja njihovega delovanja? Za časa te vlade, bi morala levica vsakič, ko minister naredi potezo ki ni v skladu z njegovimi obljubami, dvigniti glas.

Vsakič, ko odgovarja megleno in neprepričljivo, bi ga bilo treba na to opomniti. Ko se čez štiri leta približajo volitve, bi morala levica reči:  “Z zanimanjem smo sledili delovanju ministrstev, z mnogimi temeljnimi postavkami programov se strinjamo, ne strinjamo pa se z izvedbo, ki jih je mnogokrat zanikala (npr. takrat, takrat in takrat). Da se temu izognemo v temu mandatu, bomo storili X. Tukaj je naš plan dela. V njem, čudežno, ni besednih zvez, kot npr. “zavzemali se bomo” ali “stremeli bomo k”, temveč izdelan načrt kaj in kdaj. Naš program ni nastal tri tedne pred volitvami, nastajal je sproti med tem mandatom. Zato v njem ni praznih obljub, so le tiste realistične. Populistom bomo prepustili teorije zarote in blebetanje o hobotnicah in odsotnosti Boga, mi pa se bomo osredotočili na vsebino.”

Zakaj opozicija ne ustanovi vlade v senci? Zakaj nimajo predstavitev ministrov v senci – interno? Zakaj ministri vlade v senci ne objavijo svojih predstavitev na Medmrežju? Zakaj vlada v senci ne pripravlja zakonov po svoji meri, ki bi jih predlagali parlamentu za časa odsotnosti večine koalicije (torej, skoraj vedno, če lahko sodimo po prejšnjih izkušnjah)? Če nič drugega, bi to prisililo poslance da bi bili na sejah prisotni. Če ne bi bili, bi kaj kmalu ugotovili, da jim vodenje države polzi iz rok. Kar je pravilno – niso plačani za to, da hodijo na golf na Kajmance.

Najbolj preprost odgovor na zgornja vprašanja bi verjetno bil, da se opozicija boji, da bi potem, če bi se vlada zamenjala, zdajšnja koalicija delala natančno isto zdajšnji opoziciji. S čimer a) ni nič narobe, saj si želimo, da bi vlada funkcionirala, ne glede na to kdo je na oblasti in b) se ne bi v resnici nič spremenilo – saj desnica to dela že sedaj, ko je v opoziciji.

Bolj me skrbi, da levica gleda na čas bivanja v opoziciji kot na tak mini oddih – štiri leta mal jamramo kako nič ne moremo in se praskamo po okončinah. Potem, par tednov pred volitvami, pa res zagrabimo. Tokrat gre zares fantje! Skupi stopmo! Ma kdo program? Nima veze, prevedmo enga iz tujine, pa vzemimo tistega izpred štirih let pa ju skupaj skopi-pejstamo pa je! Zdej majo ljudje itak plagiatorja polno potovalko.

Če se vrnem k prezentaciji – počutim se ponižanega, da univerzitetni profesor in minister za kulturo/izobraževanje/etc od sebe da tak zmazek. Neprijetno mi je, da si deliva isto državljanstvo in skrbi me, da me bodo tujci ocenjevali po njem. Kar srh me spreleti, ko si predstavljam odbor v tisti sobi po prezentaciji ko se en aparatčik nagne k drugemu in reče: “Ja je pa lepo povedal, hudiča kako mu jezik teče… (kratka dramatična pavza)… dobr je on, dobr, stručko. Svaka čast. Pa tko jasn je blo vse, kaj je že blo tist s 43 letnim računovodjo pa Harlijem… super, super.”

Obenem se težko izmaknem misli, da je superminister edini ministrski kandidat, ki je svojo prezentacijo javno objavil. Sklepam, da je menil, da je vredna objave. Morda tudi v primerjavi s prezentacijami drugih kandidatov. In to je tisto kar me straši – kaj če je ta predstavitev res najboljša izmed vseh tokrat ponujenih? To pa ne pomeni, da je ta tako dobra, ampak da so ostale še toliko slabše.

O poceni kreditih kot razlogu za ostajanje v Sloveniji

[…]bi po eni od javnomnenjskih raziskav kar tretjina Slovencev odšla v kakšno drugo državo.

Pavle Gantar: Če bi bile razmere res tako slabe, bi verjetno odšli. To anketno vprašanje ima po mojem nekaj metodoloških problemov. Vprašati bi jih morali tudi, kaj je tisto, zaradi česar bi šli, in kaj je razlog, da ne gredo. Ali je to hiša, ki so jo postavili s poceni posojilom, ali kaj drugega. Takole bom rekel: ko so razmere res slabe, ljudje gredo, tudi če nimajo možnosti. To smo videli pri migracijah.

Pavle Gantar v Dnevnikovem objektivu

 

Metodoloških problemov? Ja, bi rekel, predvsem ker raziskava ne zajema tistih, ki s(m)o tako ali tako že šli (pa bi se mogoče kdaj vrnili). Seveda je vzorec izkrivljen, ostali so samo tisti, ki (iz bolj ali manj tehtnih) različnih razlogov (še) niso šli. Taka raziskava ti ne pove nič o begu možganov. V najboljšem primeru mimogrede zajame še koga, ki se počasi odpravlja, pa še ni čisto odšel.

Ta vase-zagledanost, pišuka. “Ne greš, a?, a?, a smo ti šenkal bajto, sirotek, zdej pa hvaležno trp v tišini…” Prvič, kje se dobijo poceni posojila? In kaj sploh so poceni posojila? A so bolj poceni, kot drugje po svetu? V primerjavi s cenami nepremičnin in trendi zaposlitvene politike? In kako lahko posojilu, ki je vezano na inflacijsko stopnjo in na fluktuacije valutnega tečaja, v obdobju gospodarske krize rečeš poceni?

Kar se tice predzadnjega stavka v navedbi, pride čez kot izziv. Če ti ni všeč, pa spoki. Od kje ta ideja, da se to že ne dogaja? Tkole malo vulgarno lahko rečem samo: “V redu, pa ostan sam na kupu gnoja s povprečno sposobnim kadrom in tko po Nietzschejansko reci: Ja, saj je res, da so sosedje bolj sposobni, bolj premožni, bolj srečni in manj izkoriščani, ampak mi smo pa bolj moralni; Medtem, ko tvojim poslancem iz žepov lezejo pogodbe za privatne letalske muzeje in floskule o tem kako bi bilo vse drugače, če bi le lahko dobil čisto vse kar hočeš.”

Kar se mene tiče se v tem stavu še enkrat (kot že kdaj prej) kaže popolno nerazumevanje lastne vloge v političnem sestavu države. Drugi najmočnejsi človek v Sloveniji (kot se P.G. samo-deklarira) ne more reči, ej politika mora narediti X, Y in Z zato, da bomo bolje živeli. Tak človek mora to storiti. Polno potovalko imam ljudi, ki potem jamrajo kako težko jim je opravljati svoj posel. Pišuka, kako dolgo misliš, da bi preživel v poslovnem svetu z odnosom: Sej bi izvajal svoje naloge, sam kaj ko mi ostali skoz nagajajo?

Ja, kdo pa te je silil, da kandidiraš? Si kdaj, ko si dobil plačilni listek rekel, ej tega jaz ne vzamem, ker menim, da ne opravljam dobro svojega posla? V točki, ko posameznik reče, ja saj ne bi prejemal nezasluženega plačila, samo kaj ko ga bodo drugi še naprej, se izkaže s kom se primerja in kam segajo njegova pričakovanja do samega sebe. Torej, njegov moralni standard je identičen preprodajalcem orožja, političnim trgovcem in ljudem, ki pišejo sms sporočila kot npr. Prinesi denar, ki si nam ga pokradel. Še je čas, po tem datumu bo zate slabo, poslovi se od familije, kmalu greš na dolg dopust. Danes si zapravil še zadnjo možnost. Dobro se skrij, tvoja družina bo plačala za vse, kar si nam naredil in ti boš gledal to trpljenje, pička, ne moreš se skriti na zemlji. In še: Se vidimo svinja, ko boš najmanj pričakoval, ti kar uživaj, ne boš dolgo, res ne, videl te bom jokati, prasec pokvarjen, in naučil te bom, kaj je PRIJATELJ .

Kolk me to pogreje. V moji državi pravnomočno obsojeni kriminalci kandidirajo za predsednika države (in dobijo 10% glasov!). Skoraj tretjina poslancev je končala izobraževalno pot na srednji šoli.  Državo vodijo ‘krizni managerji’, ki nimajo pojma o ekonomiji. Fiskalna politika se bolj kot ne sestoji iz tega, da uvedemo kak nov davek, porežemo finance kaki nepotrebni panogi, kot npr kulturi ali šolstvu, ali pa si sposodimo denar iz tujine. V taki vizuri nepotrebnosti je naša daleč najbolj nepotrebna panoga slovenska politika. Da ne bo pomote, moje mnenje o ljudeh, ki imajo program, ki se bolj kot ne sestoji iz “Ne vem, točno, ampak v vsakem primeru se potegujem za ravno obratne stvari od tebe” in ljudeh, ki pokoljejo vse kure v kurniku, potem pa očitajo gospodarju, da je pustil vrata odprta, se prav nič ne razlikuje od mojega mnenja o ljudeh, ki ta hip ‘krmarijo Titanik’.

Pismo, res, parlament, kjer ministri vlečejo nadomestilo plači dokler lahko (tudi če so sami odstopili); kjer velja prepričanje, da je nekaj normalnega če trguješ z glasovi; kjer ni nobene vsebine, razen kontriranja; kjer je silikonska bjonda višek referendumske kampanje; kjer neovirano blatijo predsednika države s ponarejeno dokumentacijo; kjer nič ni treba dokazat, za nič ni treba imeti preverjenih virov; kjer je važno samo da poziraš pred kamerami, za oddaje, ki jih nihče več ne gleda; kjer ljudi bolj zanima kdo se daje dol z živalmi, kot kako izboljšati življenjski standard populacije in kjer se hvalijo s tem da zakone pišejo mimo stroke….

Pri takem parlamentu, mi njegov drugi mož mirno reče, da je moje nezadovoljstvo povezno s tem, da je moja rit preveč polna. Nehi blefirat, večina tistih, ki smo kaj vredni nas je že zdavnaj odšlo. Pa ne zato, ker ne bi marali Slovenije, ampak zato, ker ona nas ne mara.

O kulturi dialoga in kreganju

Navajam par okleščenih komentarjev na kolumno Vlada Miheljaka, ki jo lahko preberete tule (skupaj s celotnimi komentarji).

Dodal sem šumnike in sičnike, tam kjer so manjkali, ostalo vsebino sem prenesel skupaj z morebitnimi slovničnimi ali slogovnimi napakami.

Lenny sreda, 09.02.2011 ob 00:18
Bistvena se mi zdi trditev, da bi morala država na ta Plutov umotvor, ki je čisti falsifikat zgodovine uradno odreagirati.[…]

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 06:50
[…]
Za začetek te prosim za drobno uslugo. Mi lahko priskrbiš povezavo do tega razvpitega zbornika? Da se bom neposredno iz tam zapisanega in brez poklicanih in nepoklicanih intepretov prepričal, za kako »čist falsifikat zgodovine« gre.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 08:20
[…]
Samo en link. To je vse, za kar te prosim. Link na zbornik, ki si ga gotovo prebrala.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 23:34
[…] A ti malo sanjaš? […] Potem mi pa prosim postrezi s konkretno navedbo iz Plutovega sestavka, da bom vsaj vedel, o čem je govora.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 08:37
Link, Lenny, link. Na izvirni plutov prispevek. Samo ta fakt navedi. Bo bolj racionalno in bo vzelo dosti manj časa kot vse te interpretacije – tudi, če niso originalne.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 23:43
[…] Čisto narobe razumeš. Besedila, se pravi originalnega Plutovega sestavka, ne poznam. Nisem ga videl in se do njega ne morem opredeliti. […] A tu vas je polno, ki ga izdatno komentirate, zato predpostavljam, da ga dobro poznate. Ko pa prosim za konkretni link na besedilo, pa se vsi do zadnjega izmotavate. […]

Diaprel13 sreda, 09.02.2011 ob 10:12
[…] Če ste član kakšne javne knjižnice, spoštovani Kvantni mehanik, vam bodo na vašo željo prav gotovo uredili izposojo tega “razvpitega” zbornika. Ta zbornik je javnosti dostopen in ne drži vaša domneva, ki ste jo navedli v debati z Mitjem, citiram, ” da sporni »izvirnik«, ki je kobajagi vzrok polemike, zelo verjetno ni široko dostopen”.
Sklicujte se le na izposojo tega gradiva iz knjižnice Ministrstva za obrambo RS, kjer imajo na današnji dan najmanj še 34 prostih izvodov zbornika pod COBISS.SI-ID 251768832 in podatki o izvodu (signatura, lokacija, inventarna številka, …), kar lahko vidite na spletni strani te knjižnice z dostopom na Cobissovo spletno stran.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 10:18
[…]Bla, bla, bla. Si prebral Plutov prispevek? Da ali ne? Če da, potem na plano z linkom ali prepisom besedila. Vse, kar naštevaš o »široki« dostopnosti, je čista uradniška latovščina. Barok, in nič drugega.

Diaprel13 sreda, 09.02.2011 ob 10:54
[…]Kaj pa vas je tako razkurilo, Kvantni mehanik, da se tako razburjate nad mojim zapisom, s katerim sem vam le povedal, da ne držijo vaše besede  “da sporni »izvirnik«, ki je kobajagi vzrok polemike, zelo verjetno ni široko dostopen”? Ta moj namig, če obračate tako ali tako, je POVEZAVA do spornega zbornika. In če pač ni mogoče priti na spletno povezavo z vsebino tega zbornika, ker je preprosto ni, vam pač ostane samo ta možnost, tako kot drugim komentatorjem na tem forumu. […]

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 12:13
V dobi interneta je ta »link« čisti anahronizem in je prej kot kaj drugega odraz zaničljivega cinizma. […]

In tako naprej ad nauseam.

Mislim, kako bolno je to? Dva človeka debatirata. Eden komentira svojo interpretacijo nečesa (ne-glede na to v kakšni meri je poučen o zadevi), drugi pa reče: “Če hočete moje mnenje, ki vas gotovo neskončno zanima, mi priskrbite materijal, ki ga potrebujem o tem, da bi imel mnenje. Ker drugače vas bom raje malo zmerjal. Očitno je, da to, da mi ne prinesete k riti informacij, ki jih rabim, pomeni, da nimate pravice do izražanja svojega mnenja.” In potem nekdo ponudi link do knjižnice, kjer se gradivo zares nahaja, ampak NE, to ni dovolj za našega debaterja (se opravičujem Vaskotu Simonitiju za uporabo njegove samo-opredelitve), mislim, kdo pa še hodi v knjižnico? Ne, treba je človeku dostavit vse informacije na dom, v elektronski obliki, ker bomo le tako zagotovili, da nam bo lahko moril s svojimi nebulozami.

Od kje ljudem, ta navidezna grandomanija? Zakaj, res zakaj, nekdo, ki se mu ne da zbrat niti osnovnih informacij o neki zadevi, verjame, da me njegovo mnenje zanima? Zakaj misli, da komaj čakam, da bom lahko prebral njegovo nabijanje? Gre za obskurno mnenje o neki kolumni (torej v angleščini t.i. opinion piece), ki ga je napisal neki v slovenskem prostoru relativno znani komentator. Z njim se lahko strinjate ali ne. Gre pač za mnenje. Nihče ne bo umrl ali izgubil razuma, če mu bo prihranjeno branje mnenja o tem mnenju, napisano s strani nekega slehernika, ki o zadevi nič ne ve in se mu je ne da raziskat.

Morda gre za skrito slabost Interneta – kjer ima vsakdo glas in to posameznika zavede, da verjame, da je a) njegov glas nekaj vreden, b) da lahko kot poznavalec razpravlja o čemerkoli in c) da to, da imaš možnost nekaj povedat, pomeni, da tudi moraš nekaj povedat. Pametni so včasih raje tiho – kot pravi ponarodela politično nekorektna izjava z Interneta: Kreganje po spletu je kot sodelovanje v posebnih olimpijskih igrah – tudi če zmagaš, si še vedno zaostal.

In še nekaj – ko z nekom razpravljaš o neki vroči temi, ponavadi uporabljaš informacije, ki so ti znane. Večkrat imaš to prednost (če si se dobro pripravil), da imaš več informacij, kot tvoj “nasprotnik”. V tem smislu je njegov klic na pomoč, češ, ja seveda lahko več poveš o neki temi, ko pa o njej več veš, več kot kot aboten. Isto velja za trditve, da je nekdo ne-fer, ker se ne trudi spraviti debate na najnižji skupni imenovalec neinformiranosti. Če povem po kmečko: “Glej, ne jamri če je nekdo vložil v neko stvar več časa in energije kot ti in si ti zdej v slabi poziciji.  Še najmanj pa se ti splača zahtevat, da bi za plodno debato moral bit vsi taki bedaki kot ti.

O akademskem nivoju

Izobraženci

Ravnokar sem nehal odgovarjati na nek komentar nekega relativno priznanega slovenskega akademika na spletni strani razgledov. Kar malo me je razburil. Ne toliko zaradi svoje vsebine (čeprav tudi), kot bolj zato, ker kaže na nek običaj, ki je večkrat prisoten v akademskih vodah pri nas. Saj ne rečem, tudi tukaj, v tujini, z lahkoto naletiš na ljudi, ki se obnašajo podobno, vendar se ti vsaj ne delajo, da so akademiki.

Kaj me v bistvu moti? Moti me, ko nek znanstvenik napise pavšalni komentar o neki povsem poljudni temi, kjer vnaprej navede par obskurnih referenc (računajoč na to, da jih nihče pri zdravi pameti ne bo šel iskat in potem brat) ter na ta način izpelje neko logiko, ki je navedeni avtorji bodisi niso podprli ali pa so jo obdelali precej bolj natančno, kot jo je naš znanstvenik. Na primer – recimo, da debata v neki družbi povsem zabavljaško in prijateljsko nanese na pogovor o mesnicah. Naš nadebudni znanstvenik potem reče: Ja meso, ja, slovenski problem – avstrijska mesarska industrija je, kot vemo, preko prodaje našega premoženja tujcem uničila slovensko gospodarstvo pred prvo svetovno vojno. Saj je že Cankar (1910, 1991) rekel: Za gnjat ste se prodali.” Pustimo po strani, da v ediciji Hlapcev iz leta 1991 nikjer ni točno tega stavka (se najbližje je stavek s strani 61: “Svoje spoznanje, božji dar, so prodali za dobro južino, prvenstvo za lečo!”), osredotočimo se raje na to kako povsem zbanaliziran in prav napačen je ta citat v kontekstu pogovora. Ne gre za mesarsko industrijo ampak za prispodobo gospostva in malomeščanskega stremenja podeželskih učiteljev. Se razumemo?

Zakaj pravim, da je v tujini takih bluzenj manj? Ker je veliko več moznosti, da te nekdo dobi, ko nabijaš, to pa je bolj kot ne poklicni samomor, v akademskih krogih. Pri nas temu ni tako. Seveda, mal se zlažeš, mal nakladaš, mal se delaš, da zastopaš stališča Univerze v Ljubljani, pa itak ni problema. Nikoli se nič ne zgodi, plebsi so primerno navdušeni nad tvojim šopirjenjem, ego ti mal naraste in hitro začneš mislit, da v bistvu ne delaš nič napačnega – sej, kdo pa je v resnici prebral članek, ki ga že sam nisem? Komu se je pa dal? Sej itak nimajo naročnine na to znanstveno publikacijo in nimajo jajc, da bi direktno pisal avtorju in ga prosil za izvod članka, ergo lahko tko mal napočez pogledam, če je na wikipediji že kdo povzel v par stavkih kaj piše v tistem članku, pa pol to prodam kot znanstveni fakt, ki sem se ga sam spomnil (ker wikipedije pa res ne gre citirat kot znanstveni vir).

Da bo vse skupaj še malo težje, pa navedbo napravim malo bolj obskurno – namesto, da bi navedel avtorja, letnico, publikacijo in strani, raje napišem kaj bolj minimalističnega, na primer: namesto “…v Holtfreter, K., Reisig, M. D., Leeper Piquero, N., & Piquero, A. R. (2010). Low Self-Control and Fraud: Offending, Victimization and Their Overlap. Criminal Justice and Behavior, 37(2), 188-203, najdemo potrditev teorije, da se tako storilci, kot žrtve slabše kontrolirajo“; raje rečem “saj je ze Holtfreter (ki je, BTW, ženska) napisal to in to v CJB leta ’10”. Pa se znajd! Pa mi dokaž, da ni res. Mimogrede, zgoraj omenjeni članek zares obstaja in je fantastičen.

Aha, pozorni bralec že komentira, da se normalni, zmerno pametni ljudje ne pogovarjajo tako. Ja, res je, normalni in zmerno pametni ljudje ne rabijo dokazat kolk so pametni in načitani na vsakem koraku. Zato, ker vejo, da je pomembna vsebina njihovega razmišljanja, ne pa dokaz kako bolj načitani so od sogovornika.

In dovolj je samo en človek, ki je dovolj zagoveden, da gre dejansko iskat članek, ga potem prebere in to malo komentira. Sej vem, da se ne bo nič spremenilo in mali slovenski znanstveniki bodo se naprej pisali nebuloze in se sončili v soju žarometov, varni v vedenju, da je njihov kup še vedno varen in neomadeževan z dejstvi.

Facebook mafia

Minilo je leto in pol odkar je bila prvič predvajana moja radijska igra Facebook Mafia. Ker je na radiu ne vrtijo več, je verjetno varno, da zvočni zapis objavim tule. Žanrsko gledano morda igra ni za najmlajše (saj v igri nič ne kolnejo, ampak mogoče tamauci nič ne bojo štekal).

Facebook Mafia (c) Radio SLO1 in David Modic

(c) Produkcija RaSLO1

Avtor teksta sem jaz. In ja, vem, da je na objavljeni sliki v ozadju londonski tower bridge in ne, se vedno ne zivim v Londonu (Exeter FTW).“…V radijski igri bodo nastopili igralci mlajše generacije. Med njimi v glavnih vlogah Ana Dolinar, Rok Matek, Jurij Drevenšek in Maja Martina Merljak. Režiser je bil Alen Jelen, dramaturginja pa Ana Kržišnik.”

O uravnoteženem poročanju

Pred časom sem ob brkljanju po svetovnem spletu naletel na udarno stran z naslovom: http://www.evropavspletu.si. Ne trudite se s klikanjem na povezavo – stran je izginila in se v natančno isti obliki preselila na http://www.revijaevropa.si/

No, se zgodi, ne, tudi taka bolj pomembna spletišča se včasih preselijo, ne? Sploh taka evropska. Okno v svet, pa to. No ja, kakorkoli – ob hitrem pregledu strani kmalu ugotovimo, da gre za desničarski pamflet (podobno kot Delo), ki ponuja obilico zabave kritičnemu bralcu.

Zelo mi je bil všeč članek z dne 12.06.2009 naslovom SDS: Vladna koalicija sama sebe potisnila še globlje v močvirje neverodostojnosti, ki naj bi ga napisal nek DJ skupaj z STA.

Že to je dovolj komično, da DJ piše o tem kako so na neko nebulozo reagirale SDS, SLS in NSi, ob članek pa napopa zgolj sliko plagiatorja (verjetno v smislu država to sem jaz), ampak to ni vse. Ker se zavedam, da se bo morda spletna Evropa že zelo kmalu zopet preselila in se mi ne da spet googlat kam so jo skrili, spodaj prilagam posnetek ekrana. Poudarke sem izrezal sam. Ker, slikovni materijal, fantastično!

Uravnotezeno poročanje

Poleg brilijantne izbire fotografij, ki prikazujejo izcaganega GG in virilnega plagiatorja, polnega življenja in neke take notranje energije, so mi še posebej všeč podnapisi pod slikama. Na eni strani GG, predsednik Zares, aktualni minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki je predstavljen kot preprosto GG, in na drugi strani plagiator, ki ima seveda poleg imena še naziv. Če kaj potem očitam DJ-u, da ni šel dovolj daleč. Zakaj ni zraven še dopisal bivši premier, predsedujoči EU, minister za obrambo in predsednik ZSMS? Naj se vidi kako plagiator prekaša slehernika, ne? Ker sumim, da bo članek kmalu izginil, ga spodaj prilagam v celoti.

Še ena zmaga uravnoteženega poročanja!

Arhiv je tule (navodila: Save as / Shrani kot ; ko je datoteka prenešena, pa drag and drop v brkljalnik)

FDV o umetnosti

»Umetnost« kot tabu na razgledi.net
[…] Duhovna hrana je storitev, ki jo kupujemo za našo »dušo«, prav zato pa je percepcija o njeni kvaliteti tako subjektivna. Poleg vsega pa tudi ni ravno za zaupati kritikom, ki od tega dela živijo in si nemalokrat težko privoščijo »rezanje veje, na kateri sedijo« s preveč kritičnimi ocenami. […]

[…] Kaj pravi Slovar tujk (France Verbinc, Cankarjeva založba, Šesta izdaja, 1979, 770 strani) o pojmu »kultura«: izhaja iz latinske besede cultura, pomeni obdelovanje zemlje; vzgoja, izobrazba / 1. prvotno: obdelovanje zemlje; gojenje, negovanje; reja, umetno odganjanje, 2. fig. a) gospodarski, znanstveni, naravni itd. razvoj človeka v njegovi ustvarjalni dejavnosti in iz nje izvirajoče pridobitve in vrednote, b) celotnost teh (materialnih in duhovnih) pridobitev …; omika, prosvetna, 3. razvojna stopnja individualnih sposobnosti … /.  Predvsem pa ni omejena samo na umetnost (likovna, glasbena, proza in podobno). […]

[…] V osnovi pa se na teh straneh obravnava le umetnost. Na njih boste težko zasledili športno kulturo, kulturo podjetništva, poslovno kulturo, kulturo oblačenja ali kulturo bivanja. Torej ko primemo vilico v levo roko in nož v desno ter začnemo lepo jesti, je to stvar kulture – kulture obnašanja. Kaj pojemo, je prav tako stvar kulture – kulture prehranjevanja. […]

[…] Sprašujem se, kolikokrat zgornji izraz kultura dejansko pomeni njeno podmnožico umetnost? Ob izvornem pomenu izraza kultura bi se to ministrstvo moralo imenovati ministrstvo za umetnost ali pa bi moralo svojo dejavnost močno razširiti. Morda tudi še s športno kulturo, poslovno kulturo, podjetniško kulturo in podobno. […]

[…] Imam torej občutek, da pri nas umetnost poveličujemo na vsakem koraku. Tako tudi država zelo radodarno subvencionira umetniško dejavnost. Pa ali je to v celoti upravičeno. Umetnost, ki je sama sebi namen, vsekakor ne zasluži davkoplačevalskih prispevkov. Hkrati pa je umetnost samo ena od človekovih ustvarjalnih dejavnosti. Za večino ostalih veljajo izredno trdi in kruti ekonomski pogoji. Na primer znanost in raziskave. Na straneh Agencije za raziskovalno dejavnost RS je najvišja možna urna postavka za vrhunskega raziskovalca 40,60 € – od tega za plačo 19,01 €. Nekako trikrat manj kot dobi kolega raziskovalec čez mejo. Po drugi strani pa vam bo glasbenik zaračunal 20 € (na roko brez računa) urno postavko za poučevanje glasbenega instrumenta ali plesa, celo baje do 50 € na uro. Astronomske vsote, ki jih za svoje nastope za en večer dobijo glasbeniki, igralci in drugi umetniki, pa bolje, da sploh ne omenjam. In potem obstaja še lažna percepcija, da so umetniki reveži. Roko na srce, nekateri bi morali publiki plačati, da jih gleda ali posluša.[…]

dr. Jaro Berce
predavatelj na Fakulteti za družbene vede UvLj
jaro.berce@fdv.uni-lj.si

ragledi.net6. David
torek, 17. marec 2009 ob 17:01

Pozdravljeni,

Sam se ta hip sicer ne preživljam z umetnostjo, kljub temu, da sem večkrat v svojem življenju tudi se. Ne preživljam se z umetnostjo iz več razlogov, med drugim tudi tega, da je to skoraj nemogoče.

Občutek o hudem subvencioniranju umetnosti je prvič napačen in drugič odkriva fantazije o utilitarnosti človeškega delovanja. Blaznenje o tem kaj si zasluži davkoplačevalski denar in kaj ne je pa tako ali tako abotno. Si davkoplačevalski denar zasluži vojska? Gospodarstvo in banke? Morda sociala? Kaj pa je osnovna funkcija socialne varnosti – da ponudi človeku človeka vredno življenje (tako listina o človekovih pravicah)? Kaj pa je človeka vredno življenje? Je to več kot delo čez teden in fuzbal čez vikend? Kaj se zgodi, ko je človek prepričan, da ne rabi dobre knjige, inspirativne glasbe, filma ali predstave? Ko je tako vase zagledan, da ne verjame, da se lahko od kogarkoli karkoli nauči, ko verjame, da takrat, ko si laže, da nikogar ne rabi to velja tudi za vse ostale?

Ah, saj vas slišim že od daleč, če je stvar kvalitetna se bo dobro prodajala brez subvencij, pravite. Sem torej npr. slovenski avtor, ki piše kvalitetne romane. Moj trg je recimo 100.000 ljudi. Recimo da od vsake prodane knjige dobim 10 centov. Ja, kaj se buniš, vas slišim reči, saj to je 10.000 EUR, če prodaš 100.000 izvodov (saj vem, znanstvena fantastika). Ok, to je, prvič, kakih 7.000 EUR po dajatvah, drugič, avtorji običajno izdajo knjigo na leto torej zaslužim malo manj kot 600 EUR na mesec. Ja, ja, saj razumem, kaj pa pišem knjige, bolje bi bilo, da bi se zaposlil kot predavatelj na FDV, kajne? Po drugi strani, če sem iz angleško govorečega predela sveta moj trg naraste na npr. 600.000.000 ljudi v trenutku. Torej, če sem angleško govoreč, dosti lažje živim od literature kot če sem Slovenec. Saj na nek način vaši logiki ni kaj očitati – če vas prav razumem pravite, da to, da smo Slovenci pomeni, da nimamo kaj brkljati po umetnosti, pač majhen si, ne domišljaj si, da si umetnik. Bodi raje pridni nekreativni trot, tako kot jaz.

Ne strinjam se z vašo idejo, da Slovenci nismo sproducirali nič omembe vrednega (to sklepam iz vaše trditve, da se ne splača subvencionirati umetnosti. Logično bi že bilo, da tisto kar ima neko vrednost država tudi podpre, sploh v situaciji kjer se umetnik, ki se osredotoči na Slovenijo pač preprosto ne preživi brez te podpore, ne glede na njegovo kvaliteto. Izbira, ki jo ta logika ponuja je torej jasna – odseli se, crkn od lakote ali pa si najdi kako ‘zaresno’ službo. V vsakem primeru Slovenije ne zanimaš), daleč od tega. Saj vem, da je nekako moderno, da se zmrdujemo nad vsem kar je bilo kdaj ustvarjeno in diši po Sloveniji, vendar, če bi zmogli malo energije in se po napornem znanstvenem delu malo poglobili v slovensko umetnost, morda ne bi bili tako razočarani, kot ste.

Drugič, se ne strinjam z vašo idejo, da zato, ker veliko sproduciranega ni kvalitetno to pomeni, da ni kvalitetnega nič. Seveda se spuščava na nivo subjektivnega in morda ni nič slabega, da širna Slovenija se ni uvidela, da bi vsi morali slediti tistemu kar je všeč vam in le tako zagotovila produciranje kvalitetne umetnosti.

O ploskanju v dvorani in neopaznosti na avtobusni postaji pa menim tole – dovolite, da sem vulgarno populističen – menite, da ljudje ne prepoznajo Jureta Zrneca na avtobusni postaji ali Borisa Cavazze? Mislite, da bi morali mimoidoči v roke tlačiti bankovce Dragu Jančarju ali Tonetu Pavčku, ko se sprehajata po cesti, ker bi to pomenilo, da sta zares umetnika?

Namenoma se izogibam polemiziranju o tem kaj je kultura. Malo tudi zato, ker slovarja tujk ne vidim kot neko hudo referenco. Verjetno bi se dalo reči, da se kultura nekega naroda na splošno plemeniti (jača? dviga?) tudi z umetnostjo, ki jo ta narod producira.

Zelo me presenča, da si dovolite izrazati svoje mnenje kot mnenje fakultete na kateri ste zaposleni. Ali to pomeni, da zastopate tudi mnenje Univerze v Ljubljani, ali samo FDV? Kako to, da se vasi kolegi strinjajo s tako predstavitvijo njihovih stališč? kot ste opazili sam ne opletam s svojim delodajalcem po koprivah, saj ne zastopam njegovih (oziroma njenih) stališč, ampak svoja.

S spoštovanjem,
David Modic