the-vaccine-meme-machine

Imam to smolo ali pa morda srečo, da sem periodično izpostavljen viharjem v žlici vode na temo cepljenja. Obe strani sta dodobra vkopani. Sam sicer cepim svojega otroka, ker ocenjujem, da je zanjo tveganje dovolj majhno, da se izplača biti pro-socialen in pomagati tistim, ki nimajo izbire. Se pa ponavadi ne spuščam v debate na to temo, ker mislim, da je to bolj stvar vere kot argumentiranja in ne verjamem, da bom lahko verjetje spodkopal z argumentom. Če bi se to dalo, potem bi bili na svetu sami ateisti.
In potem moji znanci in bivši sošolci vsake toliko časa nalepijo kak link (ki ga tu ne bom delil, ker ne verjamem, da je treba norcem posojati megafon samo zato, da bomo na videz vsi enako glasni), ki me malo užalosti. Žalosten sem, ko sploh moram preletet take nebuloze. Saj ne da jih natančno berem, ampak že tisto kar vidim. Ajme. Pa tako rad bi verjel, da je človeška rasa v povprečju razgledana in čuteča.
In potem berem komentarje. Clickbait. In moja bivša sošolca (eden iz osnovne in eden iz srednje šole) se zapleteta v debato. Eden meni, da je izogibanje cepljenju kriminal in nemoralno, drugi meni, da je narobe da nima izbire. Sicer je načeloma morda za cepljenje, ali pa morda proti… v vsakem primeru pa hoče on biti odgovoren za svoje otroke in dokler mu nekdo ne garantira, da je tveganje za njegov rod nično, toliko časa bo proti cepljenju, tko nominativno, na ravni ideje.
Moj komentar v tistem postu:
Močno priporočam v branje: Schneier, B. (2012). Liars and outliers : enabling the trust that society needs to thrive. Indianapolis.: Wiley.
 
Nekje v knijgi Schneier oriše kako je cepljenje t.i. tragedy of the commons. Za tiste, ki jim ekonomija ni blizu: Tragedija skupnega je pojav, kjer skupina ljudi “čisto malo” izkorišča skupno dobrino, racunajoč na to, da je ostali ne bodo. Temeljni primer je vaški pašnik, kjer lahko 10 kmetov uporablja 2/3 zemljišča 10% časa, 1/3 pa se medtem obnavlja. Pa si reče en kmet: “Če kravo pasem 10% časa na 2/3 in potem se 10% časa na prepovedani tretjini, se ne bo nič hudega zgodilo, saj ima prepovedana tretjina še vedno 90% časa na voljo za obnovo, moja krava pa bo še enkrat bolj rejena kot sosedove.” In potem si isto reče se ostalih 9 kmetov, kar pomeni, da na koncu travnik propade in vsem pocrkajo krave.
 
Schneier vleče parallelo s cepljenjem – če en posameznik reče: “Boli me za tiste, ki se ne morejo cepit, ne mislim tvegat svojega otroka, ne glede na to kako majhno je tveganje zanj v primerjavi. Sej ostali tvegajo zame s cepljenjem svojih otrok.” Ta stav deluje samo dokler večina cepi svoje otroke. Ko družba začne razmišljati v lastno korist in ne v korist skupnosti (ob ne-prehudem tveganju), dobimo tragedijo skupnega.
 
Hecno se mi zdi dvoje: (a) Da moj sošolec O sicer načeloma kritizira individualistično logiko in neoliberalizem (v drugih postih), medtem ko je tukaj ekstremno libertaren (češ, ne bom tvegal za druge, ne glede na posledice zanje in majhno tveganje zame).
 
Racionalizacija zakaj ne bi tvegal, je tu poljubna. V našem primeru pac očitek, da nekdo ni pripravljen tveganja prevzeti nase (zdravnik, ki ne podpiše, da bo z O-jevim otrokom vse v redu). Kar nas pripelje do (b) Kot je že moj sošolec A nakazal, je v življenju bolj malo ne-tveganih odločitev. In seveda ne-prepoznavanje tveganja ni isto kot odsotnost tveganja. Zanašanje na to, da mi “lahko nekdo zagotovi” da je nekaj brez tveganja pa mi itak jemlje moč odločanja. Če se odločam samo za stvari, ki nimajo nobenih potencialnih negativnih posledic in vedno izbiram samo izbire z gotovimi pozitivnimi posledicami, potem se itak ne odločam. Moja izbira je jasna in vedno ista. Mirno bi me lahko zamenjal robot. Trik človeškosti je to, da se odločiš med dvema bolj ali manj bednima opcijama in živiš s posledicami. Kar nas seveda pripelje nazaj na cepljenje. Moje mnenje je, da je lahko opletat z lastno odgovornostjo takrat, ko meniš, da ne bo ta nikoli igrala vloge. Ker ze po Frommu vemo, da je odgovornost 1/številom vpletenih.
 

Heh, to me spomni na veliko debato v Kaliforniji pred par leti ali naj motoristi nosijo čelade ali ne. Pro-nosilci rečejo, da je to varno in fer in razumno, Kontra-nosilci rečejo: “To je moja lastna izbira, nihče ne bo kratil moje svobode in vetra v laseh”. Problem je sicer to, da če človek brez čelade ne umre v prometni nesreči, potem jaz kot davkoplačevalec plačujem za njegove zdravniške posege, oskrbo in nego, s čimer krati mojo svobodo razpolaganja z lastnimi sredstvi in mojo pravico do odločanja. Obenem tudi, kot rastlina, postane izdatek za proračun in ne priliv (kot davkoplačevalec), tako da njegova odločitev ne vpliva samo nanj ampak tudi na ostale državljane. In enako velja če umre – ne prinaša več dodane vrednosti, pritisk je večji na nas ostalih. Na mikro nivoju je seveda problem tudi če se je svobodnjak razplodil. Verjetno ima potem njegova družina tudi kaj za dodat o tem, koliko časa bi radi še preživeli z njim. Zelo podobno, ne, kot cepljenje? Na žalost predlagana rešitev v primeru čelad ne deluje pri anti-vacci brigadi – v Kaliforniji so predlagali zakon, kjer je nošenje čelade neobvezno, ampak vsak, ki je ne nosi, je avtomatično zaveden kot darovalec organov in nima pravice do oživljanja. Na žalost ne vem, če so zakon sprejeli ali ne, se mi pa zdi kar ustrezen. Pač tvegej če hočeš, samo sprejmi odgovornost za svoje tveganje.