Ko grem na Facebook, se srečam z različnimi mnenji o noveli družinskega zakonika. Tisti, ki ne veste, novela družinskega spomenika je bila sprejeta 51:28. Bistvena sprememba je, da so istospolne družine in tradicionalna družina izenačene. Slovenija zdaj pozna samo še družino.
Nasprotniki tej izenačitvi pravijo, da to ni naravno, da bodo geji in lezbijke ukradli naše otroke, da to ni po božji volji. Da se bodo Slovenci od zdaj naprej poročali z živalmi in da bodo lahko imeli po več žena in da se bodo bratje lahko poročali s sestrami. In tako naprej.
Pri vsem tem mi je nekaj všeč. Všeč mi je da to spomni da teorija zavesti (theory of mind) še deluje! Včasih se ujamem pri prepričanju, da vsi mislijo tako kot jaz. In potem preberem komentarje na Facebooku in vidim, da smo še vedno različni. Super.
Argumenti nasprotnikov zakona me sicer ne prepričajo iz več razlogov. Še najbolj ker so zvečine butasti (argumenti, ne pozamezniki, ki jih reproducirajo), ampak ne bi zdej modroval. No mičken vseeno bom.
Mene istospolne družine ne motijo.
(a) Če bi oba s Kim umrla in bi z nama šla tudi širša družina, verjetno itak ne bi imel kaj dosti besede pri tem kdo bo skrbel za mojega otroka (predvsem, ker bi bil mrtev). Bi pa stokrat raje videl, da moj otrok odrašča v ljubečem družinskem okolju kot pa v kakem vzgojnem zavodu. Katerakoli družina, kjer si otroka res želijo in zanj ne skrbijo samo zaradi rente mi je bolj všeč. Tko da fantaziranje o tem, kako bi urejal življenje svojega otroka še iz groba verjetno ne bi obrodilo sadov, moje preference pa so jasne (ljubeča družina, sestavljena iz poljubne mešanice spolov: JA, vzgojni zavod: NE).
(b) Moja moškost ni načeta s tem, da si kakšne ženske tud ne želijo met otrok z mano ampak na primer s kom drugim, recimo z drugo žensko (lohk tut moškim, da ne bo pomote. Da ne bo zgledal kot da mislim, da je edini razlog zakaj me ne ljubijo vse ženske na tem svetu lahko samo to, da so lezbijke).
(c) Poznam take in drugačne heteroseksualce. Poznam tudi takšne in drugačne homoseksualce. Menim, da osebnost ni vrednostno zaznamovana s spolno usmerjenostjo. Če malo karikiram, recimo, da dva geja posvojita sinčka. Je to, da ima sine kasneje izostren okus za notranje oblikovanje res tako zavržno? Kot pravim, poznam idiote, ki so geji in idiote, ki so ravni. Verjetno mi ni treba posebej ilustrirat kaki zagovedneži so lahko strejti. Dovolj je verjetno če pregledamo komentarje o dotičnem zakoniku. Kar se tiče gejev… Par let nazaj s Kim stojiva v intersparu, kjer čakava, da nama bojo stehtal zelenjavo. Pred nama dva tipa (recimo jima A in B), v jeansu, srednjih let, ravno tako čakata v vrsti.
A: Joj, Bjči a sva morala sem v Šparčija? FULLL majo slabšo zelenjavo tuki.
B: Bova že potrpela.
A: Ampak Bjči, v Merkiču vedno vse dobiva, pa tut veš kooolk stresno mi je it v drugo trgovino, ker pol nič ne najdem.
B: Zdaj sva tukaj, kupiva pa pejva.
A: Ampak, glej te jabke, sam poglej jih, to je vse gnilo. Pa v Merkiču nikol ne čakava ampak sama stehtava.
B (mu je mal nerodno).
David (se zahahljam). A se obrne proti meni.
A: Kaj pa je tako smešno?
D: Mal mi je smešno ker pač niste šli v Merkator, če vam tukaj tolk ne ustreza.
A: A se norčuješ iz mene?! A se mi posmehuješ? A?!!
D: Čisto malo se vam smejem ja. Ker se mi ni zdi vredno bit tolk razburjen.
B: Nehi, A, no.
A: Ne bom nehal! A vidiš tole? A vidiš? (Kriči, proti meni moli bedž v obliki rožnatega trikotnika, ki ga ima na džekiju).
D: Vidim, ja.
A: KAKE BARVE JE? NO KAKE?
D: Rožnate?
A: A PA VEŠ KAJ TO POMENI? KAAJ!!?
D: Da mislite, da se vam ne smemo smejat, ko ste smešni, zato ker ste gej?
B se začne smejat. A se užaljeno obrne stran in v tišini čakamo, da nam bojo stehtal zelenjavo.
(d) Vsi, vsaj tisti, ki smo iz foha, vemo kako neskončno lahko je izgubit otroka. V tem pogledu, ko gre zame in moje bi se boril proti temu ne-glede na to, kdo naj bi ga dobil. Kdo je prejemnik je v tem primeru zame čisto brezpredmetno. No pa saj zakon nič od tega ne določa. Otroka je enako lahko izgubiti kot prej.
Anekdotičen resničen primer: Psihoterapevtska skupina nekje na psihiatriji. Sam sem opazovalec. Skupino vodita dva terapevta (namenoma ne opredeljujem spola). Ravno smo sprejeli gospoda srednjih let, ločenega, ne najbolj bistrega, ki ima šest let staro hčerko. Čez vikende je hčerka pri njem, čez teden pri mami. Nekako po pol ure gre pogovor nekako takole.
Terapevt A: A vi imate radi svojo hčerko?
Pacient: Ja, najraje na svetu jo imam. Ona je edino kar še imam. (joka)
T: A pa ji kdaj poveste da jo imate radi?
P: Ja, kar naprej. Včasih ji prinesem rožice v šolo med tednom.
T: A pa jo kdaj tudi objamete?
P: Seveda.
T: Tudi ko sta sama?
P: Ja.
T: A pa ji date kdaj lupčka?
P: Ja. Velikokrat. Veste ona je tko lepa in pametna.
T: Kaj pa ona pravi, ko ji date lupčka?
P: Nerodno ji je. Pa reče: Oči, dej nehi, no.
T: Pa takrat nehate?
P: Ne, sej ji je sam nerodno, sej nič ne misli s tem.
T: Aha, otrok vas prosi, da ga pustite pri miru, vi pa ga še kar naprej poljubljate?
P: Sej ni to nič takega. Samo rad jo imam.
T: Pa kdaj prespi hčerka pri vas?
P: Ja seveda, med vikendi.
T: Ali ima svojo sobo pri vas?
P: Ne, veste nimam denarja. Ko kaj zaslužim, gre za preživnino, pa za hrano. Samo garsoniero imam v najemu.
T: Aha torej spita v isti postelji?
P: Ja. Jaz sem s kmetov, tudi mi smo po štirje spali v isti postelji in včasih sta nam ata pa mama pustila da spimo pri njiju. To je blo fino.
T: Torej pravite, da sta skupaj brez nadzora, spita v isti postelji in če vam reče da jo nehate poljubljat, vi ne nehate (pomenljivo pogleda Terapevta B in mene)?
P: Vsak starš je kdaj sam s svojim otrokom. Saj se ima fino z mano. Tako jo imam rad.
Terapevt B zamenja temo.
Po skupini se pogovarjamo. Terapevt A reče:
T A: A sta videla, kako je bil izmuzljiv?
T B: Vem kam napeljujes, samo jaz nimam istega občutka kot ti.
T A: Ne. Tega otroka je treba zaščitit! Takoj moramo poklicat socialno. Meni se zdi, da so indici za zlorabo jasni.
T B: Glej, nobene zgodovine zlorab. Pacient ni dovolj brihten, da bi se delal zabitega. Če bi otroka zlorabljal se ne bi tako inkriminiral.
T A: Pa saj nista normalna. Uboga punčka pa trpi!
T B: Pacient je pri nas na oddelku. Edino otrokovo trpljenje je, ker ne ve zakaj je oči ne pobere čez vikend. Je mama kaj namignila?
T A: Ne, pravi, da je pacient super oče, da ima zelo rad hčerko in da izredno lepo skrbi zanjo. A vidita kako je se svoji bivši ženi opral mozgane? On je psihopat, vama rečem.
T B: Kaj pa če mama govori resnico?
T A: Nemogoče! Saj sta na skupini slisala kako je priznal zlorabo. Zdejle grem klicat socialno.
T B: Jaz sem proti. Kaj pa ti misliš, David?
Jaz mislim, da je treba bit skrajno previden, ko se pogovarjaš s socialnimi delavci/delavkami in podobnimi profili, ker je skrajno lahko naletet na koga, ki si je vbil v glavo, da bo zaščitil otroka pred nadaljnjo škodo, pa naj stane kar hoče. V danem primeru rečem, da se bolj strinjam s terapevtom B, vendar ne bi rad bil v poziciji kjer naj bi odločal, ker sem le gost na tem oddelku.
Ironija je, da se ta situacija absolutno nič ne spremeni, ne glede na to kakšne so spremembe družinskega zakonika. Če koga skrbi za njegove in tuje otroke, potem bi bil neprimerno bolj efektiven če bi lobiral za bolj uravnoteženo vodenje podobnih primerov, ne glede na to kakšnega spola sta starša. Na primer tako, da so v takih odločitvah udeleženi starši, otroci in sorodniki, zadnja beseda pa je tista strokovnjakov, ki delujejo v več-članski skupini. Otroci do določenega leta ne lažejo. Kasneje morda lažejo, ampak z razlogom. Vse to se da izprašat in to se včasih tudi zgodi. In ne prepuščajo odločitve zunanjemu opazovalcu samo zato, da bi se drugi strani zameril on, ne pa člani komisije. Te odločitve morajo biti tudi obtežene – ja, za otrokovo dobro gre, torej dejmo mal razmišljat o tem kakšne bodo posledice zanj v različnih scenarijih. Zlorabljan otrok verjetno profitira, če je umaknjen iz take situacije. Ne-zlorabljan otrok morda profitira, morda pa močno izgublja. Izgubi ljubeče okolje in morda gre v drugo ljubeče okolje (če ima srečo), vendar še vedno živi jezen in žalosten (morda na starše, ker ga niso obranili pred iztrganjem iz njegove primarne celice. Morda na državo, ki ga je odvzela. Morda na krušne starše, ki jih vidi kot nezadosten surogat pravim staršem). Lahko, da komaj čaka da gre iz primarne družine in nič ne izgublja. Lahko, da komaj čaka, da gre, ker se ne zaveda v kako sranje lahko šele pride. Lahko da biološki starši komaj čakajo, da gre. Lahko, da biološki starši nočejo, da gre, vendar ne vidijo drugih možnosti. Tega se ne odločamo na podlagi ene skupinske seanse s podpovprečno inteligentnim očetom (njegov IQ je dejstvo, empirično preverjeno). Ne vemo, če ne vprašamo vseh vpletenih. Popreproščanje, da je družina dobra ali slaba glede na njeno biološko sestavo, pa je točno to, popreproščanje.
[replaced malicious code]