Archive for category Izobraževanje

About stealing articles and free knowledge

sci-hub.blogThere was recently an article about a Russian researcher running an article hub, here. In a nutshell, they made most of the world’s scanned journal articles available online, free of charge. I say ‘made’, because while the site is still live, most of the content is not accessible, people report.

I’ve first heard of it in 2012 when I got cc-ed into a conversation between a librarian and an academic at a particular University. I created a virtual machine. Why a virtual machine? Because if I was building a zombie PC army, I would absolutely run exploit scripts on a site like that and also add malicious code to any PDF’s I was serving. This would also stenghten my network – a student downloads a PDF of an article not available to them, unbenkonwst to them allows me to install a rootkit, harvest their username and password and use their University electronic resources to augment those on my site. In that way, as long as people use my service, I get an endless stream of usernames and passwords to hundreds of world’s universities online libraries. BTW, the smart thing would be to serve something that is not available to well-endowed research Universities – one username from OxBridge and you are pretty much done as far as subscriptions are concerned. This is also the reason why I never saw the need to go sci-hub for articles – I have most of them here. In any case, out of curiosity, I created a virtual machine and visited the site.

I played around with the site and managed to download several articles that I already possessed off it. I then rolled back the virtual machine and deleted all changes. But the hub seemed to work quite well then. If not necessarily actually free of charge.

Be that as it may, the sci-hub founder (S-HF for short) got sued and this sparkled a debate. Should knowledge be freely available? I don’t think this is the real issue here, although I understand how the S-HF would benefit from pushing this. After all if this turns from a case of theft into a case of morals, they can only win, right? Who would support faceless publishers against impoverished academics? Like I said, I don’t think this is the issue, anyway.

I think this is property theft, pure and simple. I think we, the academics, are enabling the publishers and helping them run their racket. But it is our fault that we let them do it, not the publishers fault for following the law. I know this is hard to hear. Academics and PhD Students know how this works: We sign away most material rights to our article in the contract we make with the publisher. They pay us nothing and we take it, because … because Impact Factor and publication record and future employability. Let’s not kid ourselves. We whore ourselves out so that we keep our jobs. We still choose our clients and acts we would like to perform, we have lots of freedom, it is not like it is all bad. But we sign away our articles to a faceless corporation and it owns them. They own our articles, and we do not. And they are free to sell them or give them away, whatever they see fit. We are talking about their property. And it is our fault, that they got it. We cannot pretend we didn’t know that this is how it works.

Saying “duuh… knowledge should be free, therefore I am empowered to steal some private property” does not really fly. If we wanted knowledge to be free, we as academics, collectively, would (a) stop publishing in journals behind paywall or (b) at the very least not publish in journals that do not allow a personal copy/pre-print of the article to be stored on our websites or repositories. There are very few journals that allow neither (a) nor (b). So, the real statement one could make is: “Knowledge should be free. That is why my articles are also freely available and that is why my datafiles are public.” Of course this leave the S-HF out to dry, but I don’t mind that. There are (1) academics who do not want their knowledge to be free and that is fine. There are those of us (2) who make sure that our work is available for free, but at the same time published in journals which improves our employability. And there are those (3) who do not want to publish behind paywall, ever. The S-HF might be in one of these groups or not, it does not matter. Because in any case they are not speaking for any of the three groups. Who the hell do you think you are that you should decide wether my work has financial value and whether I should be paid for it or not? I’ll decide that, for my work and my work only.

On the other hand, all academics get paid for printouts and photocopies of our work. There are governmental agencies keeping tabs. This is not an enormous amount of money, but it could be a few hundred pounds per year. So, a dissatisfied researcher from Russia, who does not want to invest time into contacting authors and asking them for their articles, rather decides that they will directly defraud the people they admire enough to cite them and in the same breath tell them, that they conning them out of their pennies because this is the moral thing to do? Good luck with that defence. And just to be clear – I have never ever been unsuccessful in getting an article from an author that I contacted personally. And among them were PhD students, professors, lecturers and Nobel Laureates. None of them were ever unfriendly or unhelpful. Likewise, I have never not sent out either articles or download links for my stuff when I was asked. Being too lazy or insecure to ask does not indemnify ones criminal activity. So there are ways of getting stuff for free, while not actually breaking the law.

On yet another hand, most of the Universities in the world have accepted this racket and they pay through the nose for subscriptions. Many millions of pounds per year. By illegally downloading from them, you cannot actually say “knowledge should be free therefore I am taking it,” but rather “Somebody else should pay for my access to knowledge, so that I don’t have to.” Universities essentially pay for subscriptions because this improves them – they conduct better research, have more impact, attract better students and academics, which leads to better research, higher impact, etc. I am certain Universities are not ecstatic for paying millions of pounds per year for subscriptions. But they do it. And stealing from them does not make one Robin Hood, it just makes them lazy.

The take-away messages:
(a) If I was a blackhat hacker, I would exploit portals like science hub in a heartbeat. If I was working for computing service of a university I would do all kinds of inventive shit to illicit downloaders too. My proposals have so far been rejected by the Cambridge University Computing Service, but I am working on that (my time will come mostly because what they are doing now does not work).
(b) Knowledge can in fact be free, but not by stealing it after it was sold into slavery. Before that.
(c) Everything can already be gotten for free, if you apply yourself.

Anti-Vacci

the-vaccine-meme-machine

Imam to smolo ali pa morda srečo, da sem periodično izpostavljen viharjem v žlici vode na temo cepljenja. Obe strani sta dodobra vkopani. Sam sicer cepim svojega otroka, ker ocenjujem, da je zanjo tveganje dovolj majhno, da se izplača biti pro-socialen in pomagati tistim, ki nimajo izbire. Se pa ponavadi ne spuščam v debate na to temo, ker mislim, da je to bolj stvar vere kot argumentiranja in ne verjamem, da bom lahko verjetje spodkopal z argumentom. Če bi se to dalo, potem bi bili na svetu sami ateisti.
In potem moji znanci in bivši sošolci vsake toliko časa nalepijo kak link (ki ga tu ne bom delil, ker ne verjamem, da je treba norcem posojati megafon samo zato, da bomo na videz vsi enako glasni), ki me malo užalosti. Žalosten sem, ko sploh moram preletet take nebuloze. Saj ne da jih natančno berem, ampak že tisto kar vidim. Ajme. Pa tako rad bi verjel, da je človeška rasa v povprečju razgledana in čuteča.
In potem berem komentarje. Clickbait. In moja bivša sošolca (eden iz osnovne in eden iz srednje šole) se zapleteta v debato. Eden meni, da je izogibanje cepljenju kriminal in nemoralno, drugi meni, da je narobe da nima izbire. Sicer je načeloma morda za cepljenje, ali pa morda proti… v vsakem primeru pa hoče on biti odgovoren za svoje otroke in dokler mu nekdo ne garantira, da je tveganje za njegov rod nično, toliko časa bo proti cepljenju, tko nominativno, na ravni ideje.
Moj komentar v tistem postu:
Močno priporočam v branje: Schneier, B. (2012). Liars and outliers : enabling the trust that society needs to thrive. Indianapolis.: Wiley.
 
Nekje v knijgi Schneier oriše kako je cepljenje t.i. tragedy of the commons. Za tiste, ki jim ekonomija ni blizu: Tragedija skupnega je pojav, kjer skupina ljudi “čisto malo” izkorišča skupno dobrino, racunajoč na to, da je ostali ne bodo. Temeljni primer je vaški pašnik, kjer lahko 10 kmetov uporablja 2/3 zemljišča 10% časa, 1/3 pa se medtem obnavlja. Pa si reče en kmet: “Če kravo pasem 10% časa na 2/3 in potem se 10% časa na prepovedani tretjini, se ne bo nič hudega zgodilo, saj ima prepovedana tretjina še vedno 90% časa na voljo za obnovo, moja krava pa bo še enkrat bolj rejena kot sosedove.” In potem si isto reče se ostalih 9 kmetov, kar pomeni, da na koncu travnik propade in vsem pocrkajo krave.
 
Schneier vleče parallelo s cepljenjem – če en posameznik reče: “Boli me za tiste, ki se ne morejo cepit, ne mislim tvegat svojega otroka, ne glede na to kako majhno je tveganje zanj v primerjavi. Sej ostali tvegajo zame s cepljenjem svojih otrok.” Ta stav deluje samo dokler večina cepi svoje otroke. Ko družba začne razmišljati v lastno korist in ne v korist skupnosti (ob ne-prehudem tveganju), dobimo tragedijo skupnega.
 
Hecno se mi zdi dvoje: (a) Da moj sošolec O sicer načeloma kritizira individualistično logiko in neoliberalizem (v drugih postih), medtem ko je tukaj ekstremno libertaren (češ, ne bom tvegal za druge, ne glede na posledice zanje in majhno tveganje zame).
 
Racionalizacija zakaj ne bi tvegal, je tu poljubna. V našem primeru pac očitek, da nekdo ni pripravljen tveganja prevzeti nase (zdravnik, ki ne podpiše, da bo z O-jevim otrokom vse v redu). Kar nas pripelje do (b) Kot je že moj sošolec A nakazal, je v življenju bolj malo ne-tveganih odločitev. In seveda ne-prepoznavanje tveganja ni isto kot odsotnost tveganja. Zanašanje na to, da mi “lahko nekdo zagotovi” da je nekaj brez tveganja pa mi itak jemlje moč odločanja. Če se odločam samo za stvari, ki nimajo nobenih potencialnih negativnih posledic in vedno izbiram samo izbire z gotovimi pozitivnimi posledicami, potem se itak ne odločam. Moja izbira je jasna in vedno ista. Mirno bi me lahko zamenjal robot. Trik človeškosti je to, da se odločiš med dvema bolj ali manj bednima opcijama in živiš s posledicami. Kar nas seveda pripelje nazaj na cepljenje. Moje mnenje je, da je lahko opletat z lastno odgovornostjo takrat, ko meniš, da ne bo ta nikoli igrala vloge. Ker ze po Frommu vemo, da je odgovornost 1/številom vpletenih.
 

Heh, to me spomni na veliko debato v Kaliforniji pred par leti ali naj motoristi nosijo čelade ali ne. Pro-nosilci rečejo, da je to varno in fer in razumno, Kontra-nosilci rečejo: “To je moja lastna izbira, nihče ne bo kratil moje svobode in vetra v laseh”. Problem je sicer to, da če človek brez čelade ne umre v prometni nesreči, potem jaz kot davkoplačevalec plačujem za njegove zdravniške posege, oskrbo in nego, s čimer krati mojo svobodo razpolaganja z lastnimi sredstvi in mojo pravico do odločanja. Obenem tudi, kot rastlina, postane izdatek za proračun in ne priliv (kot davkoplačevalec), tako da njegova odločitev ne vpliva samo nanj ampak tudi na ostale državljane. In enako velja če umre – ne prinaša več dodane vrednosti, pritisk je večji na nas ostalih. Na mikro nivoju je seveda problem tudi če se je svobodnjak razplodil. Verjetno ima potem njegova družina tudi kaj za dodat o tem, koliko časa bi radi še preživeli z njim. Zelo podobno, ne, kot cepljenje? Na žalost predlagana rešitev v primeru čelad ne deluje pri anti-vacci brigadi – v Kaliforniji so predlagali zakon, kjer je nošenje čelade neobvezno, ampak vsak, ki je ne nosi, je avtomatično zaveden kot darovalec organov in nima pravice do oživljanja. Na žalost ne vem, če so zakon sprejeli ali ne, se mi pa zdi kar ustrezen. Pač tvegej če hočeš, samo sprejmi odgovornost za svoje tveganje.

O nadpovprečnosti

mladinaV Mladini (19.02.2015) je v izjavah tedna tudi tale:

“Čedalje več je takih ljudi, ki so nadpovprečni” (Vlasta Nussdorfer na Valu 202 o inflaciji nadpovprečnosti)

Na prvi pogled je to smešno. Sej ne more biti več kot polovica ljudi boljših od povprečja, ne? Ne?

 

Polovica ljudi je na vsaki strani srednje vrednosti, ne aritmetičnega povprečja. Zmedeni?

(1) Primer:

Imamo 10 ljudi in merimo njihov npr. uspeh od 0 do 100%. V prvem primeru je 5 ljudi doseglo 25% in 5 ljudi 75%. Aritmetična sredina je:

(25 + 25 +25 +25 + 25 + 75 + 75 + 75 + 75 + 75) / 10 = 50

Torej 50% je povprečje in 5 ljudi je boljših in 5 slabših. OK.

 

(2) V drugem primeru doseže 5 ljudi 10% in 5 ljudi 20%. Aritmetična sredina (povprečje) je:

(10 + 10 +10 +10 +10 + 20 + 20 + 20 + 20 + 20) / 10 = 15

Torej tistih 5 posameznikov, ki so dosegli 20% je nadpovprečnih! V absolutnem smislu so skrajno neuspešni, vendar v primerjavi s svojimi vrstniki dobivajo nadpovprečne ocene. In še huje:

 

(3) V tretjem primeru imamo takole razporeditev: 5, 1, 1, 1, 5, 6 , 6, 6, 6, 6. Aritmetična sredina (povprečna vrednost) je:

(1 + 1 + 1 +5 +5 + 6 + 6 +6 +6 +6) / 10 = 4.3

Od 10 posameznikov jih je 7 nadpovprečnih v tretjem primeru. Torej več kot polovica.

 

Ampak, ampak, kako je lahko več kot polovica ljudi nadpovprečnih, vas slišim spraševati. Zato, ker povprečje (oz. aritmetična sredina) ne označuje nujno srednje točke v populaciji! Nabolj pogosto, prelomno vrednost, ki deli skupino na dva dela, označi mediana. Mediano izračunamo tako, da razvrstimo vrednosti po vrsti  in tista, ki je najbolj pogosta, je mediana. Če sta dve številki bolj pogosti kot ostale, potem ju seštejemo in razpolovimo. Mediano uporabljamo predvsem v ekonomiji, ko recimo želimo vedeti kaj o plači, ki je najbolj pogosta. Če vzamemo aritmetično sredino, potem tisti, ki zaslužijo ogromno in tisti, ki ne zaslužijo nič izkrivijo porazdelitev. Če npr. vzamemo nekega pro-rektorja neke angleške univerze, ki ima plačo 500.000 funtov+ na leto in nekega pomivalca posode, ki ima plačo 8.000 funtov / leto, zraven pa dodamo še 8 delavcev, ki zaslužijo 18.000 na leto, potem bi lahko mislili, da je povprečna letna plača v Angliji 65.200 funtov. Vrednost mediane je v tem konkretnem primeru 18.000 funtov / leto, kar je tudi v resnici blizu najbolj pogosti angleški plači in nam pove precej več o stanju ekonomije, kupni moči, revščini itd). 

(1) V prvem primeru je mediana: ( (25 + 75 ) / 2 ) = 50 (== aritmetična sredina)

(2) V drugem primeru:  ( (10 + 20) / 2) = 15 (< aritmetične sredine)

(3) V tretjem primeru :  ( (5 + 6) / 2) = 5.5 (> aritmetične sredine)

V vseh treh primerih je mediana na sredini (5 ljudi na vsaki strani).

Na dva načina je torej lahko zgornja izjava povsem točna.

(a) Ker povprečje ni mediana in je možno, da je čedalje več ljudi nad povprečjem.

in

(b) Ker je razmerje lahko isto (pri fiksnem povprečju), pa imamo kljub temu vedno več nadpovprečnih posameznikov.

Ne vem o čem konkretno je Vlasta N. govorila v oddaji, ampak recimo, da je govorila o inteligenci in ne o izpitni uspešnosti. Povprečna inteligenca je določena. Povprečen IQ po Wechslerju je 89 – 109. Če vzamemo izjavo samo, potem je vedno več Slovencev, ki imajo IQ > 109. Malo verjetno je, da je prav v Sloveniji normalna distribucija inteligentnosti drugačna kot po svetu. Če je, potem ni treba nič več dokazovati, ker izjava logično (ne pa nujno faktografsko) že stoji .

V primeru, da Slovenija ni izjema in da je vrednost povprečne inteligence po vsem svetu podobna, je Vlastina izjava še vedno lahko pravilna. Kako? Če hočemo ohraniti fiksno povprečje, potem moramo kontra-obtežiti populacijo. Kako? Za vsakega genija, rabimo dodatnega morona, pa povprečje in razmerje ostaneta ista, obenem pa imamo več nadpovprečnih. Torej, če hočemo preveriti ali je izjava resnična ali ne, potem pogledamo rezultate inteligenčnih testov šolarjev (ne vem če jih še delajo, v mojih osnovnošolskih časih so jih) in hitro vidimo ali je res vedno več genijev in vedno več butcev.

Seveda gre vse to na račun povprečno inteligentnih.

Nič smešnega ali čudnega ni v izjavi tedna. Morda izjava ni faktografsko resnična, vendar tega ne vidimo iz izjave same.

About educational policy

American Education is in the Dumpster

American Education is in the Dumpster (Photo credit: brewbooks)

There is an article in the Guardian, titled: “Advent of Google means we must rethink our approach to education”

I generally agree with the premise that we could change the education process, but I think this article is somewhat skewed.

1) There is a difference between replication and synthesis of knowledge. It might be OK for the vast majority of the population to be unable to think for themselves and just rely on others to do their thinking for them, but – for example Stephen Hawking cannot google his findings, before he discovers them. In order to push experimental physics forward, he needs to to understand the theory behind it and in order to do that, he needs to be familiar with it and perhaps not on the level of Wikipedia (my additional question is – what if Wikipedia packs it in after an unsuccessful funding campaign? What happens with all functionally illiterate people who have not written a wiki page in their life, and, honestly, also couldn’t write it to save their life, if all they can do is to replicate what is already there). My point here being that it is just fine if a person is literate and can multiply 6 by 7 without using either pen and paper or a mobile phone. And, oh horror, you need to learn this by heart. How the hell would making people completely and uncritically reliant on technology make them more advanced? The suggestions here seem to me to lead to the absurd position where, in order to read a webpage, you would need to consult somebody who could actually read (for example, the village seer). And how is this progress? And what happens when the last of the ancient folks who still learned how to read, dies?

To keep Stephen Hawking out of this mess – what about a more personal example? I use a bibliographic manager for referencing. I don’t penalize my students if they use it in their essays, but I certainly do not encourage it and I don’t tell them that software like that exists (and they mostly don’t know it does). Why? It is not because I am a sadist pig bent on making these poor kids suffer. It is because I know how to cite without help from software. As a consequence of this ability, I can tell when my bibliographic manager gets something wrong (sometimes it does) and I can fix the mistake, because I know how to do it correctly, by hand. And my students don’t. Yet.  If they start by using crutches from the get go they will never be able to rely on their knowledge and ability. What happens if the referencing manager they use stops being actively developed and disappears from the market? What if it changes significantly? The students ability to produce academic writing will be severely impaired. My won’t, though.

You see this is not even the difference between being able to adequately play Bach’s Brandeburg concerto nr. 1,  and composing the said concerto. It is actually the difference between learning to play every note by listening to the composition and watching youtube videos on how to do it; and being able to read musical notation. I am not even at the creative part yet, I am saying that getting people to read digests and summaries of stuff and making them believe that this is all there is to human knowledge, is sad and misguided.

I am talking, therefore, about blind faith in technology and about reliance on somebody else’s ability to think. I am talking about Google search algorithms that are not necessarily constructed in a way which would give you optimal results, but are more probably constructed in a way that maximizes profits for Google. Lots has been written about that. But, hey, people educated in a way proposed by Sugata Mitra will never know about it, because they will be learning about freaking mobile phones, when they are nine years old. I realize I am simplifying a bit.

2) Mitra writes about how the teacher encourages kids to learn through situation and through interaction in-group and over the Internet. Well. My question is – does the teacher study the subject they teach in a classical manner or do they also simply Google it during class? Ok, how does this work? In the Guardian Column the subject is signals in mobile telephony and the teacher starts by having students look at electromagnetism. How can you make sure that the teacher will start with electromagnetism? Does the teacher even know about the connection? Where from? Isn’t this a case of blind leading the blind? If the teacher actually has a semblance of knowledge about the subject they teach, are we then saying that some people should be educated and some don’t have to be? Are we saying that it is suddenly not a problem that some people will be left uneducated? And is the idea that I as a parent should decide that my kid will be left to do menial jobs, where the ability to reproduce, but not actually create will be the only thing required? I think testing the validty of  this idea would be quite simple – I propose two observational experiments:

a) Let us see whether Sugata Mitra is content to let his kids not have a classical education but are instead taught how to google and how to wait for others to come up with ideas (i.e. work in a team, where individual performance is not assessed and where the accolade is shared regardless of input).

b) Give the parents a choice where they can either send their kid to school where they are actually taught something or a school where they twiddle their thumbs and sorta vaguely learn about how mobile phones work. And let them decide.

3) What the Mitra does not seem to get is that teamwork is effective when people in the team are capable of independent thought, not when they all wait for somebody else to provide an idea. Clueless people in a group are a herd, not a synergy. That is not progress, it is a regression. If you skip the step of enabling people to be creative on their own, you will only get drones. And I am not content to do this to my kid.

4) There is a nice slant to this – These kinds of programs are run out of UK into India and Africa. The underlying current is that the kids there are not expected to attend top level UK Universities or prep schools in the first place. Thus, you see, these kids are ripe to be experimented on. This will not be foisted on British kids, oh no, but these poor savages deserve their chance, right? They will never be as good as us, but they are good for a few papers and for the feeling that we are doing something  good for them. Oh wait, there could also be a grant in this. Right?

Enhanced by Zemanta

O plagiatih in odgovornosti

Univerza v Ljubljani

Univerza v Ljubljani (Photo credit: aikijuanma)

V Dnevniku je 25.02.2013 objavljen tale članek: Plagiat je najprej huda sramota za mentorja

Mislim, kako je to najprej huda sramota za mentorja? Malo treznega razmišljanja, prosim.

Kot sem že večkrat rekel: npr. na področju psihologije na leto izide 60.000 člankov v angleščini (ki je privzeti znanstveni jezik. Na univerzitetnem nivoju pač moraš biti opravilno sposoben v angleščini). Revija Science denimo izhaja od leta 1880, pa bodimo dobrohotni in štejmo, da se psihološki članki v znanstvenih publikacijah objavljajo od leta 1950 (čez palec recimo še, da se sicer objavljajo dalj, ampak ne v takem obsegu. Tako s trajanjem kompenziramo obseg).

Hiter izračun: 63 let * 60.000 = 3.780.000 člankov samo s področja psihologije. Recimo, da nas ne zanima celotna psihologija, ampak nekaj bolj specifičnega, nekaj kar obsega 10% objavljenega. Ostane nam torej bazen 380.000 člankov (knjig in zbornikov sploh nisem štel), ki jih ima kandidat na voljo, da napiše dizertacijo (torej diplomo/magisterij/doktorat). Laična javnost in novinarji menijo, da bi a) morala mentor in študent bodisi prebrati vse iste članke (torej njun presek bi moral biti popoln) ali b) da bi mentor moral znati na pamet vseh 380.000 člankov in takoj prepoznati, če je bilo kaj prepisano. Niti A, niti B nista realna.

Zagovor diplome / magisterija / doktorata je namenjen točno temu, da kandidat dokaže, da je do rezultatov in analize prišel sam. Seveda to posredno pomeni tudi dokazovanje, da dela ni prepisal od koga drugega, ni pa to tisto glavno. To, da nisi prepisal svojega dela je samo po sebi umevno, je stvar pogodbe, ki jo skleneš z univerzo, ko se vpišeš nanjo. Popreproščeno povedano – univerza se zaveže, da ti nudi znanje, okolje in vire iz katerih lahko črpaš, ti opraviš analizo nekega pojava in (v skoraj vseh znanstvenih panogah lahko) opraviš raziskavo, ki potrdi hipoteze, ki si jih zastavil na podlagi analize stanja. V zameno za to delo ti univerza podeli naziv. Če se izkaže, da si pogodbo kršil, jo univerza razveljavi in ti odvzame pridobljen naziv. Dolžnost univerze ni nič več kot to. Seveda, če si akademsko pot nadaljeval in delal še magisterij ali doktorat, pa se izkaže, da je diploma neveljavna, potem pač ne izpolnjuješ pogojev za pridobivanje magisterija / doktorata in je tudi ta naslednja pogodba nična. O tem se sicer odloča tvoja naslednja institucija (če nisi vsega delal na isti). Če si na delovnem mestu, ki zahteva določeno stopnjo izobrazbe in je ti naenkrat nimaš več, je to kršenje delovne pogodbe in delodajalec to sankcionira. To ni stvar univerze. Za univerzo je stvar zaključena, ko re-evaluira svojo pogodbo s tabo in izvede sankcije (če so potrebne).

Zagovor dizertacije mora vsebovati načine na katere preiskovalci preverijo ali veš o čem pišeš. Ne preverjajo ali je nek stavek nekje že bil napisan, ampak ali ti je jasno kaj ta stavek pomeni. Raziskave je težko prepisovat. Dovolj je, da komisja vpraša nekaj o tvoji metodologiji ali kakem konkretnem rezultatu pa je hitro jasno ali poseduješ podatke ali ne. Če nekdo v celoti prepiše uvod, raziskavo pa naredi sam, bi to moralo biti problematično zato, ker uvod ni povsem po meri raziskave in je to očitno. Če je prepisan zaključek je to še bolj očitno, če ne govori o tvoji raziskavi. Povsem teoretične diplome so v tem smislu bolj problematične, zato se jim večina fakultet tudi izogiba.

Da ne bo pomote, ne zagovarjam plagiarizma. Nikakor ne. Mislim, da je to predvsem bedno in kaže na intelektualni potencial kandidata. Zbanalizirano rečeno – nije žvaka za seljaka. Sej ni treba, da ima vsak človek univerzitetno izobrazbo ali še kaj več.

Spotikam se torej ob besedo najprej. Najprej je plagiat sramota za kandidata, ne za mentorja. Tisto kar mora narediti univerza je tole:

1.) Mentor mora slediti razvoju dizertacije, vendar je ne razvijati sam. Tisto kar lahko in mora narediti je, da kandidatu pove ko in če ta odkriva toplo vodo. Svetovati mu mora pri izdelavi raziskave (vendar je ne oblikovati sam). Prebrati mora izdelek in komentirati s stališča strokovnosti ali je izdelek ustrezen ali ne. Njegova dolžnost preprosto ni, poznati vse vire, ki jih kandidat uporablja, ampak oceniti ali je kandidat razvil misel v pravo smer. Mentor mora dobiti podatke na vpogled in, če je pameten, narediti vzporedno analizo, seveda lahko ob prisotnosti kandidata.

2.) Komisija mora prebrati izdelek in ob zagovoru postaviti vprašanja, ki nedvoumno kažejo na to, da kandidat ve o čem govori. Tudi oni ne preverjajo naravnost ali izključno tega, ali je bilo delo prepisano. To se vidi posredno iz odgovorov kandidata. Tako mentor, kot komisija, privzamejo, da je kandidat pošten.

3.) Kandidat mora skozi šolanje doumeti, da je naziv spremljajoči pojav procesa učenja. Ni bistvo naziv, bistvo je kako si ponotranjil znanje, kaj si se naučil o nečem in kako znaš to uporabiti v praksi. Naziv pride sproti. Na voljo imaš kar nekaj let, da se priučiš nekih specifičnih znanj. Temu je namenjena univerza, da na koncu procesa veš nekaj več. Pirova zmaga je če imas naziv, pa še vedno pojma nimaš.

Govorim torej o odgovornosti do vede in do sebe. Univerza ti mora ponuditi možnost, da jo razviješ, ni pa zanjo odgovorna. Za to, da je nekdo nemoralen, ne odgovarja nihče drug kot on sam. Niso krivi mentorji, ni kriva komisija in ni kriva Univerza, dokler korektno opravljajo svoj posel. In posel univerze ni, da te tretira kot kriminalca ampak, da ti omogoči, da si lahko pošten. Če te priložnosti ne izkoristiš, je to tvoja krivda. In ne najprej, oziroma sploh ne, mentorja.

Enhanced by Zemanta

O visokem šolstvu in begu možganov

 

Retards

Retards (Photo credit: Bob.Fornal)

 

Polno potovalko imam analfabetov in ludistov, ki se čutijo poklicane za to, da nam povejo kako bi moralo funkcionirati šolstvo in kdo je tisti kader, ki ga pa res potrebujemo. Celo vrsto zmot in zablod najdem v dnevnem časopisju in twiteraških izbljuvkih vodilne elite.

 

Umetna delitev 1: naravoslovje / družboslovje

 O tem sem že večkrat pisal vsepovsod. Gre samo za taktiko divide et impera. Škoda, da se v Sloveniji taka idiotija prime. V praksi in v svetu ta delitev ne igra kake hude vloge. Samo naši politični giganti se lahko spravijo v situacijo, kjer naj bi ekonomistom odrekali sposobnost upravljanja s financami ali pa zdravnikom odrekali koristnost, ker so oboji družboslovci. Sladka ironija je, da so politične vede zagotovo družboslovne. V tej točki se moje mnenje in mnenje politikov o koristnosti njihove družboslovne izobrazbe popolnoma pokrivata. Seveda izobrazbe tistih, ki jo imajo in niso prepisali diplom/magisterijev/doktoratov ali ponaredili svojih spričeval.

Če se dotaknem svojih področij – veliko glavnih raziskovalcev na Microsoftu ali Googlu je psihologov. Microsoftu kot kaže še nihče ni poslal dopisa, da je računalništvo dosti bolj znanost, kot ti tisto kar izvajajo ti družboslovni pocarji.

Koristnost družboslovne izobrazbe se bo morebiti pokazala kaj kmalu, ko bodo ljudje v skladu z zgodovino in skupinsko dinamiko počeli kar vedno počnejo in presenetili tiste politike (kaže, da večino), ki konfuzno in nejasno mislijo, da je masa z njimi.

 

Umetna delitev 2: javno / privatno šolstvo

 V Sloveniji se javno in privatno šolstvo financira iz javnih in evropskih sredstev. Tu ni nobene delitve. Delitev je v tem, kaka merila morajo za financiranje izpolnjevati javni in privatni zavodi.  Zagovarjam idejo, da se sredstva vsem ustanovam delijo po jasnih (identičnih) kriterijih – vrstnem mestu univerz na svetovnih lestvicah, količino in vplivnostjo raziskovalnega dela v svetovnem merilu, kvaliteto obstoječe infrastrukture in akademskega kadra, številu zaključenih doktoratov… Na kratko, zagovarjam rahlo spremenjeni anglosaški sistem.

 

Zmota 1: Znanost = kratkoročni profit

 Ludistična teza, da vse kar jutri ne prinaša dobička ni vredno raziskovanja je tako primitivna, tako abotna, da skoraj ni potrebe po tem, da bi navajali primere, ampak dajmo vseeno, za vase zagledane intelektualne pritlikavce tam zunaj – cepivo proti črnim kozam, dinamit, najlonke, plastika, Internet, itd, itd. Nič od zgoraj naštetega ni bilo izumljeno zato, ker bi nekdo hotel izumiti točno to.

 

Zmota 2a: Če si nezaposlen, je to zato, ker si nesposoben / se ne potrudiš dovolj

Ta fantazija deluje v družbi, kjer delodajalci zaposlujejo po meritornosti, po objektivni oceni znanja in sposobnosti posameznika. Pri nas se zaposluje po principu nepotizma in vez ter poznanstev. Redki so posamezniki, ki zaposlujejo na podlagi sposobnosti. Seveda tudi pri nas obstajajo, četudi, ali pa ravno zato, ker vodilne klike praviloma ustrahujejo ali grenijo življenje tem posameznikom, ki prej ali slej ne zaposlijo kakega nesposobnega nečaka ali otroka tistih pri koritu.

 

Zmota 2b: Če si nezaposlen, je to zato, ker si nepotreben / nekoristen

Jah, ali pa nisi prave barve, si preveč prodoren ali nevaren, ali pa preprosto nočeš delati za arašide. Sigurno si nekoristen tistim, ki bi se radi poceni kitili s svojim znanjem, se strinjam.

 

Zmota 3a: Če te pozivamo k odhodu, ker nihče ne potrebuje tvoje neuporabne riti tukaj, potem ti ne boš šel, ker si preveč nesposoben.

Tukaj gre za smešno situacijo. Mislim si, da marsikdo razmišlja tako kot jaz – brez veze se mi zdi grozit in napovedovat temno usodo in ne vem kaj. Pač, ko bom dobil službo v tujini, bomo spokal kufre. Enkrat smo jih že, z lahkoto jih bomo še enkrat. Razpisi so zunaj, moj profil je za tujino zanimiv. Ne vem zakaj bi se moral pregovarjat z bedaki in jim obljubljat kako bo potem ko enkrat gremo prepozno in ne vem kaj. Pač, vso srečo, srčki. Tudi pes odide, ko ga dovolj dolgo brcaš.

 

Zmota 3b: Ker smo preveč zabiti ali prestrašeni, da bi te znali uporabiti, mislimo, da si univerzalno nesposoben.

Ta zmota spet deluje v hermetično zaprtem svetu. To, ali sem nesposoben, je z lahkoto preverljivo v globalnem kontekstu. Do sedaj empirija ne podpira zmote 3b.

 

Zmota 3c: To, da nekdo izven Slovenije dobi za isto delo 4x več denarja, je laž / se nas ne tiče, ker so tujci bolj naivni kot mi, ki vemo kaj je zares dodana vrednost.

Ja, ja, glej zmoto 3a. Moja plača na istem delovnem mestu je v Angliji približno 3-4x večja kot v Sloveniji. Stroški življenja v Angliji so nižji. Angleži so dojeli, da je raziskovalno delo dober biznis. Top 10 Univerze v Angliji obrnejo vsaj 25%+ BDPja Slovenije. Vsaka. Ker imajo kvaliteten kader, lahko dvignejo svojo reputacijo, kar privabi kvaliteten kader iz celega sveta, kar pomeni, da imajo na razpolago svetovno smetano, kar pomeni, da opravljajo kvalitetno raziskovalno delo, ki ima velik vpliv na svet, kar pomeni da za svoje delo lahko mastno zaračunajo, kar pomeni, da zaslužijo dovolj, da najamejo svetovno smetano, kar pomeni, da imajo kvaliteten kader…

 

Zmota 4: Ko rečemo, da smo šolstvu dali dodatnih 16M Eurov za zajezitev bega možganov , računamo, da nihče ne bo dojel, da smo prvotno šolstvu odvzeli 30 milijonov.

V bistvu Turk pravi, vzeli vam bomo 14 milijonov (in 71 milijonov  za raziskave) ampak to bomo prikazali, kot da smo vam namenili dodatnih 16M za mlade raziskovalce. Ne vem kdo vam še verjame? Kdo je dovolj zabit, da ne zmore niti malo pogooglat dejanskega stanja?

_

 

Enhanced by Zemanta

David Modic, PhD

photo

Štiri leta. Štiri leta! Če vštejemo prijave, čakanje, organizacijo financiranja, intervjuje.., potem šest!

Od trenutka, ko sem prvič vstopil v svojo pisarno in se instantno spričkal s sistemcem, ker mi ni hotel dat mrežnega kabla za moj leptop (“Univerza ne nudi podpore za računalnike, ki niso last Univerze” “Ampak sej jaz nočem podpore za svojo mašino, sam kabl mi dej, da se povežem v mrežo.” “Kup si ga” “OK.”).

Do trenutka ko so mi po dveh mesecih bivanja v Exetru povedali, da je podjetje, ki delno financira moj doktorat, bankrotiralo in da sva s Kim kar naenkrat brez sredstev in da kmalu ne samo da ne bova mogla plačevat najemnine, ampak tudi ne bova mela za avionsko karto domov.

Do trenutka, ko mi je moj supervizor uredil financiranje (saj smo te mi povabili, seveda te ne bomo zdej pustili na cedilu).

 Do trenutka, ko sem oddal prvo seminarsko. Ko sem naredil prvi podiplomski izpit tukaj. Ko sem napisal prvo poglavje in so ga raztrgal. Ko sem prvič zagovarjal ekspozicijo. Takrat, ko so rekli, da niso razumeli zakaj me je Stephen sploh vzel, dokler nisem svojega dela predstavil v živo. Takrat so Stephenu rekli, samo do zagovora ga moramo spravit, pa bo zdelal z lahkoto.

 

Do trenutka ko sem prvič učil in popravljal izpite.

 

Do trenutka, ko so me prvič povabili da predavam na MBA študiju tukaj.

 

Do trenutka, ko so me prvič povabili na mednarodno konferenco.

 

Do trenutka, ko smo mednarodno konferenco organizirali mi (pet ljudi iz Exetra. cca. 300 udeležencev iz celega sveta. http;//2011.iarep.org).

 

Do trenutka, ko se je rodila Sofia.

 

Do trenutka, ko sva s Kim dojela, da nam v Angliji več ne znese živet.

 

Do trenutka, ko smo se vrnili v Slovenijo in sem jaz začel iskat kako spodobno službo in naletel zvečine (ampak ne povsod) na akademsko apatijo in hohštapleraj, ki mu ne sede, da je nekdo mogoče v resnici sposoben.

 

Do trenutka, ko mi je profesor s Cambridgea rekel, da bi oni mene radi zaposlili in da se bo že kaj našlo, seveda če bom takrat še zainteresiran.

 

Do trenutka, ko sem doktorat oddal.

 

Do trenutka, ko sem sedel pred kabinetom in čakal. Ko je prišel ven dekan in rekel, pridi, pripravljeni smo nate.

 

Do trenutka, ko so mi rekli, OK, nimamo več vprašanj. Počakaj zunaj na našo odločitev.

 

Do trenutka, ko so mi povedali, da mi bodo podelili naziv. In sem šel, po tradiciji, z zamaškom od šampanjca naredit vdrtino na strop in se šel zraven podpisat, tako kot mnogi pred mano in mnogi še za mano.

 

Do zdejle, dan po tem, ko sedim v svoji pisarni in diham.

 

Vmes je neskončno trenutkov, lepih in manj lepih, žalostnih in veselih. Veliko druženja, brezveznih pogovorov, sprehodov po podeželju, gledanja vider in divjih ponijev. Veliko nežnih in nepozabnih trenutkov. Fino je bit v Exetru in fino je imet prijatelje in ljudi, ki te z razlogom cenijo.

 

Divja vožnja je tole.

_

Enhanced by Zemanta

Tags: , ,

Skrajno kvalitetni maturanti

… Kot vedno so bili najuspešnejši gimnazijci, ki so maturo opravljali prvič: od 6.248 jih je naporno preizkušnjo, ki je včasih veljala za zrelostni izpit, opravilo 6.715 ali h 93 odstotkov, kar je za odstotek bolje od lani. … [Dnevnik.si]

Kako je lahko naredilo izpit ~500 dijakov več, kot jih je sploh prišlo in kako je to 93% uspešnost (po podatkih podanih v članku gre za 107.5% uspešnost)?

Predstavitev superministra

Le redkokdaj dobimo sleherniki tako lepo priložnost, da se spoznamo z razmišljanjem velikih. Tokrat imamo priložnost videti prezentacijo samega superministra, Žige Turka – do nje nas vodi povezava na njegovem blogu.

 

Z zanimanjem sem predstavitev odprl, da bi videl kako se reči streže. Svoje komentarje bom razdelil v nekaj kategorij (kliknite na slike za povečavo).

 

Kultura

Kultura je gotovo pomembna in prav je, da se zavzemamo za karkoli se pač zavzemamo. Ko bi vsaj obstajal kak strokovnjak ali organizacija, ki bi imela izvršne sposobnosti. Lahko bi ji rekli, kar izvršna oblast, npr. To bi bilo skrajno v redu. Ti ljudje bi potem lahko izvrševali tisto, za kar se mi zavzemamo. Kakšna škoda, da pri nas ne poznamo takega koncepta. Še bolje bi bilo, če bi obstajal kak človek, ki bi nadzoroval posamezna področja, lahko bi jim rekli kar resorji, in bi usmerjal človeško silo, da bi izvajala tisto, za kar bi se drugi zavzemali. Lahko bi takemu človeku rekli kar minister, po zgledu iz tujine – njemu zagotovo ne bi bilo treba reči, da se za nekaj zavzema, on bi to izvršil. Ne?

 

 

Gotov sem, da se je minister tu zatipkal in namesto računalnikov napisal kompjuterjev. Saj imata besedi približno isto znakov in črke so relativno blizu skupaj. Oh, ta sladka ironija, kjer v alineji o varovanju Slovenščine uporabiš anglicizem. Mogoče pa je tudi to zgolj taktika, ki naj nas predrami iz naših utečenih kolesnic: Angleščino spravimo z ulic v predstavitve! O naslednji alineji – spravimo tujke v slovarje, pa sploh raje ne bi izgubljal besed.

 

Tudi tu se navdušujem nad prefinjeno ironijo v povezovanju kulture in PR izjav o umetnosti avtokratskega diktatorja, šefa multinacionalke, ki o umetnosti najbolje ve, s kakšno maržo jo bo lahko prodal naprej. Obenem sem navdušen tudi nad nacepljeno ironijo enačenja umetnost = industrijsko oblikovanje = kultura. No sej, važno, da imamo iPade, pa ne bo nihče jokal za gledališčem.

 

 


Tu smo pri srčiki zadeve. Če prav razumem ta diagram, je dobra umetnost tista, ki je izdelana z uporabo tehnologije (upam, da recimo šteje, če tekst za predstavo napišeš na prenosniku) in ki se dobro proda, ali pa, še bolje, je izdelana po naročilu kakšne korporacije. Pronicljiv se mi zdi impliciten stav (prisoten v prezentaciji in tvitih ministra), da je prava umetnost ali kultura tista, ki je všečna ministru ali vladi. Kako preprosto je potem življenje. Sicer lahko pozabiš na recimo, Opero za tri groše ali kakrsnokoli družbeno kritično stvaritev, ampak hej, kdo pa sploh še bere, recimo, Hlapce ali Pohujšanje v dolini Šentflorijanski od Cankarja? To je passe. Najvišja umetnost v tem hipu bi verjetno bila instalacija, ki bi jo naročil Apple Slovenija in bi se sestojila iz video projekcije fotografije Steva Jobsa, v ozadju pa bi tisoč otrok iz vsega sveta pelo: “Deus Gratia“. Vsaj pol ure.

Sploh pa, kdo se ne bi strinjal s stavom ministra, da pač tisto, kar njemu ali vladi ni všeč, pač ni umetnost in tako posledično ni nobene potrebe po financiranju tistih, ki morijo. “Kaj, a zdej pa pričakujete, da bom plačal za to, da me boste lahko kritiziral? To že ni kultura. Povejte mi, da sem faca, al pa združite vašo predstavo z delom za tekočim trakom pa boste zraven opravili tudi kako zaresno delo. Če boste med predstavo izpolnili kvoto, seveda. Pol lahko financirate sami sebe.

 

 

Izobraževanje

O tem nimam reči kaj drugega kot to, da me zanima kako bo superminister to spremenil. Dokler bo edina možnost akademske zaposlitve v Sloveniji ta, da bo kandidat moral počakati, da obstoječi nastavljeni profesor umre, toliko časa se verjetno ne bo kaj dosti spremenilo. Tujina tukaj ponuja kar nekaj odgovorov, ki pa nikakor niso samo rožnati. In obenem ne vključujejo ustanovitve nove univerze.

 


Stavek spodaj levo je dvoumen in nejasen. Sliši se zanimivo, vendar nima nobene resne vsebine.

Spodaj desno pa pridemo do resnične težave – utilitarističen pogled na znanost je sicer legitimen, vendar obenem tudi strašljiv. Marsikaj v človeški zgodovini je bilo odkrito po naključju – (npr. penicilin, najlonke, teflon, velkro, DNA…). Samo bistvo znanosti je, da odkrije; da pripomore k napredku celotne vrste. Ja, v tem pogledu je sama sebi namen, njena odkritja pa so uporabna v našem vsakdanjiku.

Mislim da Feynman lepo povzame ta čisti odnos znanstvenika, ko govori o užitku odkritja, zadovoljstvu ob tem, da ga ostali kolegi potrdijo in o tem zakaj ga ne zanima Nobelova nagrada, ki jo je dobil.

Obenem je tu problem v dvoličnosti – minister težko napoveduje, da bomo Slovenci razvijali vrhunske znanstvenike, obenem pa bo poudarek na uporabnosti odkritega in tisto kar ne bo imelo uporabnega potenciala, pač ne bo podpirano. Hec je v odkrivanju – če veš kaj boš odkril vnaprej, potem to ni odkrivanje ampak replikacija že odkritega. Če se bomo osredotočali zgolj in samo na gotove zadetke, potem ne bomo napredovali tako hitro, kot bi, če bi kdaj tvegali z nečim nepreizkušenim.

Seveda je stav, da smo premajhni, da bi lahko financirali znanost, ki bo sama sebi namen, čisto legitimen. To, da v isti sapi trdiš, da boš postavil slovenske raziskovalce ob bok svetovnim, pa tako postane navadna floskula.

 


Ko smo že pri znanosti in akademskih spretnostih, moram reči, da z zanimanjem opazujem način znanstvenega citiranja, ki ga minister (ki je obenem tudi doktor znanosti in profesor na Univerzi v Ljubljani) uporablja. Sklepam, da nam sporoča, da je koncept navajanja letnice in strani publikacij pri citiranju preživet, važno je le, da je misel tako resnična, da je ponarodela. V tem smislu se da razumeti tudi veliko število citiranih trditev v predstavitvi, kjer avtor vira sploh ne navaja. Alternativna razlaga bi bila, da minister za visoko šolstvo ne zna citirati, to pa je gotovo nemogoče.

Paradigma spremenljivosti in dinamike predstavitve se kaže tudi v zgornjem posnetku. Skozi celotno predstavitev lahko vidimo, kako minister drzno spreminja paradigmo seznamov. Enkrat je po piki velika začetnica, enkrat spet ne. Saj ni važno, bo že kdo, ki je zadolžen za razvoj, promocijo in ohranjanje slovenskega jezika poskrbel za to….

 


Verjetno so ene stvari tako pomembne, da jih je treba večkrat ponoviti. Sprašujem se, kolikorat je šel minister skozi prezentacijo, da mu je tole ušlo? Poteguje se za dobro plačano službo z ogromno formalno močjo, pa vendar je videti, kot da se v prezentacijo ni močno vložil.

 

Minister, profesor in doktor znanosti bi moral vedeti, da se viri ne navajajo tako. To je pljunek v obraz akademski skupnosti s strani človeka, ki bi jo rad vodil.

 

Pojavna oblika
Slogovno gledano se mi zdi predstavitev izzivalna, polna skrite dinamike, še sploh, če upoštevamo, da gre (med drugim) tudi za ministra za kulturo.


Kljub temu, da imamo Gutenberga radi, bi ga tu morda vseeno navedel z malo (ški, ski…).

 

 

 

Od povprečnega človeka je morda preveč zahtevati, da bi uporabljal vejice, kot na primer v stavku: …ni več dovolj, ustvarjati je treba… Minister nam verjetno sporoča, da je človek ljudi, da je tak kot mi, ki ravno tako kdaj spustimo kako vejico (na koncu koncev, če se to dogaja kmetu kot sem jaz, se lahko tudi ministru za kulturo, ne?). Tudi lektorjem je odklenkalo – pozabite na vaše udobne službice, pejte raje počet kaj bolj pomembnega in se nehajte delat, da je pomembno kakšen jezik se uporablja, važno je, da se nas razume, ne? Ne?

Tudi v drugi alineji gre za izziv preživetim dogmam uporabljanja celotnih povedi ali pa pisanja smiselnih logičnih enot. Tekma je svetovna? Katera tekma? Kdo so igralci? Gre morda za slang (t.j. Tekma je ful carska, stari) ali kaj drugega? Kdo je najboljši v svetovnem merilu? Je to prihodnjik? Je minister najboljši? No, to tako ali tako že vemo. Bi si on želel, da bi vsi postali najboljši v svetovnem merilu? Kako bo to dosegel? Če smo vsi najboljši, smo vsi povprečni. Gre za vse Slovence? Ali samo izbrane, torej tiste, ki nimajo trenirk in lahko svojo čistost dokažejo vsaj za pet generacij nazaj? Recimo, da gre za vse prave Slovence. Svet verjetno z zadržanim dihom pričakuje priliv kakega milijona najboljših strokovnjakov na vseh področjih. Če so pametni, se bodo umaknili temu tsunamiju.

 


Tudi tu gre za preživete floskule o tem kdaj uporabljamo s ali z kot predlog. V resnici nam ta lapsus pove zgolj to, da je bila ta prezentacija napisana bolj z levo roko. Vsak študent, če ne srednješolec, pozna ta pravila. Ne pa doktor znanosti. Ob tem dobim občutek, da minister ni prezentacije niti enkrat prebral za sabo. To se mi zdi bistveno bolj problematično kot lapsus sam in nam daje vedeti, kako (ne)pomemben je program bodočega ministra v njegovih očeh in očeh odbora.

 

 

Vsebina
Kot je stil razgiban in raznolik, tako tudi vsebina poskrbi za prevetrenje utečenih smernic.

Zelo poglobljen in prefinjen posnetek. Logika, da moraš vsaj enkrat v prezentaciji uporabiti bejbo v kopalkah, ki stoji pred sončnim zahodom, tukaj obrodi sadove. V eni sami sliki vidimo celoten program tega ministra. Kaj je bolj logičnega kot to, da, če govoriš o glavah, srcih in prihodnosti, da nalepiš sliko glave, prsi in sončnega zahoda v svojo prezentacijo. Ko bi na sliki vsaj bilo jutro. Ampak pustimo zdaj te neprijetne detajle. Občudujem to drznost, ta korak stran od znanstvene doktrine, ki a priori ne enači ohranjevalcev zaslona s strokovnim pristopom. Pozabimo te floskule! Raje poglejmo bejbo, ki je v kopalkah, saj na koncu koncev je to le strokovna prezentacija (torej ne sme biti naga), ne, in moški bolj pogosto volijo, ne?

 

 Vsebina na splošno

Na splošno o vsebini težko kaj zares povemo, ker je bolj kot ne, odsotna. V zamenjavo zanjo dobimo veliko citatov in novo-veških klišejev.

To me še kar nervira. Namreč to, da o tem pišem jaz, relativni nihče, vsekakor ne-izvoljen ali izbran od ljudstva. Zakaj o tem ne piše opozicija? Zakaj si ne vzamejo časa, da bi si pogledali predstavitve ministrov, in jih uporabili kot temeljno postavko preverjanja njihovega delovanja? Za časa te vlade, bi morala levica vsakič, ko minister naredi potezo ki ni v skladu z njegovimi obljubami, dvigniti glas.

Vsakič, ko odgovarja megleno in neprepričljivo, bi ga bilo treba na to opomniti. Ko se čez štiri leta približajo volitve, bi morala levica reči:  “Z zanimanjem smo sledili delovanju ministrstev, z mnogimi temeljnimi postavkami programov se strinjamo, ne strinjamo pa se z izvedbo, ki jih je mnogokrat zanikala (npr. takrat, takrat in takrat). Da se temu izognemo v temu mandatu, bomo storili X. Tukaj je naš plan dela. V njem, čudežno, ni besednih zvez, kot npr. “zavzemali se bomo” ali “stremeli bomo k”, temveč izdelan načrt kaj in kdaj. Naš program ni nastal tri tedne pred volitvami, nastajal je sproti med tem mandatom. Zato v njem ni praznih obljub, so le tiste realistične. Populistom bomo prepustili teorije zarote in blebetanje o hobotnicah in odsotnosti Boga, mi pa se bomo osredotočili na vsebino.”

Zakaj opozicija ne ustanovi vlade v senci? Zakaj nimajo predstavitev ministrov v senci – interno? Zakaj ministri vlade v senci ne objavijo svojih predstavitev na Medmrežju? Zakaj vlada v senci ne pripravlja zakonov po svoji meri, ki bi jih predlagali parlamentu za časa odsotnosti večine koalicije (torej, skoraj vedno, če lahko sodimo po prejšnjih izkušnjah)? Če nič drugega, bi to prisililo poslance da bi bili na sejah prisotni. Če ne bi bili, bi kaj kmalu ugotovili, da jim vodenje države polzi iz rok. Kar je pravilno – niso plačani za to, da hodijo na golf na Kajmance.

Najbolj preprost odgovor na zgornja vprašanja bi verjetno bil, da se opozicija boji, da bi potem, če bi se vlada zamenjala, zdajšnja koalicija delala natančno isto zdajšnji opoziciji. S čimer a) ni nič narobe, saj si želimo, da bi vlada funkcionirala, ne glede na to kdo je na oblasti in b) se ne bi v resnici nič spremenilo – saj desnica to dela že sedaj, ko je v opoziciji.

Bolj me skrbi, da levica gleda na čas bivanja v opoziciji kot na tak mini oddih – štiri leta mal jamramo kako nič ne moremo in se praskamo po okončinah. Potem, par tednov pred volitvami, pa res zagrabimo. Tokrat gre zares fantje! Skupi stopmo! Ma kdo program? Nima veze, prevedmo enga iz tujine, pa vzemimo tistega izpred štirih let pa ju skupaj skopi-pejstamo pa je! Zdej majo ljudje itak plagiatorja polno potovalko.

Če se vrnem k prezentaciji – počutim se ponižanega, da univerzitetni profesor in minister za kulturo/izobraževanje/etc od sebe da tak zmazek. Neprijetno mi je, da si deliva isto državljanstvo in skrbi me, da me bodo tujci ocenjevali po njem. Kar srh me spreleti, ko si predstavljam odbor v tisti sobi po prezentaciji ko se en aparatčik nagne k drugemu in reče: “Ja je pa lepo povedal, hudiča kako mu jezik teče… (kratka dramatična pavza)… dobr je on, dobr, stručko. Svaka čast. Pa tko jasn je blo vse, kaj je že blo tist s 43 letnim računovodjo pa Harlijem… super, super.”

Obenem se težko izmaknem misli, da je superminister edini ministrski kandidat, ki je svojo prezentacijo javno objavil. Sklepam, da je menil, da je vredna objave. Morda tudi v primerjavi s prezentacijami drugih kandidatov. In to je tisto kar me straši – kaj če je ta predstavitev res najboljša izmed vseh tokrat ponujenih? To pa ne pomeni, da je ta tako dobra, ampak da so ostale še toliko slabše.

A peer-review phishing scam

I thought you would be interested to know about a very interesting scam that has been going around lately (well, interesting from my perspective, I research scams for a living 🙂 ).

It is in a form of a very well executed spearphishing attack. It targets academics, and would be particularly effective against postgraduate students (I know it took me a while to realize it is a scam and at least one of my colleagues didn’t, but got stopped by me in time).

The way this works

You get an email, from a journal editor (in my case from Science Journal of Economics. The web-page URL is sciencejournals.cc) asking for a peer review of an article. Now, for those of you who are not familiar with academic publishing – all articles are reviewed, for free, by researchers in the chosen field. They then post a review to the editor and the editor makes a decision about publishing said article. A legit peer review request would look almost identical to the one received.

I went and checked – the Journal web page seems OK. On the face of it, the fledgling journal is sparsely populated with articles, but hey, you’ve got to start somewhere, right? For me an additional issue was, that about a fortnight ago, I actually did speak in person to an editor of a small family run journal, whose name I have instantly forgotten. He asked me to write for him. So I was not completely sure whether this was the same guy, who first wanted to test my reviewing skills, before asking for an article.

I asked a senior academic about this journal (My full email to them consisted of: ‘Is this for real?’), and he replied saying that it is a very new journal, but could be above board, so if I had the time, I should review the article. Now, this is the first brilliant move by the scammer: if they get a hold of a PhD student, they can count on them being relatively inexperienced in the process of peer reviewing, while at the same time they know that peer reviewing is a required part of the academic life; plus it might stroke their ego that a journal wants their opinion about a piece of research.

I replied, saying that they should sent the article over, with reviewers guidelines. This is what I got from them, things in [italic square brackets are changed by me]:

From: Editor [editor@sciencejournals.cc]
Sent: 28 June 2011 12:10
To: [Me]
Subject: Re: Manuscript For Review [article title]

Dear [Me],

Thank you for accepting our invitation to review with the Science Journal of Economics. Please find attached files, the full Manuscript , Instruction for Authors as well as the Reviewer’s Guide. You may present your evaluations the way you deem fit. If you wish to correct parts of the manuscript itself, please indicate your corrections with a different color (for example, red for addition and blue for deletion).

I am looking forward to your response.

Best regards,
Dr. John Morrison
Editorial Assistant

Enclosure: Manuscript,Reviewer’s Guide and Instruction for Authors

I downloaded the files and looked at them. The reviewers guide is competently written, very boiler-plate, but that is the way all of them are.

The reviewers form is quite elaborate, but not out of the ordinary.

I decided to just briefly look at the article, before actually reviewing it the next day. The article was horrible. Really, you can’t get much worse than that in a piece of academic writing. I wrote at least ten remarks for first paragraph alone, before I decided that this was not publishable and that it is just a waste of time.

So, I sent an email to my academic colleague:

From: [Me]
Sent: 27 June 2011 00:07
To: [Colleague]
Subject: FWD: Manuscript For Review [article title]

Hi [Colleague],

OK, I’ve gotten the manuscript from the Journal we wrote about the other day and it is horrible. It is. I stopped correcting after the first paragraph of the introduction. There is, literally, several things wrong with each sentence in the first two paragraphs.I have appended my version with comments, so you can judge for yourself.

What I am wondering right now is – at what point is it ok to write back and say, this should not be accepted on the grounds of:

  • It is written in something only approximating English language and grammar.
  • Claims are unsupported
  • Logic is shaky or non-existent
  • In order for this to pass, I would have to rewrite sentence by sentence and I have neither an interest or the inclination to do that.

This essay actually about on a level of a 3rd for a first year [our University] undergrad.

I am now scrolling through it. It cites the source of their figures as “their own drawing”. The figures are not formatted in any consistent manner. They include helpful diagrams!! Words in the diagrams are clipped.

The References section is not consistently formatted. I am not prepared to read this crap. I looks like a high school essay.

Science Journal of Economics…. wait a second, I can’t find this journal wheen I google it. Hang on… sciencejournals.cc lists their head office as:

Science Journal Publication Head Office:
Federal Capital Territory (Abuja), Nigeria.
Branch Office: Accra, Ghana.

It looks to me as if a high school student wants to get a good grade by having somebody review their essay for them.

This actually looks like a scam to me.

[Me]

At the same time, I sent an email to John Morrison the associate editor of the journal

From: [Me]
Sent: 27 June 2011 00:06
To: Editor [editor@sciencejournals.cc]
Subject: Re: Manuscript For Review [article title]

Hi John, Please let me know which referencing style you expect the Authors to follow, so I can judge whether they are following it. I am also quite unclear about which category the submission you sent over, falls under (according to your Instruction for Authors guidelines). It is clearly not an article (method, results and discussion are missing). It is too long to be a review (17 pages of 1.15 spacing at best, but probably single spacing. Your guidelines specify 4-6 pages), and includes far too few references. It is also far too long to be a short communication.

So, which is it? Please let me know as soon as possible.
Sincerely,
[Me], Msc(dist), AHEA
[My University]

Next day, I had a meeting at the University and asked several colleagues if they ever received a request to peer review an article (I wanted to know how to go about rejecting this job, as it made no sense to continue).

It turns out, all of them got the same request! To review the same article! Now, peer review usually does not include six or more of our friends. Strange … Most of them agreed that it was a scam, but had no inkling what the end-game was (i.e. how the scammer could get the money out of us).

I then went home and, working under the assumption that these were high school kids, looking to get peer reviewed and get good grades at school for their essays, I started thinking of how to write a letter to ‘the editor’ that would prime the kids to wish they never sent a request for peer review.

It wouldn’t work if I just said I am onto you, as that would not leave enough of a sting. What I needed to do is to write how crappy the paper was in no uncertain terms, while giving away as little as possible on how to correct it. Hopefully, they would be conditioned to not send their requests ever again.

So, I wrote this:

From: [Me]
Sent: 27 June 2011 21:25
To: Editor [editor@sciencejournals.cc]
Subject: Re: Manuscript For Review [article title]

Hi John,

I have stopped reviewing the article you sent over. It is not publishable, at least not in the present form. It would literally require rewriting almost every sentence in it. I assume it was translated (badly) into English, and it shows. It is hard to follow the logic of the argument, which admittedly might have something to do with very bad grammar, which makes the logic itself seem flawed.

The referencing is insufficient, and at times, claims are completely unsupported. Furthermore, the referencing is also inconsistent, and regardless of the referencing style required, sometimes just plain wrong (the Author does not avoid figures that are superfluous in any case, they give an impression of patronising the reader, which makes me want to say: I can read, I don’t need a picture drawn for me. Furthermore, if you draw a picture, support it with extensive referencing, not by saying it is good, because I thought of it). This is not befitting a scientific text, it explains nothing and is far too garish to even consider in an academic context.

The formatting is wrong (paragraph spacing, placement of figures and tables, etc). It does not follow your guidelines in any way, shape or form.

I leave it up to you as an associate editor to judge how much of this communication to share with the Author(s), but it is clear they need to invest substantially into writting articles if they want to be published in a respectable journal. Frankly, between you and me, if one of the first year undergraduate students from my University wrote this essay, I would have to search thoroughly for reasons not to fail them.

[… continued after the break]

I am covering my bases here – In case this is legit in the end, I don’t want to incur the wrath of the real Author. Also if the editor is not actually the editor, then they still get my opinion, but the Authors are not exposed to my dressing down. In other words, no legitimate journal would forward my writing to the Author.

Wasting your time and mine on this is a huge disservice to your journal – it raises doubts about your publication. I believe you should reject it immediately as considering it at all would give the wrong impression about your publication to the academic community. I realize you are not well established yet, but giving a longer consideration to this submission will sink you very quickly.

The biggest issue, though, is, that it has already been published, here: [the URL] I don’t know what your policy is, concerning republication of already published material, but this has a strange feel to it.

If the submission you’ve got is not under the names of [Author names], then it has also been plagiarised, down to the last word. If that is the case, I think you should act quickly and notify the submitting authors’ Institution. [… continued after the break]

Ok, at this stage I realized that this is a real article, just one that should not have been published. I found it on the net, on a semi-academic site. So, if these were kids, then not only were they looking for peer review, but they were blatantly plagiarizing too. So, I said I see what you did there, without directly claiming scientific misconduct.

The real authors were probably not to blame here (except the article really is quite bad and there is simply no way in hell that they would be published in a respectable journal). Still, that is why I am excluding them from the post by saying [Author Names], [Article Title], etc.

Once I found the article, I did a WhoIS on the site and concluded that this is certainly a scam. See my next email, to my colleague. This one still goes on, for one more sentence:

On a personal note, do you like spearfishing, John? I am a huge fan, perhaps we could compare notes at some later time? Sometime before April 2012 would be perfect for me.

[Me], MSc (dist), AHEA
[My University]

I then wrote my last email to my Colleague:

From: [Me]
Sent: 27 June 2011 22:06
To: [Colleagues]
Subject: Re: Manuscript For Review [article title]

Hi [Colleague],

(I am copying others into this, as we talked about it in the morning and we couldn’t figure out what the endgame was. And now, I think I know).

Oh, this is sooo a scam. The domain sciencejournals.cc is registered in Africa. It has been registered on the 1st of April of 2011 for only a year (see http://www.whois.net/whois/sciencejournals.cc).

The site is almost empty of content (there are only a few articles scattered here and there on the site).

The article they sent for review is taken from another site: [URL to the original Article] (this domain is marginally better – it includes a real contact address in Bucharest).

John Morrison (“the Associate Editor”) does not exist on the Internet (unless he is either an Orthopedic Surgeon from Great Neck, NY or a senior lecturer at Aberdeen University whose research interests are concerned with Scottish Paintings from 17th century).

I didn’t know what exactly is their endgame – at first I assumed high school kids are looking for someone to peer review their essays to get better grades, but when it turned out that this article actually exists and that the authors are actually from two Universities in [a third world Country], that theory got tossed in a bin.

I am not holding my breath about these people contacting me again, as I not too subtly hinted that they were spearphishing and that I am onto them. Perhaps they are only looking to fill out their sucker lists. I would love to know what they hope to accomplish. It would almost be worth reviewing the article to find out, but it is such crap, that I don’t want to suffer through it and also I don’t want to do a good job, and make it publishable under somebody else’s name, but doing a bad job potentially opens me to extortion (i.e.You call yourself an academic? What will happen once the scientific community finds out how clueless you are? Now, if you transferred a measly $1000 to this bank account, we could forget about telling everyone how badly you did at this review…).

We’ll see. It is a very good premise, though, and PhD students are a perfect population to fall for this (relatively inexperienced, perhaps reviewing strokes their ego a bit…). The only thing the scammers don’t realize is, that PhD students are actually paid a little less than a person on unemployment benefits, so them trying to get money out of us tickles my funny bone.

Hmm, another endgame might be them requiring us to submit the review on their site and for that we would have to register there. They have a registration system there… This is generally perfectly reasonable. We require it for [Our Conference] site. Reviewers might also get a “free journal subscription” out of it. But, here it is – we know that a vast majority of people uses the same password for all logins, which is terribly bad practice, but they don’t want to forget it. That means that a couple of people in Nigeria now have a username and password to, for example, somebody’s eBay, PayPal, Gmail, HotMail and amazon.com account and that unlucky person suddenly finds themselves ordering 20 copies of Black Nigerian Booty Hoes DVD from Amazon and sending it to Abuja, Nigeria. He received the notification, but the mails got deleted somehow, before he saw them.

Ah, cunning. Perhaps I am giving them too much credit, but this is how I would do it, if I was them. I like this scam now. They almost fooled me.

[Me]
[My University]

So, there you go, a very interesting phishing scheme. I think the public should be aware of it, especially the academic one.

I have not received any response from the ‘editor’ in three days. I think, they have dropped me now.

I am still running an experiment about falling for scams, so if you ever responded to an illegitimate offer, or lost any kind of money, sleep, etc. to scams, please answer my questionnairehttp://survey.scamresearch.info//43356/lang-en

O kulturi dialoga in kreganju

Navajam par okleščenih komentarjev na kolumno Vlada Miheljaka, ki jo lahko preberete tule (skupaj s celotnimi komentarji).

Dodal sem šumnike in sičnike, tam kjer so manjkali, ostalo vsebino sem prenesel skupaj z morebitnimi slovničnimi ali slogovnimi napakami.

Lenny sreda, 09.02.2011 ob 00:18
Bistvena se mi zdi trditev, da bi morala država na ta Plutov umotvor, ki je čisti falsifikat zgodovine uradno odreagirati.[…]

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 06:50
[…]
Za začetek te prosim za drobno uslugo. Mi lahko priskrbiš povezavo do tega razvpitega zbornika? Da se bom neposredno iz tam zapisanega in brez poklicanih in nepoklicanih intepretov prepričal, za kako »čist falsifikat zgodovine« gre.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 08:20
[…]
Samo en link. To je vse, za kar te prosim. Link na zbornik, ki si ga gotovo prebrala.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 23:34
[…] A ti malo sanjaš? […] Potem mi pa prosim postrezi s konkretno navedbo iz Plutovega sestavka, da bom vsaj vedel, o čem je govora.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 08:37
Link, Lenny, link. Na izvirni plutov prispevek. Samo ta fakt navedi. Bo bolj racionalno in bo vzelo dosti manj časa kot vse te interpretacije – tudi, če niso originalne.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 23:43
[…] Čisto narobe razumeš. Besedila, se pravi originalnega Plutovega sestavka, ne poznam. Nisem ga videl in se do njega ne morem opredeliti. […] A tu vas je polno, ki ga izdatno komentirate, zato predpostavljam, da ga dobro poznate. Ko pa prosim za konkretni link na besedilo, pa se vsi do zadnjega izmotavate. […]

Diaprel13 sreda, 09.02.2011 ob 10:12
[…] Če ste član kakšne javne knjižnice, spoštovani Kvantni mehanik, vam bodo na vašo željo prav gotovo uredili izposojo tega “razvpitega” zbornika. Ta zbornik je javnosti dostopen in ne drži vaša domneva, ki ste jo navedli v debati z Mitjem, citiram, ” da sporni »izvirnik«, ki je kobajagi vzrok polemike, zelo verjetno ni široko dostopen”.
Sklicujte se le na izposojo tega gradiva iz knjižnice Ministrstva za obrambo RS, kjer imajo na današnji dan najmanj še 34 prostih izvodov zbornika pod COBISS.SI-ID 251768832 in podatki o izvodu (signatura, lokacija, inventarna številka, …), kar lahko vidite na spletni strani te knjižnice z dostopom na Cobissovo spletno stran.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 10:18
[…]Bla, bla, bla. Si prebral Plutov prispevek? Da ali ne? Če da, potem na plano z linkom ali prepisom besedila. Vse, kar naštevaš o »široki« dostopnosti, je čista uradniška latovščina. Barok, in nič drugega.

Diaprel13 sreda, 09.02.2011 ob 10:54
[…]Kaj pa vas je tako razkurilo, Kvantni mehanik, da se tako razburjate nad mojim zapisom, s katerim sem vam le povedal, da ne držijo vaše besede  “da sporni »izvirnik«, ki je kobajagi vzrok polemike, zelo verjetno ni široko dostopen”? Ta moj namig, če obračate tako ali tako, je POVEZAVA do spornega zbornika. In če pač ni mogoče priti na spletno povezavo z vsebino tega zbornika, ker je preprosto ni, vam pač ostane samo ta možnost, tako kot drugim komentatorjem na tem forumu. […]

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 12:13
V dobi interneta je ta »link« čisti anahronizem in je prej kot kaj drugega odraz zaničljivega cinizma. […]

In tako naprej ad nauseam.

Mislim, kako bolno je to? Dva človeka debatirata. Eden komentira svojo interpretacijo nečesa (ne-glede na to v kakšni meri je poučen o zadevi), drugi pa reče: “Če hočete moje mnenje, ki vas gotovo neskončno zanima, mi priskrbite materijal, ki ga potrebujem o tem, da bi imel mnenje. Ker drugače vas bom raje malo zmerjal. Očitno je, da to, da mi ne prinesete k riti informacij, ki jih rabim, pomeni, da nimate pravice do izražanja svojega mnenja.” In potem nekdo ponudi link do knjižnice, kjer se gradivo zares nahaja, ampak NE, to ni dovolj za našega debaterja (se opravičujem Vaskotu Simonitiju za uporabo njegove samo-opredelitve), mislim, kdo pa še hodi v knjižnico? Ne, treba je človeku dostavit vse informacije na dom, v elektronski obliki, ker bomo le tako zagotovili, da nam bo lahko moril s svojimi nebulozami.

Od kje ljudem, ta navidezna grandomanija? Zakaj, res zakaj, nekdo, ki se mu ne da zbrat niti osnovnih informacij o neki zadevi, verjame, da me njegovo mnenje zanima? Zakaj misli, da komaj čakam, da bom lahko prebral njegovo nabijanje? Gre za obskurno mnenje o neki kolumni (torej v angleščini t.i. opinion piece), ki ga je napisal neki v slovenskem prostoru relativno znani komentator. Z njim se lahko strinjate ali ne. Gre pač za mnenje. Nihče ne bo umrl ali izgubil razuma, če mu bo prihranjeno branje mnenja o tem mnenju, napisano s strani nekega slehernika, ki o zadevi nič ne ve in se mu je ne da raziskat.

Morda gre za skrito slabost Interneta – kjer ima vsakdo glas in to posameznika zavede, da verjame, da je a) njegov glas nekaj vreden, b) da lahko kot poznavalec razpravlja o čemerkoli in c) da to, da imaš možnost nekaj povedat, pomeni, da tudi moraš nekaj povedat. Pametni so včasih raje tiho – kot pravi ponarodela politično nekorektna izjava z Interneta: Kreganje po spletu je kot sodelovanje v posebnih olimpijskih igrah – tudi če zmagaš, si še vedno zaostal.

In še nekaj – ko z nekom razpravljaš o neki vroči temi, ponavadi uporabljaš informacije, ki so ti znane. Večkrat imaš to prednost (če si se dobro pripravil), da imaš več informacij, kot tvoj “nasprotnik”. V tem smislu je njegov klic na pomoč, češ, ja seveda lahko več poveš o neki temi, ko pa o njej več veš, več kot kot aboten. Isto velja za trditve, da je nekdo ne-fer, ker se ne trudi spraviti debate na najnižji skupni imenovalec neinformiranosti. Če povem po kmečko: “Glej, ne jamri če je nekdo vložil v neko stvar več časa in energije kot ti in si ti zdej v slabi poziciji.  Še najmanj pa se ti splača zahtevat, da bi za plodno debato moral bit vsi taki bedaki kot ti.

O akademskem nivoju

Izobraženci

Ravnokar sem nehal odgovarjati na nek komentar nekega relativno priznanega slovenskega akademika na spletni strani razgledov. Kar malo me je razburil. Ne toliko zaradi svoje vsebine (čeprav tudi), kot bolj zato, ker kaže na nek običaj, ki je večkrat prisoten v akademskih vodah pri nas. Saj ne rečem, tudi tukaj, v tujini, z lahkoto naletiš na ljudi, ki se obnašajo podobno, vendar se ti vsaj ne delajo, da so akademiki.

Kaj me v bistvu moti? Moti me, ko nek znanstvenik napise pavšalni komentar o neki povsem poljudni temi, kjer vnaprej navede par obskurnih referenc (računajoč na to, da jih nihče pri zdravi pameti ne bo šel iskat in potem brat) ter na ta način izpelje neko logiko, ki je navedeni avtorji bodisi niso podprli ali pa so jo obdelali precej bolj natančno, kot jo je naš znanstvenik. Na primer – recimo, da debata v neki družbi povsem zabavljaško in prijateljsko nanese na pogovor o mesnicah. Naš nadebudni znanstvenik potem reče: Ja meso, ja, slovenski problem – avstrijska mesarska industrija je, kot vemo, preko prodaje našega premoženja tujcem uničila slovensko gospodarstvo pred prvo svetovno vojno. Saj je že Cankar (1910, 1991) rekel: Za gnjat ste se prodali.” Pustimo po strani, da v ediciji Hlapcev iz leta 1991 nikjer ni točno tega stavka (se najbližje je stavek s strani 61: “Svoje spoznanje, božji dar, so prodali za dobro južino, prvenstvo za lečo!”), osredotočimo se raje na to kako povsem zbanaliziran in prav napačen je ta citat v kontekstu pogovora. Ne gre za mesarsko industrijo ampak za prispodobo gospostva in malomeščanskega stremenja podeželskih učiteljev. Se razumemo?

Zakaj pravim, da je v tujini takih bluzenj manj? Ker je veliko več moznosti, da te nekdo dobi, ko nabijaš, to pa je bolj kot ne poklicni samomor, v akademskih krogih. Pri nas temu ni tako. Seveda, mal se zlažeš, mal nakladaš, mal se delaš, da zastopaš stališča Univerze v Ljubljani, pa itak ni problema. Nikoli se nič ne zgodi, plebsi so primerno navdušeni nad tvojim šopirjenjem, ego ti mal naraste in hitro začneš mislit, da v bistvu ne delaš nič napačnega – sej, kdo pa je v resnici prebral članek, ki ga že sam nisem? Komu se je pa dal? Sej itak nimajo naročnine na to znanstveno publikacijo in nimajo jajc, da bi direktno pisal avtorju in ga prosil za izvod članka, ergo lahko tko mal napočez pogledam, če je na wikipediji že kdo povzel v par stavkih kaj piše v tistem članku, pa pol to prodam kot znanstveni fakt, ki sem se ga sam spomnil (ker wikipedije pa res ne gre citirat kot znanstveni vir).

Da bo vse skupaj še malo težje, pa navedbo napravim malo bolj obskurno – namesto, da bi navedel avtorja, letnico, publikacijo in strani, raje napišem kaj bolj minimalističnega, na primer: namesto “…v Holtfreter, K., Reisig, M. D., Leeper Piquero, N., & Piquero, A. R. (2010). Low Self-Control and Fraud: Offending, Victimization and Their Overlap. Criminal Justice and Behavior, 37(2), 188-203, najdemo potrditev teorije, da se tako storilci, kot žrtve slabše kontrolirajo“; raje rečem “saj je ze Holtfreter (ki je, BTW, ženska) napisal to in to v CJB leta ’10”. Pa se znajd! Pa mi dokaž, da ni res. Mimogrede, zgoraj omenjeni članek zares obstaja in je fantastičen.

Aha, pozorni bralec že komentira, da se normalni, zmerno pametni ljudje ne pogovarjajo tako. Ja, res je, normalni in zmerno pametni ljudje ne rabijo dokazat kolk so pametni in načitani na vsakem koraku. Zato, ker vejo, da je pomembna vsebina njihovega razmišljanja, ne pa dokaz kako bolj načitani so od sogovornika.

In dovolj je samo en človek, ki je dovolj zagoveden, da gre dejansko iskat članek, ga potem prebere in to malo komentira. Sej vem, da se ne bo nič spremenilo in mali slovenski znanstveniki bodo se naprej pisali nebuloze in se sončili v soju žarometov, varni v vedenju, da je njihov kup še vedno varen in neomadeževan z dejstvi.

O plačni reformi

dnevnik.si

Majda Hostnik piše o plačah za zdravnike in o Virantovi plačni reformi.
[…]

Še najbolj so zadovoljni zdravniki, točneje, večina zdravnikov. Z novimi izračuni namreč niso zadovoljni samo tisti zdravniki, ki so jih njihovi predstojniki ali direktorji uvrstili niže, kot bi se uvrstili sami, je z razumevanjem do “zdrsov pri tako velikem projektu” že pred dobrim tednom pojasnil Konrad Kuštrin, predsednik Fidesa.

[…]
In kar bi radi čim prej pozabili, pa upam, prihajajoči oblastniki ne bodo nikoli: izognili bi se situacijam, v katerih se predvsem nižje izobraženi počutijo še bolj ponižane in razžaljene.

Moj komentar (nekje na dnu strani):

Saj ne gre samo za nižje izobrazene… Če si v kakem t.i. podpornem poklicu npr. soc. delavec, socialni pedagog ali psiholog si v zdravstvu sistematiziran tako kot hišnik, torej vsi profili spadajo pod t.i. tehnično osebje. Lani je bila plača srednje sestre ali tehnika enaka kot magistra psihologije. Obe pa sta bili več kot eno in polkrat manjši kot plača zdravnika specialista, da o strokovnem direktorju ne govorimo. Če recimo delas v psihiatriji, opravljas natančno tako odgovorno delo kot psihiater. Potem pa se čudijo, da ti profili odhajajo v tujino, kjer so bistveno bolje plačani. Na njihova delovna mesta prihajajo neizkušeni kadri, ki nujno potrebujejo še nekaj časa, da se priučijo. Na ta način trpi tudi kvaliteta storitev.

O dostopnosti šolstva pri nas

(c) Christopher Bruno (from sxc.hu)

V času volitev se različne stranke ukvarjajo tudi z dostopnostjo visokega šolstva pri nas. Ne vem kakšno je stališče “desnih” strank. Levica pa se nagiba k omogočanju fakultetne izobrazbe vsakemu, ki si to želi. Komentatorji na različnih strankarskih straneh opozarjajo, da smo Slovenci v svetovnem količinskem vrhu glede na število diplomantov. Skrbi jih, da bi taka politika lahko pripeljala do devalvacije znanja.

K zgornjemu svarilu o morebitni kasnejši devalvaciji znanja, bi dodal še, da mislim da je ta devalvacija že kar pošteno prisotna. V moji prejšnji službi (v zdravstvu) so mi ob magisteriju dvignili plačo za 20 EUR bruto. Znanci na vodilnih mestih v šolstvu so mi namignili, da sem morda že “kar prevec izobražen” za delo na svojem podrocju.

Zakaj pa ljudje še vedno študirajo? In se masovno vpisujejo na fakultete? Ker se to v Sloveniji splača. Hocem reči, da se splača biti študent. Gotov sem, da to ni nobena novost za bivše in zdajšnje študente. Študentski boni in popusti, delo prek študenta ipd. Če se ti ne da zaposliti, pač vpišeš podiplomca.

Seveda je res tudi, da se ti v Sloveniji v bistvu tudi ne splača zaposliti. Sploh ne, če imaš visoko izobrazbo. Kot primer -> Sam imam magisterij + dobrih deset let dodatnega šolanja ob fakultetni izobrazbi. Torej devet let (4+2 dodiplomca in 2+1 podiplomca) formalne izobrazbe na fakultetni stopnji + 10 let dodatnega šolanja. V tem pogledu imam torej 19 let izobrazbe več kot moj polbrat, ki ima srednjo šolo in dela kot sprejemnik v nekem skladišcu. Moja plača v bolnici z vsemi dodatki je bila (dokler nisem dal odpovedi) morda za 10 EUR na mesec višja kot njegova, torej okrog 900 EUR neto. Devalvacija znanja je, z mojega stališca, že sedaj več kot očitna.

Nič čudnega torej ni, da prihaja do *brain-draina* (Ob hitrem pregledu spleta sicer nisem nasel veliko raziskav, ki bi to potrjevale. Večinoma raziskave pravijo, da Slovenci radi ostajajo doma, tisti, ki odhajajo pa so večinoma visoko izobraženi. Ne vem kakšna je verodostojnost raziskav. Lahko jih najdete tule ali tule). V Sloveniji ni težko priti do visokošolske izobrazbe in tudi podiplomski študij ne stane ravno ogromno. Ko enkrat končaš podiplomca je pa daleč bolj smiselno, da se zaposliš v tujini, ker si tam za izobrazbo tudi plačan.

Leta 2006 slovencev odhod v tujino še naj ne bi mikal. Samo (?) 40% je razmišljalo o odhodu.

Akademska kariera v Sloveniji je le malo verjetna, ne glede na povprečje in objave – tisti, ki ste jo poskušali izpeljati, veste o čem govorim. V imenu jedrnatosti se ne bi spuščal v razpredanja o tem zakaj je tako in kako nelogično je zgrajen sam visokošolski sistem, ki ne nagradi akademskih dosežkov, ampak prej nasprotno.

Ob vsem napisanem se zares sprašujem ali je dostopnost visokošolske izobrazbe res najbolj pereč problem slovenskega visokega šolstva.

Pred leti sem prijavljal raziskavo o tem, koliko študentov nekaj let po diplomi dejansko ostane v svojem profilu. Iz raziskave bi med drugim lahko ugotovili ali je profiliranje poklicev v slovenskih univerzah izpeljano kvalitetno oziroma kako bi lahko bolj optimalno opredelili katere fakultete producirajo preveč in katere premalo diplomantov.

Za raziskavo v Sloveniji ni bilo nobenega interesa (za razliko od Anglije, ki je raziskavo hotela). Tisti profesorji na na naših fakultetah, ki so bili pripravljen komentirati mojo predlagano raziskavo so mi pojasnili, da fakultete dobijo sredstva iz proračuna glede na število vpisanih študentov. Po tej logiki res NIKOGAR na univerzi ne zanima rezultat, ki pravi, da bi morali zmanjšati število vpisnih mest in da npr. morda trg dela res ne potrebuje 1000 diplomiranih ekonomistov na leto. V tej točki bi se lahko oglasili tudi besni študentje, češ, če si pa res želim študirati npr. ekonomijo, je pa ja v redu, da to lahko počnem. Ironično je seveda to, da vsi ti ekonomisti potem ne delajo na področju ekonomije, ker delovnih mest ni. Tisti ki so dobri na svojem področju vseeno delajo tisto, kar so se namenili, tisti, ki pa morda niso najprimernejši za določen profil pa so v končni fazi izgubili vsaj štiri leta in še vedno ne delajo tistega, kar si želijo. Tako da so na koncu koncev vseeno izviseli in edina, ki je imela nekaj od tega je bila fakulteta, ki jo je v tako poslovanje prisila fiskalna politika.