O plagiatih in odgovornosti

Univerza v Ljubljani

Univerza v Ljubljani (Photo credit: aikijuanma)

V Dnevniku je 25.02.2013 objavljen tale članek: Plagiat je najprej huda sramota za mentorja

Mislim, kako je to najprej huda sramota za mentorja? Malo treznega razmišljanja, prosim.

Kot sem že večkrat rekel: npr. na področju psihologije na leto izide 60.000 člankov v angleščini (ki je privzeti znanstveni jezik. Na univerzitetnem nivoju pač moraš biti opravilno sposoben v angleščini). Revija Science denimo izhaja od leta 1880, pa bodimo dobrohotni in štejmo, da se psihološki članki v znanstvenih publikacijah objavljajo od leta 1950 (čez palec recimo še, da se sicer objavljajo dalj, ampak ne v takem obsegu. Tako s trajanjem kompenziramo obseg).

Hiter izračun: 63 let * 60.000 = 3.780.000 člankov samo s področja psihologije. Recimo, da nas ne zanima celotna psihologija, ampak nekaj bolj specifičnega, nekaj kar obsega 10% objavljenega. Ostane nam torej bazen 380.000 člankov (knjig in zbornikov sploh nisem štel), ki jih ima kandidat na voljo, da napiše dizertacijo (torej diplomo/magisterij/doktorat). Laična javnost in novinarji menijo, da bi a) morala mentor in študent bodisi prebrati vse iste članke (torej njun presek bi moral biti popoln) ali b) da bi mentor moral znati na pamet vseh 380.000 člankov in takoj prepoznati, če je bilo kaj prepisano. Niti A, niti B nista realna.

Zagovor diplome / magisterija / doktorata je namenjen točno temu, da kandidat dokaže, da je do rezultatov in analize prišel sam. Seveda to posredno pomeni tudi dokazovanje, da dela ni prepisal od koga drugega, ni pa to tisto glavno. To, da nisi prepisal svojega dela je samo po sebi umevno, je stvar pogodbe, ki jo skleneš z univerzo, ko se vpišeš nanjo. Popreproščeno povedano – univerza se zaveže, da ti nudi znanje, okolje in vire iz katerih lahko črpaš, ti opraviš analizo nekega pojava in (v skoraj vseh znanstvenih panogah lahko) opraviš raziskavo, ki potrdi hipoteze, ki si jih zastavil na podlagi analize stanja. V zameno za to delo ti univerza podeli naziv. Če se izkaže, da si pogodbo kršil, jo univerza razveljavi in ti odvzame pridobljen naziv. Dolžnost univerze ni nič več kot to. Seveda, če si akademsko pot nadaljeval in delal še magisterij ali doktorat, pa se izkaže, da je diploma neveljavna, potem pač ne izpolnjuješ pogojev za pridobivanje magisterija / doktorata in je tudi ta naslednja pogodba nična. O tem se sicer odloča tvoja naslednja institucija (če nisi vsega delal na isti). Če si na delovnem mestu, ki zahteva določeno stopnjo izobrazbe in je ti naenkrat nimaš več, je to kršenje delovne pogodbe in delodajalec to sankcionira. To ni stvar univerze. Za univerzo je stvar zaključena, ko re-evaluira svojo pogodbo s tabo in izvede sankcije (če so potrebne).

Zagovor dizertacije mora vsebovati načine na katere preiskovalci preverijo ali veš o čem pišeš. Ne preverjajo ali je nek stavek nekje že bil napisan, ampak ali ti je jasno kaj ta stavek pomeni. Raziskave je težko prepisovat. Dovolj je, da komisja vpraša nekaj o tvoji metodologiji ali kakem konkretnem rezultatu pa je hitro jasno ali poseduješ podatke ali ne. Če nekdo v celoti prepiše uvod, raziskavo pa naredi sam, bi to moralo biti problematično zato, ker uvod ni povsem po meri raziskave in je to očitno. Če je prepisan zaključek je to še bolj očitno, če ne govori o tvoji raziskavi. Povsem teoretične diplome so v tem smislu bolj problematične, zato se jim večina fakultet tudi izogiba.

Da ne bo pomote, ne zagovarjam plagiarizma. Nikakor ne. Mislim, da je to predvsem bedno in kaže na intelektualni potencial kandidata. Zbanalizirano rečeno – nije žvaka za seljaka. Sej ni treba, da ima vsak človek univerzitetno izobrazbo ali še kaj več.

Spotikam se torej ob besedo najprej. Najprej je plagiat sramota za kandidata, ne za mentorja. Tisto kar mora narediti univerza je tole:

1.) Mentor mora slediti razvoju dizertacije, vendar je ne razvijati sam. Tisto kar lahko in mora narediti je, da kandidatu pove ko in če ta odkriva toplo vodo. Svetovati mu mora pri izdelavi raziskave (vendar je ne oblikovati sam). Prebrati mora izdelek in komentirati s stališča strokovnosti ali je izdelek ustrezen ali ne. Njegova dolžnost preprosto ni, poznati vse vire, ki jih kandidat uporablja, ampak oceniti ali je kandidat razvil misel v pravo smer. Mentor mora dobiti podatke na vpogled in, če je pameten, narediti vzporedno analizo, seveda lahko ob prisotnosti kandidata.

2.) Komisija mora prebrati izdelek in ob zagovoru postaviti vprašanja, ki nedvoumno kažejo na to, da kandidat ve o čem govori. Tudi oni ne preverjajo naravnost ali izključno tega, ali je bilo delo prepisano. To se vidi posredno iz odgovorov kandidata. Tako mentor, kot komisija, privzamejo, da je kandidat pošten.

3.) Kandidat mora skozi šolanje doumeti, da je naziv spremljajoči pojav procesa učenja. Ni bistvo naziv, bistvo je kako si ponotranjil znanje, kaj si se naučil o nečem in kako znaš to uporabiti v praksi. Naziv pride sproti. Na voljo imaš kar nekaj let, da se priučiš nekih specifičnih znanj. Temu je namenjena univerza, da na koncu procesa veš nekaj več. Pirova zmaga je če imas naziv, pa še vedno pojma nimaš.

Govorim torej o odgovornosti do vede in do sebe. Univerza ti mora ponuditi možnost, da jo razviješ, ni pa zanjo odgovorna. Za to, da je nekdo nemoralen, ne odgovarja nihče drug kot on sam. Niso krivi mentorji, ni kriva komisija in ni kriva Univerza, dokler korektno opravljajo svoj posel. In posel univerze ni, da te tretira kot kriminalca ampak, da ti omogoči, da si lahko pošten. Če te priložnosti ne izkoristiš, je to tvoja krivda. In ne najprej, oziroma sploh ne, mentorja.

Enhanced by Zemanta

[replaced malicious code]

About David Modic (admin)

We'll do this later
This entry was posted in Izobraževanje, Kultura, SLO, work. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.