Predstavitev superministra

Le redkokdaj dobimo sleherniki tako lepo priložnost, da se spoznamo z razmišljanjem velikih. Tokrat imamo priložnost videti prezentacijo samega superministra, Žige Turka – do nje nas vodi povezava na njegovem blogu.

 

Z zanimanjem sem predstavitev odprl, da bi videl kako se reči streže. Svoje komentarje bom razdelil v nekaj kategorij (kliknite na slike za povečavo).

 

Kultura

Kultura je gotovo pomembna in prav je, da se zavzemamo za karkoli se pač zavzemamo. Ko bi vsaj obstajal kak strokovnjak ali organizacija, ki bi imela izvršne sposobnosti. Lahko bi ji rekli, kar izvršna oblast, npr. To bi bilo skrajno v redu. Ti ljudje bi potem lahko izvrševali tisto, za kar se mi zavzemamo. Kakšna škoda, da pri nas ne poznamo takega koncepta. Še bolje bi bilo, če bi obstajal kak človek, ki bi nadzoroval posamezna področja, lahko bi jim rekli kar resorji, in bi usmerjal človeško silo, da bi izvajala tisto, za kar bi se drugi zavzemali. Lahko bi takemu človeku rekli kar minister, po zgledu iz tujine – njemu zagotovo ne bi bilo treba reči, da se za nekaj zavzema, on bi to izvršil. Ne?

 

 

Gotov sem, da se je minister tu zatipkal in namesto računalnikov napisal kompjuterjev. Saj imata besedi približno isto znakov in črke so relativno blizu skupaj. Oh, ta sladka ironija, kjer v alineji o varovanju Slovenščine uporabiš anglicizem. Mogoče pa je tudi to zgolj taktika, ki naj nas predrami iz naših utečenih kolesnic: Angleščino spravimo z ulic v predstavitve! O naslednji alineji – spravimo tujke v slovarje, pa sploh raje ne bi izgubljal besed.

 

Tudi tu se navdušujem nad prefinjeno ironijo v povezovanju kulture in PR izjav o umetnosti avtokratskega diktatorja, šefa multinacionalke, ki o umetnosti najbolje ve, s kakšno maržo jo bo lahko prodal naprej. Obenem sem navdušen tudi nad nacepljeno ironijo enačenja umetnost = industrijsko oblikovanje = kultura. No sej, važno, da imamo iPade, pa ne bo nihče jokal za gledališčem.

 

 


Tu smo pri srčiki zadeve. Če prav razumem ta diagram, je dobra umetnost tista, ki je izdelana z uporabo tehnologije (upam, da recimo šteje, če tekst za predstavo napišeš na prenosniku) in ki se dobro proda, ali pa, še bolje, je izdelana po naročilu kakšne korporacije. Pronicljiv se mi zdi impliciten stav (prisoten v prezentaciji in tvitih ministra), da je prava umetnost ali kultura tista, ki je všečna ministru ali vladi. Kako preprosto je potem življenje. Sicer lahko pozabiš na recimo, Opero za tri groše ali kakrsnokoli družbeno kritično stvaritev, ampak hej, kdo pa sploh še bere, recimo, Hlapce ali Pohujšanje v dolini Šentflorijanski od Cankarja? To je passe. Najvišja umetnost v tem hipu bi verjetno bila instalacija, ki bi jo naročil Apple Slovenija in bi se sestojila iz video projekcije fotografije Steva Jobsa, v ozadju pa bi tisoč otrok iz vsega sveta pelo: “Deus Gratia“. Vsaj pol ure.

Sploh pa, kdo se ne bi strinjal s stavom ministra, da pač tisto, kar njemu ali vladi ni všeč, pač ni umetnost in tako posledično ni nobene potrebe po financiranju tistih, ki morijo. “Kaj, a zdej pa pričakujete, da bom plačal za to, da me boste lahko kritiziral? To že ni kultura. Povejte mi, da sem faca, al pa združite vašo predstavo z delom za tekočim trakom pa boste zraven opravili tudi kako zaresno delo. Če boste med predstavo izpolnili kvoto, seveda. Pol lahko financirate sami sebe.

 

 

Izobraževanje

O tem nimam reči kaj drugega kot to, da me zanima kako bo superminister to spremenil. Dokler bo edina možnost akademske zaposlitve v Sloveniji ta, da bo kandidat moral počakati, da obstoječi nastavljeni profesor umre, toliko časa se verjetno ne bo kaj dosti spremenilo. Tujina tukaj ponuja kar nekaj odgovorov, ki pa nikakor niso samo rožnati. In obenem ne vključujejo ustanovitve nove univerze.

 


Stavek spodaj levo je dvoumen in nejasen. Sliši se zanimivo, vendar nima nobene resne vsebine.

Spodaj desno pa pridemo do resnične težave – utilitarističen pogled na znanost je sicer legitimen, vendar obenem tudi strašljiv. Marsikaj v človeški zgodovini je bilo odkrito po naključju – (npr. penicilin, najlonke, teflon, velkro, DNA…). Samo bistvo znanosti je, da odkrije; da pripomore k napredku celotne vrste. Ja, v tem pogledu je sama sebi namen, njena odkritja pa so uporabna v našem vsakdanjiku.

Mislim da Feynman lepo povzame ta čisti odnos znanstvenika, ko govori o užitku odkritja, zadovoljstvu ob tem, da ga ostali kolegi potrdijo in o tem zakaj ga ne zanima Nobelova nagrada, ki jo je dobil.

Obenem je tu problem v dvoličnosti – minister težko napoveduje, da bomo Slovenci razvijali vrhunske znanstvenike, obenem pa bo poudarek na uporabnosti odkritega in tisto kar ne bo imelo uporabnega potenciala, pač ne bo podpirano. Hec je v odkrivanju – če veš kaj boš odkril vnaprej, potem to ni odkrivanje ampak replikacija že odkritega. Če se bomo osredotočali zgolj in samo na gotove zadetke, potem ne bomo napredovali tako hitro, kot bi, če bi kdaj tvegali z nečim nepreizkušenim.

Seveda je stav, da smo premajhni, da bi lahko financirali znanost, ki bo sama sebi namen, čisto legitimen. To, da v isti sapi trdiš, da boš postavil slovenske raziskovalce ob bok svetovnim, pa tako postane navadna floskula.

 


Ko smo že pri znanosti in akademskih spretnostih, moram reči, da z zanimanjem opazujem način znanstvenega citiranja, ki ga minister (ki je obenem tudi doktor znanosti in profesor na Univerzi v Ljubljani) uporablja. Sklepam, da nam sporoča, da je koncept navajanja letnice in strani publikacij pri citiranju preživet, važno je le, da je misel tako resnična, da je ponarodela. V tem smislu se da razumeti tudi veliko število citiranih trditev v predstavitvi, kjer avtor vira sploh ne navaja. Alternativna razlaga bi bila, da minister za visoko šolstvo ne zna citirati, to pa je gotovo nemogoče.

Paradigma spremenljivosti in dinamike predstavitve se kaže tudi v zgornjem posnetku. Skozi celotno predstavitev lahko vidimo, kako minister drzno spreminja paradigmo seznamov. Enkrat je po piki velika začetnica, enkrat spet ne. Saj ni važno, bo že kdo, ki je zadolžen za razvoj, promocijo in ohranjanje slovenskega jezika poskrbel za to….

 


Verjetno so ene stvari tako pomembne, da jih je treba večkrat ponoviti. Sprašujem se, kolikorat je šel minister skozi prezentacijo, da mu je tole ušlo? Poteguje se za dobro plačano službo z ogromno formalno močjo, pa vendar je videti, kot da se v prezentacijo ni močno vložil.

 

Minister, profesor in doktor znanosti bi moral vedeti, da se viri ne navajajo tako. To je pljunek v obraz akademski skupnosti s strani človeka, ki bi jo rad vodil.

 

Pojavna oblika
Slogovno gledano se mi zdi predstavitev izzivalna, polna skrite dinamike, še sploh, če upoštevamo, da gre (med drugim) tudi za ministra za kulturo.


Kljub temu, da imamo Gutenberga radi, bi ga tu morda vseeno navedel z malo (ški, ski…).

 

 

 

Od povprečnega človeka je morda preveč zahtevati, da bi uporabljal vejice, kot na primer v stavku: …ni več dovolj, ustvarjati je treba… Minister nam verjetno sporoča, da je človek ljudi, da je tak kot mi, ki ravno tako kdaj spustimo kako vejico (na koncu koncev, če se to dogaja kmetu kot sem jaz, se lahko tudi ministru za kulturo, ne?). Tudi lektorjem je odklenkalo – pozabite na vaše udobne službice, pejte raje počet kaj bolj pomembnega in se nehajte delat, da je pomembno kakšen jezik se uporablja, važno je, da se nas razume, ne? Ne?

Tudi v drugi alineji gre za izziv preživetim dogmam uporabljanja celotnih povedi ali pa pisanja smiselnih logičnih enot. Tekma je svetovna? Katera tekma? Kdo so igralci? Gre morda za slang (t.j. Tekma je ful carska, stari) ali kaj drugega? Kdo je najboljši v svetovnem merilu? Je to prihodnjik? Je minister najboljši? No, to tako ali tako že vemo. Bi si on želel, da bi vsi postali najboljši v svetovnem merilu? Kako bo to dosegel? Če smo vsi najboljši, smo vsi povprečni. Gre za vse Slovence? Ali samo izbrane, torej tiste, ki nimajo trenirk in lahko svojo čistost dokažejo vsaj za pet generacij nazaj? Recimo, da gre za vse prave Slovence. Svet verjetno z zadržanim dihom pričakuje priliv kakega milijona najboljših strokovnjakov na vseh področjih. Če so pametni, se bodo umaknili temu tsunamiju.

 


Tudi tu gre za preživete floskule o tem kdaj uporabljamo s ali z kot predlog. V resnici nam ta lapsus pove zgolj to, da je bila ta prezentacija napisana bolj z levo roko. Vsak študent, če ne srednješolec, pozna ta pravila. Ne pa doktor znanosti. Ob tem dobim občutek, da minister ni prezentacije niti enkrat prebral za sabo. To se mi zdi bistveno bolj problematično kot lapsus sam in nam daje vedeti, kako (ne)pomemben je program bodočega ministra v njegovih očeh in očeh odbora.

 

 

Vsebina
Kot je stil razgiban in raznolik, tako tudi vsebina poskrbi za prevetrenje utečenih smernic.

Zelo poglobljen in prefinjen posnetek. Logika, da moraš vsaj enkrat v prezentaciji uporabiti bejbo v kopalkah, ki stoji pred sončnim zahodom, tukaj obrodi sadove. V eni sami sliki vidimo celoten program tega ministra. Kaj je bolj logičnega kot to, da, če govoriš o glavah, srcih in prihodnosti, da nalepiš sliko glave, prsi in sončnega zahoda v svojo prezentacijo. Ko bi na sliki vsaj bilo jutro. Ampak pustimo zdaj te neprijetne detajle. Občudujem to drznost, ta korak stran od znanstvene doktrine, ki a priori ne enači ohranjevalcev zaslona s strokovnim pristopom. Pozabimo te floskule! Raje poglejmo bejbo, ki je v kopalkah, saj na koncu koncev je to le strokovna prezentacija (torej ne sme biti naga), ne, in moški bolj pogosto volijo, ne?

 

 Vsebina na splošno

Na splošno o vsebini težko kaj zares povemo, ker je bolj kot ne, odsotna. V zamenjavo zanjo dobimo veliko citatov in novo-veških klišejev.

To me še kar nervira. Namreč to, da o tem pišem jaz, relativni nihče, vsekakor ne-izvoljen ali izbran od ljudstva. Zakaj o tem ne piše opozicija? Zakaj si ne vzamejo časa, da bi si pogledali predstavitve ministrov, in jih uporabili kot temeljno postavko preverjanja njihovega delovanja? Za časa te vlade, bi morala levica vsakič, ko minister naredi potezo ki ni v skladu z njegovimi obljubami, dvigniti glas.

Vsakič, ko odgovarja megleno in neprepričljivo, bi ga bilo treba na to opomniti. Ko se čez štiri leta približajo volitve, bi morala levica reči:  “Z zanimanjem smo sledili delovanju ministrstev, z mnogimi temeljnimi postavkami programov se strinjamo, ne strinjamo pa se z izvedbo, ki jih je mnogokrat zanikala (npr. takrat, takrat in takrat). Da se temu izognemo v temu mandatu, bomo storili X. Tukaj je naš plan dela. V njem, čudežno, ni besednih zvez, kot npr. “zavzemali se bomo” ali “stremeli bomo k”, temveč izdelan načrt kaj in kdaj. Naš program ni nastal tri tedne pred volitvami, nastajal je sproti med tem mandatom. Zato v njem ni praznih obljub, so le tiste realistične. Populistom bomo prepustili teorije zarote in blebetanje o hobotnicah in odsotnosti Boga, mi pa se bomo osredotočili na vsebino.”

Zakaj opozicija ne ustanovi vlade v senci? Zakaj nimajo predstavitev ministrov v senci – interno? Zakaj ministri vlade v senci ne objavijo svojih predstavitev na Medmrežju? Zakaj vlada v senci ne pripravlja zakonov po svoji meri, ki bi jih predlagali parlamentu za časa odsotnosti večine koalicije (torej, skoraj vedno, če lahko sodimo po prejšnjih izkušnjah)? Če nič drugega, bi to prisililo poslance da bi bili na sejah prisotni. Če ne bi bili, bi kaj kmalu ugotovili, da jim vodenje države polzi iz rok. Kar je pravilno – niso plačani za to, da hodijo na golf na Kajmance.

Najbolj preprost odgovor na zgornja vprašanja bi verjetno bil, da se opozicija boji, da bi potem, če bi se vlada zamenjala, zdajšnja koalicija delala natančno isto zdajšnji opoziciji. S čimer a) ni nič narobe, saj si želimo, da bi vlada funkcionirala, ne glede na to kdo je na oblasti in b) se ne bi v resnici nič spremenilo – saj desnica to dela že sedaj, ko je v opoziciji.

Bolj me skrbi, da levica gleda na čas bivanja v opoziciji kot na tak mini oddih – štiri leta mal jamramo kako nič ne moremo in se praskamo po okončinah. Potem, par tednov pred volitvami, pa res zagrabimo. Tokrat gre zares fantje! Skupi stopmo! Ma kdo program? Nima veze, prevedmo enga iz tujine, pa vzemimo tistega izpred štirih let pa ju skupaj skopi-pejstamo pa je! Zdej majo ljudje itak plagiatorja polno potovalko.

Če se vrnem k prezentaciji – počutim se ponižanega, da univerzitetni profesor in minister za kulturo/izobraževanje/etc od sebe da tak zmazek. Neprijetno mi je, da si deliva isto državljanstvo in skrbi me, da me bodo tujci ocenjevali po njem. Kar srh me spreleti, ko si predstavljam odbor v tisti sobi po prezentaciji ko se en aparatčik nagne k drugemu in reče: “Ja je pa lepo povedal, hudiča kako mu jezik teče… (kratka dramatična pavza)… dobr je on, dobr, stručko. Svaka čast. Pa tko jasn je blo vse, kaj je že blo tist s 43 letnim računovodjo pa Harlijem… super, super.”

Obenem se težko izmaknem misli, da je superminister edini ministrski kandidat, ki je svojo prezentacijo javno objavil. Sklepam, da je menil, da je vredna objave. Morda tudi v primerjavi s prezentacijami drugih kandidatov. In to je tisto kar me straši – kaj če je ta predstavitev res najboljša izmed vseh tokrat ponujenih? To pa ne pomeni, da je ta tako dobra, ampak da so ostale še toliko slabše.

About David Modic (admin)

We'll do this later
This entry was posted in Izobraževanje, Kultura, Politika, SLO. Bookmark the permalink.

15 Responses to Predstavitev superministra

  1. Jan Hansel says:

    Super prispevek. Žal, da je moral sploh nastat. Ob misli na tega našega superministra me mrazi in res me skrbi za smer, v katero se vse skupaj premika s tem. Sramota na ogromno nivojih. No, saj samo še 4 leta, ne? Heh …

  2. Pingback: Dan zgornjih nadstropij / Day of upper floors

  3. Tjasa says:

    Pozabil si samo omeniti, da gospod superminister govori o SLAJDIH. WTF? To bi bilo ubogo, tudi če ne bi umikali angleščine z ulic in kompjuterjev…

  4. Žiga Turk says:

    Me veseli, da je nekdo pozorno prebral. Sprejemam kritiko glede pravopisa: časovna stiska ni opravičilo. Glede drugega pa: veliko je iskanja dlak v jajcih, po možnosti na podlagi zlonamerne interpretacije. Npr. glede forme citiranja: na powerpointih je praksa drugačna kot v člankih, v znanstvenih člankih je drugačna kot v poljudnih časopisnih …

  5. Spoštovani David,

    vsekakor zanimiva kritična dopolnitev predstavitve in namig tudi mojemu cehu, da je treba hišo vsakokrat pogledati tudi izza pročelja.

    Lep pozdrav v Exeter!

    Igor Evgen Bergant, RTV Slovenija
    Twitter: @IEBergant

  6. David Modic says:

    @ZT Hvala, da ste se odzvali – sem prijetno presenecen. Najina pogleda na visoko solstvo in kulturo se pac razhajata. Citiranje je tu, kot pravite, postransko.

    Mnogo bolj bi problematiziral Vas utilitaristicen pogled na obe omenjeni podrocji, sploh v luci vasih vcerajsnjih izjav v Dnevniku (http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042510152) – ce citiram novinarski povzetek: “…Za Slovenijo je zato ključno, da zagotovimo več znanja in več priložnosti, da se znanje in ustvarjalnost razcvetita v poslovne ideje, saj so te tiste, ki prinašajo delovna mesta in dobiček…”
    Seveda je mozno, da je citat iztrgan iz konteksta, vendar ce ni, potem je tu srz najinega razhajanja. Prvotni namen znanja ali znanosti, ce hocete, vsekakor ni ustvarjanje dobicka / delovnih mest. To je lahko spremljajoc pojav, nikakor pa ne njuna opredelitvena lastnost. Delitev znanja na tisto uporabno in tisto, ki ne prinasa dobicka ni vredna ministra za (med drugim) visoko solstvo. Filozofija, dramatika, pedagogika, tudi medicina in matematika, recimo, ne ustvarjajo nujno novih delovnih mest, kakor tudi ne direktnega dobicka, pa so vseeno eni izmed temeljev civilizirane druzbe, in npr. matematika tudi osnova tehnoloskih prebojev (kot oba veva).

    Podoben ocitek velja tudi pri kulturi – o njem sem pisal ze zgoraj, da se ne ponavljam. Pac, slovenski trg je premajhen, da bi npr. gledaliscniki lahko ziveli od prodanih kart. To nam ne govori nujno o kvaliteti, denimo, predstav, pove nam le, da vsak umetniski projekt ni zasnovan tako, da bi napolnil Stozice, niti po tem ni nobene potrebe.

    Na splosno gledano, se mi marsikatera postavka vasega programa ne zdi napacna, sem pa skrajno skepticen do njihove izvedbe. Ce komentiram z osebnega stalisca in tako, na pol v hecu – V pol leta bom doktoriral na Univerzi, ki je kot celota 6. v VB in 4. v psihologiji. Imam mednarodne objave, tu in v Ameriki me vabijo na predavanja, v Sloveniji je kolikor mi je znano se natancno en ekonomski psiholog – me prav zanima ce bo a) Univerza v Ljubljani nostrificirala moj doktorat brez muk in b) v koliksni meri bodo ignorirali moje prosnje za habilitacijo in zaposlitev.

    Zelo spostujem Vaso pripravljenost na polemiko – malo je takih.

    D.

  7. David Modic says:

    @Tjasa – ja, slajdi…. tudi sam sem imel tezavo z izbiro besede. “Posnetek” ni cisto prava, ceprav sem jo uporabljal, “diapozitiv” (kot direkten prevod) dokaj nesmiseln in predolg.

    Ce bi bila slovnica vse (ali pa najhujse) kar se da ocitati predstavitvi…

    D

  8. Tjasa says:

    Powerpoint v slovenščini, če se prav spomnim, omenja diapozitive. Gospod Turk pa bi se dilemi mirno izognil, rekoč, da je uvodoma predstavil:
    – oris glavnih idej
    – te elektronske prosojnice
    … če samo na hitro predlagam. Slajdi meni res zveni strašno grozno, pa nimam čisto nič proti angleščini na ulici in v kompjuterjih. Socialne zvrsti jezika so pač živa bitja. Zato pa od govorcev pričakujemo ustrezno izbiro zvrsti glede na situacijo. Prav situacija (predstavitev superministra med drugim tudi za kulturo) v konkretnem primeru prav kriči po nekolikanj občutljivejši izbiri besed.

    No, neham dlakocepit.

  9. Tjasa says:

    Pa še off topic vprašanje: ekonomski psiholog? 🙂 Ne zafrkavam, resno sprašujem. Ker vem za vedenjsko psihologijo, ki je v angleščini behavioral economics… Lahko, prosim, pojasniš?

  10. David Modic says:

    @IEBergant
    Hvala za pozdrave in komentar. Me veseli, da vam je bil prispevek vsec.

  11. David Modic says:

    @Tjasa
    Saj se strinjam. Doma imam dramaticarko in dramaturginjo, tako da mi je jasno kaj bi moral kulturen clovek obvladat. Ekonomska psihologija? Dan ali dva nazaj sem nekomu pisal ravno o tem – lepim:

    — Ekonomska pshiologija —
    Ekonomska psihologija je veda, ki se ukvarja z notranjo dinamiko ljudi, ko se okoli njih dogaja ekonomija, ce malo karikiram. Tipicna podrocja raziskovanja ePsi so npr. nezaposlenost, odnos do denarja – npr. sprememba valute, denar kot vrednota…; partnerstvo in delitev bremen, dajanje daril, ocenjevanje potrosniskega tveganja in tako naprej. Vse zgoraj nasteto nas zanima s stalisca ljudi, ne toliko pojava samega torej, ko govorimo o nezaposlenosti nas ne zanima toliko stevilo nezaposlenih, ampak bolj kaj se z ljudmi dogaja, ko izgubijo sluzbo – koliko casa traja, da postanejo depresivni in otopeli, kako nezaposlenost vpliva na druzinske odnose, kako na samopodobo in tako naprej.
    — konec ekonomske pshiologije —

    Pred par meseci sem bil na neki ameriski univerzi in me je neka kolegica sprasevala kaksna je razlika med ‘behavioural economics’ in ‘economic psychology’ – takrat nisva prisla do cesa bistvenega. Mogoce bi lahko tako cez palec trdil da spada B.E. pod domeno ekonomije (torej zanima jih pojav, raziskave pa uporabljajo ekonomsko metodolgijo), medtem ko spada E.P. pod psihologijo (zanima nas dinamika znotraj ljudi, psiholoski mehanizmi ipd, uporabljamo psiholosko metodologijo). Viri, ki jih uporabljamo se mnogokrat prekrivajo (sodec po izkusnjah).

    Sam sicer raziskujem spletne prevare (to so npr. tista pisma, ki jih dobimo v polomljeni Anglescini in zadnje case tudi v polomljeni Slovenscini, ki nam sporocajo da nam je do sedaj neznani stric iz Nigerije zapustil 20 ton zlata. Vse kar moramo narediti je, placati par taks in dajatev, pa bo ta denar nas) in sicer, spet, s psiholoskega stalisca, torej, zakaj hudica ljudje sploh nasedejo na prevare. No, ko sem napisal nasedejo… vsi kdaj nasedemo. Mogoce ne na nigerijska 419 pisma, ampak mogoce na spletno avkcijsko prevaro, ali pa spletno piramidno shemo, ali pa … Torej zanima me: “zakaj” in ne: “kako”.

    D

  12. Tjasa says:

    Aha, potem sem imela prav, da nisem takoj kaj določila, da gre samo za enega od prevodov vedenjske psihologije. Osebno bi se pri prevajanju behavioral economics odločila za ekonomiko vedenja, ampak kolikor vem, se kakega Kahnemana ali Arielya pri nas ne prav posrečeno predalčka v vedenjsko psihologijo.

    Zanimivo delo imaš. Se mi zdi, da so to izjemno zanimivi časi za psihologijo… No, glede tistih verižnih pisem: a folk res nasede? Sama se vsakič, ko skozi spam filtre uspe priti kaj takega, sprašujem, kaj zavraga si avtorji teh blodenj mislijo – saj menda ne more kdo temu res verjeti? 🙂

    • David Modic says:

      Hej,
      Ja, Kahneman je psiholog, kot namignes. Prijazen gospod. Dana Arielya nisem nikoli srecal, sem pa bral njegove clanke. Zakaj ne kar vedenjska ekonomija? Vedenjska psihologija je tako ali tako nekaj povsem drugega (npr. Pavlov, Watson, Skinner…)

      Kar se tice prevar 419 – nasede jih zadosti, da se splaca nadaljevat (po ocenah iz clankov – 0.1% vseh poslanih “419” pisem obrodi finančne sadove). V povprecju (spet iz literature) na posamicno 419 prevaro zasluzijo $20.000. V VB v 2007 belezijo 5.3 milijarde funtov izgub na racun 419 prevar. Ce nihce ne bi verjel, potem jaz ne bi mogel koncati doktorata 🙂 – dobro za ljudi, bedno zame.

      D

  13. Tjasa says:

    Oj, joj, če ju kdaj srečaš, jima lep pozdrav izpod Alp prenesi. 🙂 Kahnemanu od mene, Arielyju pa prav posebej od moje mame :)))))))))

    Zakaj ne ekonomija? Ne vem, če znam razložiti. Ekonomija je po moje znanost o … družbenem sistemu upravljanja in izmenjave dobrin in storitev, kjer je menjalno sredstvo neka valuta, ekonomiko v tem kontekstu pa razumem kot nekaj, kar se bolj osredotoča na samo produktivnost / racionalnost menjave v katerikoli interakciji ali sistemu. Sta pa obe blizu. No, kot si rekel – Kahneman je psiholog, hkrati pa eden od temeljnih avtorjev BE. Torej, tam tam, področji se prepletata, očitno. Tudi te tvoje prevare 419 po moje na nek način sodijo v BE. Ne bi me čudilo, če bi kdaj na izsledke tvojih raziskav kdaj naletela v kaki pop-BE knjigi a la Ariely 😉

    No, da ne smetim več off topic. Super blog imaš, sem si te zacahnala v Google Readerju.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.