[…]bi po eni od javnomnenjskih raziskav kar tretjina Slovencev odšla v kakšno drugo državo.

Pavle Gantar: Če bi bile razmere res tako slabe, bi verjetno odšli. To anketno vprašanje ima po mojem nekaj metodoloških problemov. Vprašati bi jih morali tudi, kaj je tisto, zaradi česar bi šli, in kaj je razlog, da ne gredo. Ali je to hiša, ki so jo postavili s poceni posojilom, ali kaj drugega. Takole bom rekel: ko so razmere res slabe, ljudje gredo, tudi če nimajo možnosti. To smo videli pri migracijah.

Pavle Gantar v Dnevnikovem objektivu

 

Metodoloških problemov? Ja, bi rekel, predvsem ker raziskava ne zajema tistih, ki s(m)o tako ali tako že šli (pa bi se mogoče kdaj vrnili). Seveda je vzorec izkrivljen, ostali so samo tisti, ki (iz bolj ali manj tehtnih) različnih razlogov (še) niso šli. Taka raziskava ti ne pove nič o begu možganov. V najboljšem primeru mimogrede zajame še koga, ki se počasi odpravlja, pa še ni čisto odšel.

Ta vase-zagledanost, pišuka. “Ne greš, a?, a?, a smo ti šenkal bajto, sirotek, zdej pa hvaležno trp v tišini…” Prvič, kje se dobijo poceni posojila? In kaj sploh so poceni posojila? A so bolj poceni, kot drugje po svetu? V primerjavi s cenami nepremičnin in trendi zaposlitvene politike? In kako lahko posojilu, ki je vezano na inflacijsko stopnjo in na fluktuacije valutnega tečaja, v obdobju gospodarske krize rečeš poceni?

Kar se tice predzadnjega stavka v navedbi, pride čez kot izziv. Če ti ni všeč, pa spoki. Od kje ta ideja, da se to že ne dogaja? Tkole malo vulgarno lahko rečem samo: “V redu, pa ostan sam na kupu gnoja s povprečno sposobnim kadrom in tko po Nietzschejansko reci: Ja, saj je res, da so sosedje bolj sposobni, bolj premožni, bolj srečni in manj izkoriščani, ampak mi smo pa bolj moralni; Medtem, ko tvojim poslancem iz žepov lezejo pogodbe za privatne letalske muzeje in floskule o tem kako bi bilo vse drugače, če bi le lahko dobil čisto vse kar hočeš.”

Kar se mene tiče se v tem stavu še enkrat (kot že kdaj prej) kaže popolno nerazumevanje lastne vloge v političnem sestavu države. Drugi najmočnejsi človek v Sloveniji (kot se P.G. samo-deklarira) ne more reči, ej politika mora narediti X, Y in Z zato, da bomo bolje živeli. Tak človek mora to storiti. Polno potovalko imam ljudi, ki potem jamrajo kako težko jim je opravljati svoj posel. Pišuka, kako dolgo misliš, da bi preživel v poslovnem svetu z odnosom: Sej bi izvajal svoje naloge, sam kaj ko mi ostali skoz nagajajo?

Ja, kdo pa te je silil, da kandidiraš? Si kdaj, ko si dobil plačilni listek rekel, ej tega jaz ne vzamem, ker menim, da ne opravljam dobro svojega posla? V točki, ko posameznik reče, ja saj ne bi prejemal nezasluženega plačila, samo kaj ko ga bodo drugi še naprej, se izkaže s kom se primerja in kam segajo njegova pričakovanja do samega sebe. Torej, njegov moralni standard je identičen preprodajalcem orožja, političnim trgovcem in ljudem, ki pišejo sms sporočila kot npr. Prinesi denar, ki si nam ga pokradel. Še je čas, po tem datumu bo zate slabo, poslovi se od familije, kmalu greš na dolg dopust. Danes si zapravil še zadnjo možnost. Dobro se skrij, tvoja družina bo plačala za vse, kar si nam naredil in ti boš gledal to trpljenje, pička, ne moreš se skriti na zemlji. In še: Se vidimo svinja, ko boš najmanj pričakoval, ti kar uživaj, ne boš dolgo, res ne, videl te bom jokati, prasec pokvarjen, in naučil te bom, kaj je PRIJATELJ .

Kolk me to pogreje. V moji državi pravnomočno obsojeni kriminalci kandidirajo za predsednika države (in dobijo 10% glasov!). Skoraj tretjina poslancev je končala izobraževalno pot na srednji šoli.  Državo vodijo ‘krizni managerji’, ki nimajo pojma o ekonomiji. Fiskalna politika se bolj kot ne sestoji iz tega, da uvedemo kak nov davek, porežemo finance kaki nepotrebni panogi, kot npr kulturi ali šolstvu, ali pa si sposodimo denar iz tujine. V taki vizuri nepotrebnosti je naša daleč najbolj nepotrebna panoga slovenska politika. Da ne bo pomote, moje mnenje o ljudeh, ki imajo program, ki se bolj kot ne sestoji iz “Ne vem, točno, ampak v vsakem primeru se potegujem za ravno obratne stvari od tebe” in ljudeh, ki pokoljejo vse kure v kurniku, potem pa očitajo gospodarju, da je pustil vrata odprta, se prav nič ne razlikuje od mojega mnenja o ljudeh, ki ta hip ‘krmarijo Titanik’.

Pismo, res, parlament, kjer ministri vlečejo nadomestilo plači dokler lahko (tudi če so sami odstopili); kjer velja prepričanje, da je nekaj normalnega če trguješ z glasovi; kjer ni nobene vsebine, razen kontriranja; kjer je silikonska bjonda višek referendumske kampanje; kjer neovirano blatijo predsednika države s ponarejeno dokumentacijo; kjer nič ni treba dokazat, za nič ni treba imeti preverjenih virov; kjer je važno samo da poziraš pred kamerami, za oddaje, ki jih nihče več ne gleda; kjer ljudi bolj zanima kdo se daje dol z živalmi, kot kako izboljšati življenjski standard populacije in kjer se hvalijo s tem da zakone pišejo mimo stroke….

Pri takem parlamentu, mi njegov drugi mož mirno reče, da je moje nezadovoljstvo povezno s tem, da je moja rit preveč polna. Nehi blefirat, večina tistih, ki smo kaj vredni nas je že zdavnaj odšlo. Pa ne zato, ker ne bi marali Slovenije, ampak zato, ker ona nas ne mara.