Na razgledih.net Janez Šušteršič piše o tem kako bi spremenil volilni sistem (toliko procentov volivcev kot pride na volitve, takšen delež  sedežev v parlamentu je na voljo). Na prvi pogled sicer všečna ideja, ki vpelje koncept vzpodbud (ang. incentives) v sistem volitev. Ima pa, vsaj tako kot je videti sedaj, slabost – recimo, da je volilna udeležba 40%, kar pomeni, kaj, približno 33 poslancev, kar pomeni večino 17-ih ljudi, kar pomeni ustavno večino, kaj, približno 18 ljudi? Torej 18 kekcev ima kar naenkrat ogromno moč. To pač ne ojačuje zaupanja volivcev.

Sam vseeno mislim, da bi bilo še bolj efektivno, če bi za časa poslanske službe osebno premoženje posameznika zamrznili, mu posodili stanovanje (ali plačevali tekoče stroške za njegovega), ki bi ga čistili na državne stroške, mu dali služben avto (ki bi ga redno servisirala država), plačali dopust v sindikalni prikolici, dali bone za hrano v parlamentarni menzi in dali recimo minimalno plačo na mesec za čike pa še krili stroške vrtca ali izobraževanja za njegove otroke (njemu seveda ne, saj ne rabimo neizobraženih voditeljev. Če je ljudstvo izvolilo intelektualnega pritlikavca, naj tak tudi ostane, ne pa se šola na stroške države). Službeni mobitel, kjer se preverja delež osebnih klicev. In trga od plače, če je nerazumen. Plačana službena obleka, kot v zdravstvu in šolstvu. Določena meja izdatkov za sestanke v tujini (ki vključuje dnevnico in stroške nenajdražjega hotela). Če so stroški višji, jih mora odobriti svet delavcev Mure ali ekvivalentnega podjetja. Torej država krije stroške njegovega / njenega življenja in dela. In to je vse. Nič drugega, nobenih drugih dodatkov, nobenih sejnin, nič. Delavnik je minimalno osem ur. Trikrat odsoten od rednega dela, pa ga odpustimo. Obiski v tujini, ko redno delo to dopušča. Strategijo uporabe socialnih omrežij bi določili na ravni državne uprave. Bodisi lahko vsi uslužbenci dostopajo do fejsbuka, G+, tviterja… ali pa nobeden.

Ko se poslančev mandat konča, se njegov TRR odblokira (v času naslednjega mandata vlade se TRR prejšnjih poslancev še vedno preverjajo). Tekom mandata  je poslančevo poslovanje pod drobnogledom. Vsak izdatek, vsak nakup. V ocenjevanje stanja je vključena tudi poslančeva družina. Nenavadni prilivi na njihove račune se preverijo in sankcionirajo. Pogoji za posojila so isti kot za ostale državljane – poslanec lahko dobi toliko posojila kot kdorkoli drug z minimalno plačo. Če ga dobi več, takoj revizija banke, ki je posojilo odobrila in sankcije.

Volilna kampanja – natančno določeno število oglasov (v kar vključujem radio, televizijo in tisk) za vsako stranko. Ti oglasi so brezplačni. Vsak oglas več ali kršitev volilnega molka pomeni določen promil odbitka pri volilnih rezultatih. Nobenih finančnih sankcij, vsekakor pa politične. Kakršnokoli državno financiranje političnih strank se ukine v celoti (kamor vključujem tudi kakršnekoli prilive strankam po volitvah). Donacije omejene. Podjetja v (delni) državni lasti ne poslujejo s političnimi strankami na nikakršen način.

Odkrit primer nepotizma pomeni avtomatično doživljenjsko izločitev poslanca iz parlamenta in zaposlitve v javni upravi. Nepotizem ni to, da ljudje izvolijo celotno družino na poslanska mesta, je pa vsekakor to, da bližnji sorodniki delajo v poslančevi pisarni (ne glede na to, kako sposobni so). Obenem je nepotizem tudi to, da nekdo zaposluje ženo drugega poslanca, ta pa zaposluje njegovo. Sankcija za izrabo državnih inštitucij je ista kot za nepotizem.

Poslanec v času služenja ljudstvu ne more opravljati še ene službe. To je samoumevno. Če je pred nastopom funkcije nekje zaposlen, ga delovno mesto lahko počaka (če se s tem strinja delodajalec), v vmesnem času pa delo opravlja nekdo drug (isti princip velja, če je poslanec član uprave kakršnekoli gospodarske družbe). Taka gospodarska družba lahko posluje z državo, vendar je poslanec avtomatično izvzet iz kakršnegakoli procesa odločanja o njihovem poslovanju z državo. V primeru, da obstaja utemeljen sum, da je poslanec lobiral za to podjetje, se to šteje kot izraba položaja in tako tudi sankcionira (utemeljen sum se šteje kot prijava dveh posameznikov, vpletenih v ta posel).

Poslanec, ki laže o čemerkoli, izgubi mandat ljudstva in lahko kandidira na naslednjih volitvah, vendar mora v volilni kampanji vsaj enkrat na vsak svoj govor jasno povedati, da je prejšnjič izgubil mandat, ker je lagal. Za priznanje ne štejejo stavki kot npr. Pravijo, da sem lagal, vendar je to konstrukt ali pa Saj tudi vsi ostali to delajo, ipd. Dokaz o laganju so lahko kakršnekoli nasprotujoče si javne izjave o politiki, zakonih, smernicah ali poslančevih sodelavcih, ki jih poslanec ne pojasni v zadostni meri (seveda si lahko premisli, vendar mora to podpreti z jasnimi razlogi. Ni dovolj, da npr. reče, res je, da sem podpiral nek sporazum, sedaj ga pa ne, ker sem v opoziciji. Presojo verodostojnosti opravi skupina sedmih univerzitetnih profesorjev, ki niso nujno člani nobene politične stranke, s področij, ki se dotikajo teme razprave. Ko gre npr. za blatenje ali izmišljotine o nekom, je v komisiji psiholog, psihiater, socialni pedagog, kriminolog, pravnik in tako naprej).

Na volitvah lahko sodeluje vsaka stranka z volilnim programom (pri čemer je oglasni prostor omejen absolutno in razdeljen v enaki meri – torej tri stranke dobijo vsaka 33% prostora, trideset pa 3.3% vsaka. Dejstvo, da je stranka v tem hipu parlamentarna, ne spremeni teh razmerij. Enako velja za televizijska soočenja). Program mora vsebovati konkretne predloge skupaj s časovnico, oceno tveganja in SWAT analizo, strategijami izpeljave in finančnim razrezom za vsako postavko posebej.

Vsak zakon, ki ga parlament predlaga, gre najprej skozi roke neodvisne komisije, ki ni sestavljena iz članov strank, temveč iz strokovnjakov z danega področja. Predvsem je tu poudarek na meritornosti. Kot pravi moja prijateljica: “Nije žvaka za seljaka”. Vseeno je, če je nekdo politično profiliran, važno je samo, da o gradnji termonuklearke ne odloča nekdo s po izpitih končano srednjo agroživilsko šolo. Če ga strokovnjaki ne potrdijo, se o zakonu ne glasuje in gre v ponovno obravnavo komisije, ki nujno vključuje večino pravnikov.

Fiskalno politiko krojijo ekonomisti in ne poslanci s srednješolsko izobrazbo. Vsako leto dve neodvisni agenciji merita kazalce blaginje in zadovoljstva prebivalstva. Ko ti kazalci kažejo na padec blaginje, parlament ustrezno zmanjša izdatke sebi (sebi niža plače, ukinja nepotrebne ugodnosti – recimo dopuste, obiske tujih državnikov itn.), potem pa proporcionalno najprej javni upravi, obrambi, kulturi, šolstvu, zdravstvu in tako naprej. Pred zmanjšanjem se upoštevajo vsa zmanjšanja sredstev od osamosvojitve dalje. Torej, na primer, preden se zmanjša proračunska postavka kulturi za 5%, se (govorim na pamet) zmanjša proračunska postavka obrambi za 50%, ker je nasprotno od kulture pridobivala v zadnjih dvajsetih letih.

Vlada vodi javno evidenco o svoji uspešnosti, pri čemer je eden od kazalcev vsak izglasovan zakon. Evidenca je javno dostopna skupaj s komentarji strokovnjakov. O komentarjih parlament lahko razpravlja, vendar je razprava omejena na tehtne vsebinske komentarje s predlogi sprememb. Celoten parlament je odgovoren za sprejem zakona, ne samo koalicija. Če zakon v treh poskusih ni sprejet, o njem glasuje petnajstčlanska komisija, katere člani so izbrani meritorno in niso poslanci ali funkcionarji katerekoli izmed strank. Če komisija ne izglasuje zakona prvič, ga lahko spremeni poljubno, mimo parlamenta in o njem razpravlja še en mesec. Potem glasuje še enkrat in če ga sprejme, ga lahko uvede mimo parlamenta, če ga ne sprejme, pa se stari zakon ohrani in v javno evidenco zapiše sklep, da je celoten parlament v tem primeru opravilno nesposoben. Ko se to zgodi tretjič v mandatu, se to šteje kot konstruktivna nezaupnica vladi, ki odslovi poslance in  ministre, zadolžene za ta zakon in nastavi nekoga iz opozicije, da vodi ta resor. Zoprno ne? Začnite se dogovarjati med sabo! Pa ne bo joka.

Referendumi, ki imajo manj kot 20% udeležbo, se štejejo kot neuspešni in pomenijo direktno obremenitev računa vlagatelja referenduma. Posvetovalni referendumi se ukinejo. Če že pride do referenduma, je ta obvezujoč, ob dovolj veliki udeležbi.  Vsak predlog referenduma gre najprej skozi roke petih ustavnih sodnikov, ki ga morajo z večino potrditi. Če ga ne podprejo, za svoj čas izstavijo račun predlagatelju. Če predlagatelj ne plača v zakonskem roku, oddela stroške z javnimi deli, za ta čas pa se njegov status poslanca (ko referendum predlaga poslanec) zamrzne in le-ta izgubi pravico glasovanja.

Poslanska imuniteta se povsem ukine. Voditelji naroda morajo biti v vzgled in nimajo pravice zapika, ko jih zasačijo z roko v malhi.

Posamezniki, ki so pravnomočno obsojeni kaznivega dejanja (katerega koli), v Sloveniji ne morejo postati poslanci, ministri ali drugi visoki državni funkcionarji. Če se to  zgodi za časa njihovega mandata, se jim mandat vzame. Ko rečem pravnomočno obsojeni, s tem ne mislim, obsojeni na eni ravni, ampak pritožni proces še teče. Če pritožni proces teče, se za časa tega procesa njihov mandat zamrzne. Če so spoznani za nedolžne, se njihov mandat vrne, do rednih volitev. Ja, kaj pa če sodni mlini meljejo (pre)počasi? Na to lahko rečem samo, a) ne mašite sodišč z brezveznimi tožbami in b) ne počnite kaznivih dejanj.

Vsaka grožnja, vsaka, ki vključuje posameznika ali njegovo družino, prejeta kakorkoli, osebno, telefonično, preko spleta ali tviterja zahteva bliskovit odziv. Takojšnje (v roku največ 24 ur) sankcije vključujejo tistega, ki grozi (če je najdljiv) in interesno skupino, ki bi najbolj profitirala, če bi se posameznik uklonil grožnji. Taka skupina in njeni predstavniki so v tej zadevi izločeni iz glasovanja o njej. Če se kasneje izkaže, da je nek posameznik (recimo iz nasprotnega pola) grožnje pošiljal z namenom diskreditiranja interesne skupine, se glasuje ponovno, posameznika, če je poslanec, se tretira, kot da je lagal, z vsemi sankcijami, ki temu pritičejo, in če ni poslanec, se proti njemu sproži postopek zaradi oškodovanja države. Če se izkaže, da je državljan tako deloval po naročilu poslanca, se ta poslanec odslovi za trajanje mandata, proti njemu in sodelavcu pa se sproži sodni proces.

Volivci volijo določeno osebo in ne njegove stranke. Oseba lahko kandidira kjerkoli v Sloveniji, vendar ne more priti v parlament, če ni bila izvoljena. Če stranke nimajo dovolj kvalitetnih ljudi, pač naj ne računajo, da jih bo v slavo ponesel kult osebnosti.

Enkrat mesečno komisija iz nasprotnega političnega pola preverja, ali se stranka drži obljub, danih v predvolilni bitki. Ko se poslanec katerekoli stranke tretjič ne drži obljubljenega, začne teči enomesečni odpovedni rok in če v tem mesecu ne popravi zadane škode, izgubi pravico glasovanja in vstopa v parlament za šest mesecev. Plača se mu ravno tako zamrzne. Tako se lahko oba politična pola koljeta do onemoglosti ali pa začneta sodelovati. V vsakem primeru smo državljani izvzeti iz njihovih nebuloz. Izdane obljube se štejejo kot

a) neaktivnost na določenem področju (npr. “Vsi boste imeli pokojnine 1000 EUR,” vendar se v treh letih o tem sploh ne razpravlja). Če obljuba ni bila realna (kot ta ni bila), potem poslanec bodisi laže (sankcija je jasna) bodisi pa je preneumen, da bi bil poslanec in ga ni škoda. – Torej, če obljubljaš, potem je v tvojem programu napisano, kako boš to dosegel. Če se ne držiš programa, je to jasno preverljivo, saj brez natančnega programa ne moreš na volitve.

b) aktivno delovanje proti svojim obljubam – obljubiš nekaj, a v parlamentu glasuješ proti.

Po prenehanju mandata ima vsak poslanec ali visok državni funkcionar 12 mesecev pravico do prejemanja nadomestila plače v višini najmanjšega izmerjenega nadomestila za nezaposlenost za časa njegovega mandata, oz. najmanjše izplačane pokojnine, karkoli je manjše. Seveda ob pogoju, da je prijavljen kot iskalec zaposlitve in ni zaposlen nikjer drugje. V primeru, da se izkaže, da poslanec prejema dohodke iz drugih virov medtem, ko sprejema nadomestilo, nastopi v veljavo obstoječa zakonodaja. Poslanci ali ministri, ki odstopijo, torej efektivno dajo odpoved delovnega razmerja, imajo enako pravico do nadomestila kot vsi ostali uslužbenci v državnih službah (torej nikakršne).

Taka ureditev bi morala biti izglasovana s strani ljudstva in bi se lahko spremenila samo na referendumu, kjer bi za spremembo glasovala absolutna večina državljanov (in ne samo tistih, ki pridejo na volišča).

Ja, to ni strašansko ugodno. Sicer pa ljudstvu ni več do tega, da bi bila situacija za naše politike strašansko ugodna. V dvajsetih letih so se dovolj izrodili, da si bodo ponovno zaupanje pridobivali počasi. Ta hip jim ne zaupamo a priori. Situacija pa je neugodna tako ali tako samo za tiste politike, ki bi radi kaj zaslužili na ramenih ljudstva. Za tiste, ki bi radi dali nekaj Sloveniji, pa se tako ali tako nič ne spremeni.