“Po mednarodnem pravu uživajo predsedniki vlad, držav in zunanji ministri popolno imuniteto, ki jih odvezuje tudi pričanja v sodnih procesih,” Dagmar Albegger, tiskovna predstavnica avstrijskega ministrstva za pravosodje.
Sedaj je torej igra malo bolj jasna. O Plagiatorju ne bi izgubljal besed, razen mogoče pohvale, da pridno napreduje v akademskem smislu (najprej plagiira, kasneje prepisuje z wikipedie (brez navedbe vira), sedaj pa le še napačno navaja vire. Še malo pa bo skoraj na nivoju študentov prvega letnika fakultete).
Ampak, Karl, človek za vse čase in vsa ministrstva…. Desusov zunanje-politični program praktično ne obstaja, Erjavec je popolnoma nesposoben voditi zunanjo politiko, ampak Janša ga vseeno nastavi na to mesto, kljub splošnemu posmehu javnosti. Sedaj je jasno tudi, kaj je Erjavec pridobil s prehodom na desnico. Mesta zunanjega ministra mu verjetno Janković ni ponujal, pa tudi če bi mu – Plagiator mora biti premier, drugače je Erjavec še vedno v riti. Osebnostne strukture kot je, po mojem mnenju, Janševa, ne skrbijo za druge kar na lepe oči, zagotovo pa ne na lastno škodo. Erjavcu ne bi nič pomagalo, če bi imel imuniteto, Janša pa ne, ker bi ga Janša mirne duše vrgel volkovom. Tako pa se lepo vse pokrije – Erjavcu ni treba hoditi na sodišča v tujino in izblebetati kaj neprijetnega za Plagiatorja ali sebe.
Tako zanimivo je to, gledano od daleč – ta igra, ki jo Plagiator igra, se ne more končati srečno. Vedno več ljudi mora obvladovati, da lahko naprej ribari v kalnem. O vsakomur mora izvedeti kaj, kar jih kompromitira. Seveda z ozvočenjem parlamenta in dostopom do posnetkov tajnih vladnih sej to postane lažje, ko gre za politike. Z nastavitvijo svojih ljudi na čelo obveščevalne službe tudi. Pa vendar. Enkrat domine padejo. Bolj, ko je obširna mreža, več je možnosti, da se kdo zlomi. Pa sploh ne nujno zlomi – dovolj je, da se nekdo odloči, da bo reagiral tako kot bi Plagiator sam v taki situaciji in s sabo pokoplje tudi njega. Z mojega, rahlo psihopatskega stališča, je to tako ali tako najboljši odgovor na izsiljevanje – takojšnje javno sprejetje odgovornosti in posledic svojih akcij. Saj je to svoboda, ne? Odgovornost za svoje akcije. Da ne bo videti kot da nekaj moraliziram in se delam visoko moralnega – gre za preprosto oceno tveganja. Če sem (hipotetično) počel stvari, ki niso bile OK, sem, upajmo, razmišljal tudi o tem, kakšne bodo posledice. Običajno so neprijetne, ampak, hej, kaže, da se mi je vseeno izplačalo (ali pa sem preprosto preneumen, da bi razumel kaj počnem). Sedaj imam izbiro – pogoltnem juho, ki sem si jo sam skuhal in s tem preprečim, da bi me psihopat lahko manipuliral ali pa mu pustim, da zasadi kremplje vame in naredim zanj še kaj, kar ni OK. Psihopat ima sedaj na zalogi dve stvari, ki me lahko pokopljeta. Vedno bolj me drži, in če je dovolj inteligenten potem gre impliciranost samo v eni smeri, torej proti meni. To se nikoli ne neha. Kako Plagiatorjevi lakaji tega ne dojamejo? Seveda boš nagrajen, dokler boš koristen ali dokler ne boš nevaren ali pa nič več uporaben, ampak za Plagiatorjevo vladavino bo ostalo pogorišče. Če bo padel ali pa ne. Če ne bo padel, bo to v končni fazi na račun njegovih oprod, ker, grešni kozel bo vedno nujen. Če bo padel, bo vzel kopico ljudi s sabo. Zato, da mu ne bo dolgčas in zato, ker lahko. Kako lakaji tega ne dojamejo? Nihče od vas ni poseben, ko gre za odločitev “Jaz ali drugi”. Nihče od vas na koncu nima nobenega pogoja, da bi skupaj z generalom stali po bitki. Na koncu ne. Zakaj ne razmišljate o svojih strategijah umika? Tudi plagiator se bo utrudil in spodrsnil. Samo takrat bo z družino živel v Avstraliji, vi pa boste ostali tukaj, s prazno vrečo v rokah, besom ljudi na plečih in razkrinkanimi mahinacijami za leta nazaj.
[replaced malicious code]