photo

Štiri leta. Štiri leta! Če vštejemo prijave, čakanje, organizacijo financiranja, intervjuje.., potem šest!

Od trenutka, ko sem prvič vstopil v svojo pisarno in se instantno spričkal s sistemcem, ker mi ni hotel dat mrežnega kabla za moj leptop (“Univerza ne nudi podpore za računalnike, ki niso last Univerze” “Ampak sej jaz nočem podpore za svojo mašino, sam kabl mi dej, da se povežem v mrežo.” “Kup si ga” “OK.”).

Do trenutka ko so mi po dveh mesecih bivanja v Exetru povedali, da je podjetje, ki delno financira moj doktorat, bankrotiralo in da sva s Kim kar naenkrat brez sredstev in da kmalu ne samo da ne bova mogla plačevat najemnine, ampak tudi ne bova mela za avionsko karto domov.

Do trenutka, ko mi je moj supervizor uredil financiranje (saj smo te mi povabili, seveda te ne bomo zdej pustili na cedilu).

 Do trenutka, ko sem oddal prvo seminarsko. Ko sem naredil prvi podiplomski izpit tukaj. Ko sem napisal prvo poglavje in so ga raztrgal. Ko sem prvič zagovarjal ekspozicijo. Takrat, ko so rekli, da niso razumeli zakaj me je Stephen sploh vzel, dokler nisem svojega dela predstavil v živo. Takrat so Stephenu rekli, samo do zagovora ga moramo spravit, pa bo zdelal z lahkoto.

 

Do trenutka ko sem prvič učil in popravljal izpite.

 

Do trenutka, ko so me prvič povabili da predavam na MBA študiju tukaj.

 

Do trenutka, ko so me prvič povabili na mednarodno konferenco.

 

Do trenutka, ko smo mednarodno konferenco organizirali mi (pet ljudi iz Exetra. cca. 300 udeležencev iz celega sveta. http;//2011.iarep.org).

 

Do trenutka, ko se je rodila Sofia.

 

Do trenutka, ko sva s Kim dojela, da nam v Angliji več ne znese živet.

 

Do trenutka, ko smo se vrnili v Slovenijo in sem jaz začel iskat kako spodobno službo in naletel zvečine (ampak ne povsod) na akademsko apatijo in hohštapleraj, ki mu ne sede, da je nekdo mogoče v resnici sposoben.

 

Do trenutka, ko mi je profesor s Cambridgea rekel, da bi oni mene radi zaposlili in da se bo že kaj našlo, seveda če bom takrat še zainteresiran.

 

Do trenutka, ko sem doktorat oddal.

 

Do trenutka, ko sem sedel pred kabinetom in čakal. Ko je prišel ven dekan in rekel, pridi, pripravljeni smo nate.

 

Do trenutka, ko so mi rekli, OK, nimamo več vprašanj. Počakaj zunaj na našo odločitev.

 

Do trenutka, ko so mi povedali, da mi bodo podelili naziv. In sem šel, po tradiciji, z zamaškom od šampanjca naredit vdrtino na strop in se šel zraven podpisat, tako kot mnogi pred mano in mnogi še za mano.

 

Do zdejle, dan po tem, ko sedim v svoji pisarni in diham.

 

Vmes je neskončno trenutkov, lepih in manj lepih, žalostnih in veselih. Veliko druženja, brezveznih pogovorov, sprehodov po podeželju, gledanja vider in divjih ponijev. Veliko nežnih in nepozabnih trenutkov. Fino je bit v Exetru in fino je imet prijatelje in ljudi, ki te z razlogom cenijo.

 

Divja vožnja je tole.

_

Enhanced by Zemanta