The lunatics have taken over the Asylum

(Photo credit: phill.d)

Enhanced by Zemanta
“LJUBLJANA – Zavod za zaposlovanje se je pohvalil z nižjo junijsko brezposelnostjo že peti mesec zapored, brezposelnih pa je po uradnih evidencah 105.630, kar je dobrih deset tisoč manj, kot jih je bilo januarja.”
…”Za osebe, ki niso aktivni iskalci zaposlitve, menimo, da s svojimi dejanji izražajo, da ne potrebujejo storitev Zavoda in bodo svojo brezposelnost rešili na drugačen način,” so še napisali v zavodu.Narobe: nižja nezaposlenost v Sloveniji
Prav: manj uporabnikov storitev zavoda za zaposlovanje v Sloveniji.

Ko zbrišeš človeka iz evidence to ne pomeni nujno, da je dobil zaposlitev (niti, da je ni). Glede na razmerje med razpisanimi delovnimi mesti in številom črtanih posameznikov z Zavoda v juniju 2012 (776: 10.000), bi lahko predvidevali, da je večina tistih, ki jih je zavod izpisal, ostala nezaposlena. Vem, da narahlo primerjamo jabolka in hruške (10.000 izpisanih na mesec proti 776 zatečenim prostim delovnim mestom), vendar vseeno lahko sklepamo, da se v Sloveniji ne odpre 10.000 delovnih mest na mesec, vsak mesec. Torej, gre še vedno za diskrepanco, ki je vsaj reda velikosti prevelika, da bi lahko sklepali, da so črtani posamezniki vsi našli službe. Funkcija Zavoda sicer ni to, da prikaže koliko ljudi so se znebili vsak mesec ampak, da posreduje med delodajalci in delojemalci. Ker gre v marsikaterem pogledu za totalno institucijo (Goffman, 1961)  jim (tako kot zaporom) ni v interesu, da bi našli vsem prosilcem službe, ker bi potem ostali brez dela in navidez nepotrebni. Najbolj verjetno zavod, tako kot zapori, vzgojni zavodi in bolnišnice (Foucault, 1977) išče tisto točko ravnovesja, kjer imajo toliko uporabnikov storitev, da je očitno, da so nujno potrebni in obenem ne toliko uporabnikov, da bi imeli preveč dela. To homeostazo pa najlaže dosežejo tako, da periodično iz evidence zbrišejo višek. To je precej bolj nenaporno, kot iskati nove zaposlitvene modele in kontaktirati podjetja in jih spraševati če potrebujejo kadre. Ne gre torej za to, da bi delali tako kvalitetno, da bi lahko obvladovali naval brezposelnih, ampak za to, da dajo videz da nekaj delajo, in obenem vržejo kako kost novinarjem. Škoda, da novinarji tako nekritično objavljajo vse, kar se jim servira.

Sicer od Piana naprej ne berem več prav veliko plačljivih vsebin v slovenskem časopisju (sem pa se naročil na Mladino, ki jo z veseljem plačam, če že moram za novice plačevati), sklepam pa iz naslovov in prvih par vrstic plačljivih člankov (ki so tisti, ki vsaj približno spominjajo na raziskovalno novinarstvo – jasno, novic povzetih po STA ravno ne moreš zaračunati), da smo bolj na ravni teorij zarot, kot dejanske analize stanja, podprte s podatki. V bistvu kaže, da gre za še enega izmed vrste pokazateljev, da v Sloveniji znanje ni nič vredno. Ne vem, se urednikom res zdi, da ni dovolj bralcev, ki bi si želeli kvalitetnega raziskovalnega novinarstva; da so pri nas samo taki, ki bi se z gnusom obrnili stran od članka in rekli soprogi: “Fej, pravkar sem bral članek o atomski energiji in niti z besedo niso omenili atomik harmonik!”

Če se vrnem k temi, sicer to, da Zavod ne opravlja svoje funkcije ne prinaša toliko političnih točk, kot če razglasiš nižjo nezaposlenost, je pa bliže resnici.

Bibliografija
Foucault, M. (1977). Discipline and punish : the birth of the prison (1st American ed.). New York: Pantheon Books.
Goffman, E. (1961). Asylums; essays on the social situation of mental patients and other inmates (1st ed.). Garden City, N.Y.,: Anchor Books.