»Umetnost« kot tabu na razgledi.net
[…] Duhovna hrana je storitev, ki jo kupujemo za našo »dušo«, prav zato pa je percepcija o njeni kvaliteti tako subjektivna. Poleg vsega pa tudi ni ravno za zaupati kritikom, ki od tega dela živijo in si nemalokrat težko privoščijo »rezanje veje, na kateri sedijo« s preveč kritičnimi ocenami. […]

[…] Kaj pravi Slovar tujk (France Verbinc, Cankarjeva založba, Šesta izdaja, 1979, 770 strani) o pojmu »kultura«: izhaja iz latinske besede cultura, pomeni obdelovanje zemlje; vzgoja, izobrazba / 1. prvotno: obdelovanje zemlje; gojenje, negovanje; reja, umetno odganjanje, 2. fig. a) gospodarski, znanstveni, naravni itd. razvoj človeka v njegovi ustvarjalni dejavnosti in iz nje izvirajoče pridobitve in vrednote, b) celotnost teh (materialnih in duhovnih) pridobitev …; omika, prosvetna, 3. razvojna stopnja individualnih sposobnosti … /.  Predvsem pa ni omejena samo na umetnost (likovna, glasbena, proza in podobno). […]

[…] V osnovi pa se na teh straneh obravnava le umetnost. Na njih boste težko zasledili športno kulturo, kulturo podjetništva, poslovno kulturo, kulturo oblačenja ali kulturo bivanja. Torej ko primemo vilico v levo roko in nož v desno ter začnemo lepo jesti, je to stvar kulture – kulture obnašanja. Kaj pojemo, je prav tako stvar kulture – kulture prehranjevanja. […]

[…] Sprašujem se, kolikokrat zgornji izraz kultura dejansko pomeni njeno podmnožico umetnost? Ob izvornem pomenu izraza kultura bi se to ministrstvo moralo imenovati ministrstvo za umetnost ali pa bi moralo svojo dejavnost močno razširiti. Morda tudi še s športno kulturo, poslovno kulturo, podjetniško kulturo in podobno. […]

[…] Imam torej občutek, da pri nas umetnost poveličujemo na vsakem koraku. Tako tudi država zelo radodarno subvencionira umetniško dejavnost. Pa ali je to v celoti upravičeno. Umetnost, ki je sama sebi namen, vsekakor ne zasluži davkoplačevalskih prispevkov. Hkrati pa je umetnost samo ena od človekovih ustvarjalnih dejavnosti. Za večino ostalih veljajo izredno trdi in kruti ekonomski pogoji. Na primer znanost in raziskave. Na straneh Agencije za raziskovalno dejavnost RS je najvišja možna urna postavka za vrhunskega raziskovalca 40,60 € – od tega za plačo 19,01 €. Nekako trikrat manj kot dobi kolega raziskovalec čez mejo. Po drugi strani pa vam bo glasbenik zaračunal 20 € (na roko brez računa) urno postavko za poučevanje glasbenega instrumenta ali plesa, celo baje do 50 € na uro. Astronomske vsote, ki jih za svoje nastope za en večer dobijo glasbeniki, igralci in drugi umetniki, pa bolje, da sploh ne omenjam. In potem obstaja še lažna percepcija, da so umetniki reveži. Roko na srce, nekateri bi morali publiki plačati, da jih gleda ali posluša.[…]

dr. Jaro Berce
predavatelj na Fakulteti za družbene vede UvLj
jaro.berce@fdv.uni-lj.si

ragledi.net6. David
torek, 17. marec 2009 ob 17:01

Pozdravljeni,

Sam se ta hip sicer ne preživljam z umetnostjo, kljub temu, da sem večkrat v svojem življenju tudi se. Ne preživljam se z umetnostjo iz več razlogov, med drugim tudi tega, da je to skoraj nemogoče.

Občutek o hudem subvencioniranju umetnosti je prvič napačen in drugič odkriva fantazije o utilitarnosti človeškega delovanja. Blaznenje o tem kaj si zasluži davkoplačevalski denar in kaj ne je pa tako ali tako abotno. Si davkoplačevalski denar zasluži vojska? Gospodarstvo in banke? Morda sociala? Kaj pa je osnovna funkcija socialne varnosti – da ponudi človeku človeka vredno življenje (tako listina o človekovih pravicah)? Kaj pa je človeka vredno življenje? Je to več kot delo čez teden in fuzbal čez vikend? Kaj se zgodi, ko je človek prepričan, da ne rabi dobre knjige, inspirativne glasbe, filma ali predstave? Ko je tako vase zagledan, da ne verjame, da se lahko od kogarkoli karkoli nauči, ko verjame, da takrat, ko si laže, da nikogar ne rabi to velja tudi za vse ostale?

Ah, saj vas slišim že od daleč, če je stvar kvalitetna se bo dobro prodajala brez subvencij, pravite. Sem torej npr. slovenski avtor, ki piše kvalitetne romane. Moj trg je recimo 100.000 ljudi. Recimo da od vsake prodane knjige dobim 10 centov. Ja, kaj se buniš, vas slišim reči, saj to je 10.000 EUR, če prodaš 100.000 izvodov (saj vem, znanstvena fantastika). Ok, to je, prvič, kakih 7.000 EUR po dajatvah, drugič, avtorji običajno izdajo knjigo na leto torej zaslužim malo manj kot 600 EUR na mesec. Ja, ja, saj razumem, kaj pa pišem knjige, bolje bi bilo, da bi se zaposlil kot predavatelj na FDV, kajne? Po drugi strani, če sem iz angleško govorečega predela sveta moj trg naraste na npr. 600.000.000 ljudi v trenutku. Torej, če sem angleško govoreč, dosti lažje živim od literature kot če sem Slovenec. Saj na nek način vaši logiki ni kaj očitati – če vas prav razumem pravite, da to, da smo Slovenci pomeni, da nimamo kaj brkljati po umetnosti, pač majhen si, ne domišljaj si, da si umetnik. Bodi raje pridni nekreativni trot, tako kot jaz.

Ne strinjam se z vašo idejo, da Slovenci nismo sproducirali nič omembe vrednega (to sklepam iz vaše trditve, da se ne splača subvencionirati umetnosti. Logično bi že bilo, da tisto kar ima neko vrednost država tudi podpre, sploh v situaciji kjer se umetnik, ki se osredotoči na Slovenijo pač preprosto ne preživi brez te podpore, ne glede na njegovo kvaliteto. Izbira, ki jo ta logika ponuja je torej jasna – odseli se, crkn od lakote ali pa si najdi kako ‘zaresno’ službo. V vsakem primeru Slovenije ne zanimaš), daleč od tega. Saj vem, da je nekako moderno, da se zmrdujemo nad vsem kar je bilo kdaj ustvarjeno in diši po Sloveniji, vendar, če bi zmogli malo energije in se po napornem znanstvenem delu malo poglobili v slovensko umetnost, morda ne bi bili tako razočarani, kot ste.

Drugič, se ne strinjam z vašo idejo, da zato, ker veliko sproduciranega ni kvalitetno to pomeni, da ni kvalitetnega nič. Seveda se spuščava na nivo subjektivnega in morda ni nič slabega, da širna Slovenija se ni uvidela, da bi vsi morali slediti tistemu kar je všeč vam in le tako zagotovila produciranje kvalitetne umetnosti.

O ploskanju v dvorani in neopaznosti na avtobusni postaji pa menim tole – dovolite, da sem vulgarno populističen – menite, da ljudje ne prepoznajo Jureta Zrneca na avtobusni postaji ali Borisa Cavazze? Mislite, da bi morali mimoidoči v roke tlačiti bankovce Dragu Jančarju ali Tonetu Pavčku, ko se sprehajata po cesti, ker bi to pomenilo, da sta zares umetnika?

Namenoma se izogibam polemiziranju o tem kaj je kultura. Malo tudi zato, ker slovarja tujk ne vidim kot neko hudo referenco. Verjetno bi se dalo reči, da se kultura nekega naroda na splošno plemeniti (jača? dviga?) tudi z umetnostjo, ki jo ta narod producira.

Zelo me presenča, da si dovolite izrazati svoje mnenje kot mnenje fakultete na kateri ste zaposleni. Ali to pomeni, da zastopate tudi mnenje Univerze v Ljubljani, ali samo FDV? Kako to, da se vasi kolegi strinjajo s tako predstavitvijo njihovih stališč? kot ste opazili sam ne opletam s svojim delodajalcem po koprivah, saj ne zastopam njegovih (oziroma njenih) stališč, ampak svoja.

S spoštovanjem,
David Modic