Zadnje čase se po medijih večkrat pojavlja ideja o t.i. novi družbeni pogodbi.

V končni fazi je to verjetno bolj kot ne politično-filozofska debata. O vsem tem mislim dve stvari – država obstaja zaradi družbene pogodbe (kot je navedena npr. v Hobbesovem Leviathanu), družbena pogodba pa je sklenjena zgolj zato, ker ščiti interese posameznika (na najbolj pobebljeni ravni – sledim pravilom in ne kradem ter ubijam zato, ker sem kot del skupnosti močnejši in imam več dobrobiti od sledenja normam, kot da se iz skupnosti izločim in živim v mednarodnih vodah na splavu, ki sem ga sam stesal, brez vode in elektrike). Ko kot državljan nisem več zaščiten bolj, kot bi bil kot posameznik, ko se mi torej bolj splača furat ultimativni individualizem, pa družbena pogodba razpade. To ni nič novega, Hobbes je o tem pisal sredi sedemnajstega stoletja.

V točki, ko država, oziroma politika uporablja družbeno pogodbo zato, da izrablja pogodbene partnerje v lastno korist, pravi odgovor ni enostranska sprememba družbene pogodbe (kot si posplošeno povedano želi neoliberalizem) temveč sprememba pogodbenih partnerjev. Hočem reči,

Glej kršiš pogodbo, ki sva jo sklenila v dobri veri. To ti ne daje pravice, da pogodbo spremeniš tako, da ti bo to kršitev še naprej omogočala. Vse kar ti kršitev pogodbe prinaša je to, da ti bom, če bom res dobre volje in bom hotel pokazat svojim otrokom kako velikodušen sem, dovolil da odstopiš od nje brez reparacij.

Kar torej pričakujem je vzdrževanje pogodbe, ki je bila sklenjena, ko sem vanjo vstopil. Če moj pogodbeni partner tega ne zmore, pričakujem drugega pogodbenega partnerja, ne istega, ki mi trobezlja o tem, da bi rad dodal aneks. Sej aneksi so v redu, ampak morajo biti potrjeni z obeh strani. V tem pogledu se mi plagiator ne zdi nobena alternativa kriznemu menedžerju. Oba razmišljata o tem kako ohraniti oblast in kako predrugačiti družbeno pogodbo tako, da bo “vse drugače”, razen tega, da bosta onadva še vedno žela plodove tujega dela, dokler jih kaj še ostane.

OK, torej, alternative? JA, takoj glasovi iz ozadja, pustimo naj trg regulira družbene potrebe. Ej, trg tudi ni idealen pogodbeni partner – ne verjamem, da ga zanima kaj dosti drugega kot trg sam. Sej posledično to pomeni, da tisti, ki s(m)o sposobni uživajo zaščito – seveda, za trg je dobro, da ima več in boljše in večkrat. To doseže tako, da tiste, ki ga božajo, boža nazaj. Tisti manj sposobni ali tisti, ki niso dobri v igrah na srečo, pa postanejo collateral damage.

Ko je borza zanihala, sem se pogovarjal s prijateljem in on je takrat rekel: “Glej ni še čas za vzpon, zdej delnice kupujejo mali vlagatelji, njih se bomo še otresli, pred resničnim vzponom”. Logično, mali vlagatelji težko počakajo par let na samoregulacijo trga, tisto s čimer so soočeni je totalen finančni propad tukaj in zdaj, ker ne morejo plačat vrtca in obroka za stanovanje (v to ali je tako vlaganje pametno ali ne, se ne bom spuščal). In prodajo. In zgubijo. In borza zaniha. In potem ko nimajo, ne kupujejo več, njihov denar je izpuhtel in potem se cikel ponovi, dokler se še lahko. Ko ni več nikogar razen dolgoročnih vlagateljev, ki pametno počakajo, se borza umiri, podjetja padejo na svojo realno vrednost in nekatera med njimi jo počasi začnejo pridobivat. In gremo od začetka. Ob strani pa pustimo smetje. Well, to ni družbena pogodba, ki sem jo sprejel. Ta, nova, predlagana pogodba vidi ljudi kot nujno zlo, ki ga je treba tolerirati ravno dovolj, da ne crknejo, ker pač preko njih hranimo kolesje.

Naježim se, ko poslušam, kako mladi (ali pa mladi po srcu) nadebudni strokovnjaki dajejo v nič socialni kapitalizem, češ

…kaj pa je sploh to, to je brez veze, sej o tem nič ne vem, ampak itak me boli patka, ker sem varen v svoji službi (npr.) na slovenski univerzi in ne vidim nobene potrebe po tem, da bi še kdo kej imel ali razumel kaj česar jaz ne. Rajš se delam norca iz ubožcev, ki ne štekajo, da bo mene itak zaščitil trg, dokler mu bom koristen (naprej pa itak ne znam razmišljat), oni pa nej se jebejo. Kaj, sej bojo delal, tud če bojo nesrečni. Kaj, sej za vsakega strokovnjaka, ki me spregleda in gre rajš v tujino lahko najdem kolkr hočem mezdnih delavcev, ki rabjo preživet družine. A, da so manj sposobni? Kaj me boli za to, sej delajo, ne? Bom pa uvedel daljši delovnik in nej se štemplajo ko pridejo in grejo, to bo zihr povečalo produktivnost. Če je ne bo, bom pa itak prepolovil plače pa najel dva za isto delo. Kaj pravite, da obstajajo drugi načini ki bolje ohranijo družbeno pogodbo? Kdo to prav? …aja, ok, no… sej ta imena, ki ste jih naštel so še kr znana, ampak kaj, to so akademiki, oni sam modrujejo. …aha, tole so pa skrajno uspešna podjetja, ki funkcionirajo drugače kot moje… Ja, a direktorji majo višjo plačo kot jest? Aja… aha… kaj pa lastništvo podjetja? Ja, a ste znorel, kaj bo delavcu kos MOJEGA podjetja?! Kaj, nej bo tih pa dela, pišuka, kaj vse jest nardim za te ljudi, sej dobijo regres, pa malco, kaj se hočte, a mislite da sem narjen iz dnarja? Kaj pravte, da je podjetje moje, tut ko mu ne gre dobro? A da nej tut svoje dobičke in prihodke znižam? Ja, kdo pa se to dela? …aha… no sej… to so znani poslovneži…. sam so večinoma tujci! Evo, dokaz, da neoliberalizem dela, poglejte kako menedžerji skrbijo za svoje delavce! A da bi jest to tud moral? Oh no, dejte no, ne bodite smešni, pri nas ni trg na oblasti, če bi bil pa častna beseda, da bi se jest tut tko obnašal kot tujci.


In druga stvar – koncept t.i. psihološke pogodbe. Na hitro – ko skleneš pogodbo, imaš neka pričakovanja o tem kaj boš vložil in kaj boš dobil. Ta pričakovanja niso nujno ubesedena. Kot primer – pred kratkim je angleška vlada napovedala dvig šolnin na angleških Univerzah – pri nas v Exetru so napovedali 100% zvišanje (iz 4.500 funtov na leto na maksimalnih 9.000 funtov na leto). Raziskave so pokazale, da bodoči študentje pričakujejo, da bodo morali manj delat zato, da bodo dosegli isto raven uspeha. Logično ne, če že vložiš več keša, boš pa vložil manj truda za isti rezultat, ne?  To je psihološka pogodba. Raziskave tudi kažejo, da takrat ko imajo delavci občutek, da je psihološka pogodba kršena, delajo slabše, so manj motivirani in več hodijo na bolniške. Če prenesem to v Slovenijo, postane dokaj očitno kaj je eden od problemov naše politike. Tudi v primeru, če se držijo obljubljenega po črki na papirju, kršijo psihološko pogodbo, na več nivojih. In v končni fazi kršijo tudi psihološko družbeno pogodbo s tem, ko se izneverjajo pričakovanjem in obenem pričakujejo od nas, da bomo svoja pričakovanja prilagodili in ne od sebe, da jih bodo izpolnjevali (S stavki kot npr. ja, spremembe so težke ampak nujne. Ergo, “Nekaj smo zafural, zdej pa vi popravte. Sej nismo mi krivi, ampak tisti od prej“. Ej, the buck stops here, kot je rekel Abraham Lincoln).

V tem smislu je skrajno ironično, ko Pahor reče, da smo ljudje dovolj pametni, da ne rabimo bolnih spotov estradnikov, da bi se pametno odločili. Ironično v dveh pogledih – očitno nismo dovolj pametni, da ne bi izvolili njega in očitno smo dovolj neumni, da smo pripravljeni opravljat njegovo delo. Kaj me jebete z referendumi, sej ste plačani, da se odločate, jest tut vas ne prosim da popravljite izpite komaj pismenih angleških študentov namest mene, tut če se mi res ne da.