O tem kako nekdo ni kriv, ker ni vedel…

…Za vse veljajo isti zakoni, če ne veš, če so te ‘zapeljali’, če si bil pravzaprav žrtev, pač ne moreš biti odgovoren. Še več, ko izveš, lahko govoriš, kaj bi morali delati drugi ali kritiziraš, kar delajo drugi… Vojko@razgledi.net 3.2.2011

Vojko na razgledih.net piše o tem kako politiki in managerji ‘niso vedeli’ v kaj se spuščajo pri spornih prevzemih, ipd.

Moj komentar:

Hja, ne vem če je čisto tako (saj vem, da Vojko ne izraža nujno svojega mnenja, ampak bolj interpretira). Zakon velja v isti meri za obveščene in neobveščene. In pravno-formalno gledano kaznivo dejanje ne preneha biti kaznivo dejanje samo zato, ker storilec ni vedel, da ga je storil. Seveda je vprašanje ali je šlo za k.d. ali ne. Če ni šlo, potem samo malo natolcujemo in se moralno zgražamo, ker je to pač vse kar še imamo (prosto po Nietzscheju).

Na najbolj banalni ravni bi tako zgrešeno logiko lahko ponazorili z:
“Svojo ženo ste razkosali s sekiro, obtoženi ste umora”
“Ja, kje pa to piše?”
“V kazenskem zakoniku”
“Ja, kdo pa je to bral? Kako pa naj vem, da se ravno s sekiro ne sme umoriti svoje žene? Torej, nisem obveščen, nisem kriv”.

Sumim, da gre pri vsem skupaj morda bolj za zamegljeno ločnico med formalnimi (t.j. zakoni) in neformalnimi (t.j. družbenimi) normami. Plagiator in ostali so po zakonu krivi, če so storili kaznivo dejanje, ne glede na to ali so vedeli, da so ga storili. Po družbenih ocenah pa so ‘manj krivi, ali pa sploh ne‘, če niso vedeli kaj počnejo.

Saj s tega stališča to ni ravno fantastična izbira – bodisi ne vedo kaj delajo, bodisi so kriminalci. In vsaj eden izmed njih je zelo verjetno psihopat.

Raje sploh ne bi začel razpravljati o tem, da bi se moral, v trenutku ko dojameš, da si storil k.d., naznaniti policiji. Argument takrat nisem vedel, potem ko sem izvedel, pa sem bil raje tiho, da bi se izognil kazni nekako na sodišču ni sprejet najbolje, začuda.

[replaced malicious code]