Ravnokar sem nehal odgovarjati na nek komentar nekega relativno priznanega slovenskega akademika na spletni strani razgledov. Kar malo me je razburil. Ne toliko zaradi svoje vsebine (čeprav tudi), kot bolj zato, ker kaže na nek običaj, ki je večkrat prisoten v akademskih vodah pri nas. Saj ne rečem, tudi tukaj, v tujini, z lahkoto naletiš na ljudi, ki se obnašajo podobno, vendar se ti vsaj ne delajo, da so akademiki.
Kaj me v bistvu moti? Moti me, ko nek znanstvenik napise pavšalni komentar o neki povsem poljudni temi, kjer vnaprej navede par obskurnih referenc (računajoč na to, da jih nihče pri zdravi pameti ne bo šel iskat in potem brat) ter na ta način izpelje neko logiko, ki je navedeni avtorji bodisi niso podprli ali pa so jo obdelali precej bolj natančno, kot jo je naš znanstvenik. Na primer – recimo, da debata v neki družbi povsem zabavljaško in prijateljsko nanese na pogovor o mesnicah. Naš nadebudni znanstvenik potem reče: “Ja meso, ja, slovenski problem – avstrijska mesarska industrija je, kot vemo, preko prodaje našega premoženja tujcem uničila slovensko gospodarstvo pred prvo svetovno vojno. Saj je že Cankar (1910, 1991) rekel: Za gnjat ste se prodali.” Pustimo po strani, da v ediciji Hlapcev iz leta 1991 nikjer ni točno tega stavka (se najbližje je stavek s strani 61: “Svoje spoznanje, božji dar, so prodali za dobro južino, prvenstvo za lečo!”), osredotočimo se raje na to kako povsem zbanaliziran in prav napačen je ta citat v kontekstu pogovora. Ne gre za mesarsko industrijo ampak za prispodobo gospostva in malomeščanskega stremenja podeželskih učiteljev. Se razumemo?
Zakaj pravim, da je v tujini takih bluzenj manj? Ker je veliko več moznosti, da te nekdo dobi, ko nabijaš, to pa je bolj kot ne poklicni samomor, v akademskih krogih. Pri nas temu ni tako. Seveda, mal se zlažeš, mal nakladaš, mal se delaš, da zastopaš stališča Univerze v Ljubljani, pa itak ni problema. Nikoli se nič ne zgodi, plebsi so primerno navdušeni nad tvojim šopirjenjem, ego ti mal naraste in hitro začneš mislit, da v bistvu ne delaš nič napačnega – sej, kdo pa je v resnici prebral članek, ki ga že sam nisem? Komu se je pa dal? Sej itak nimajo naročnine na to znanstveno publikacijo in nimajo jajc, da bi direktno pisal avtorju in ga prosil za izvod članka, ergo lahko tko mal napočez pogledam, če je na wikipediji že kdo povzel v par stavkih kaj piše v tistem članku, pa pol to prodam kot znanstveni fakt, ki sem se ga sam spomnil (ker wikipedije pa res ne gre citirat kot znanstveni vir).
Da bo vse skupaj še malo težje, pa navedbo napravim malo bolj obskurno – namesto, da bi navedel avtorja, letnico, publikacijo in strani, raje napišem kaj bolj minimalističnega, na primer: namesto “…v Holtfreter, K., Reisig, M. D., Leeper Piquero, N., & Piquero, A. R. (2010). Low Self-Control and Fraud: Offending, Victimization and Their Overlap. Criminal Justice and Behavior, 37(2), 188-203, najdemo potrditev teorije, da se tako storilci, kot žrtve slabše kontrolirajo“; raje rečem “saj je ze Holtfreter (ki je, BTW, ženska) napisal to in to v CJB leta ’10”. Pa se znajd! Pa mi dokaž, da ni res. Mimogrede, zgoraj omenjeni članek zares obstaja in je fantastičen.
Aha, pozorni bralec že komentira, da se normalni, zmerno pametni ljudje ne pogovarjajo tako. Ja, res je, normalni in zmerno pametni ljudje ne rabijo dokazat kolk so pametni in načitani na vsakem koraku. Zato, ker vejo, da je pomembna vsebina njihovega razmišljanja, ne pa dokaz kako bolj načitani so od sogovornika.
In dovolj je samo en človek, ki je dovolj zagoveden, da gre dejansko iskat članek, ga potem prebere in to malo komentira. Sej vem, da se ne bo nič spremenilo in mali slovenski znanstveniki bodo se naprej pisali nebuloze in se sončili v soju žarometov, varni v vedenju, da je njihov kup še vedno varen in neomadeževan z dejstvi.
[replaced malicious code]