11.1.2011 glasovanje za mandatarja v slovenskem parlamentu definira nove standarde tajnosti. “Da ne bi kdo pomislil, da glasujem tako, kot mislim, da je prav, raje ne bom vzel glasovnice.” Janković ni potrjen, Janša takoj pove, da bo privolil v mandatarstvo samo če se mu uvali vsaj 50 poslancev, ker kdo pa bi hotel biti v vladi, kjer se je treba s kom kej dogovarjat?
Da ne bo pomote – v tej zgodbi je neizvolitev mandatarja zame povsem postranska, tisto kar me moti pri vsej tej zgodbi je sporočilo, ki ga dajejo stranke oz. šefi strank, ki niso glasovale. Meni se sliši kot: “Kljub temu, da imava podobne interese in sva zato v isti stranki, ti ne verjamem niti za sekundo. Četudi morda razmišljaš isto kot jaz, ti ne zaupam dovolj, da bi se nate zanesel.” Če bi bil jaz poslanec, v taki stranki verjetno ne bi bil dolgo, saj me tovrstno nezaupanje nervira. Če mi nekdo odreka kompetenco, da se odločam za skupno dobro (kar je verjetno skupno dobro naše stranke, drugače ne vem zakaj naj bi bil v njej) in me torej obravnava kot bedaka še preden s čimerkoli nakažem, da sem res bedak, ne vem zakaj jaz njega ne bi obravnaval kot bedaka. In v taki situaciji ne vidim nobenega razloga zakaj naj bi torej upošteval navodila nekega bebčka z IQ-jem tople vode. Kar verjetno, preživetveno gledano, ni najbolj dolgoročna rešitev, ampak, prosto po Nietzscheju, vsaj morala bi mi ostala.
Kot je, približno, rekel moj dolgoletni znanec na svojem blogu “Slovenija še ni zrela za nas. Čez kakih osem let bodo pripravljeni poslušati naše ideje” (Sicer ga to ni ustavilo, da ne bi kandidiral na teh volitvah in s svojo druščino prispel v parlament, ampak to je druga zgodba). Tisto kar mislim, da je v njegovi trditvi res, je, da slovenski parlament morda ni zrel za ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo, ne glede na to v katero smer ta glava gleda. Ljudje pa smo takšni, kot pač smo.
Smešno je to, ne? Kako uspemo pozabit kakšni smo, vsakih nekaj let. Po naravi smo ljudje/človeška vrsta oportunistični, v smislu, da pač hočemo, da bi imeli nekaj zase, da zagrabimo priložnost, ko se nam ponuja. Sicer nas večina deluje v skladu z nekimi ponotranjenimi moralnimi normami in si mislimo, da se nižje kot X (karkoli že je ta X) ne bomo spustili, ampak to vseeno ne spremeni dejstva, da so naše preference usmerjene v to, da je za nas poskrbljeno. Ko si enkrat star en toliko, se naučiš, da v ogromni večini primerov ljudje ne razmišljajo o tem kaj bi bilo najbolje zate, ampak bolj o tem kaj bi bilo najbolje zanje, če pa imaš še ti kaj od tega pa je to za njih dodana vrednost, ne pa nekakšen imperativ. Psihoterapevtska doktrina nas uči, da je altruizem možen samo v specifičnih situacijah, ko je nekdo povsem nemočen (npr. dojenček, ali nebogljen zaradi starosti ali bolezni), drugače pa smo po naravi egoistični – poskrbimo zase. In včasih to pomeni, da poskrbimo tudi za druge, ker nam hvaležnost godi (npr. podarimo rože ljubljeni osebi, ker je ona potem vesela, mi pa smo veseli, ker smo ji polepšali dan).
In potem so vsakih nekaj let volitve in to zavedanje o nas samih masovno ignoriramo. Že res, da jaz najprej poskrbim zase in sem s tem povsem pomirjen, ampak ko mi nek pajac nekaj razlaga po televiziji, češ kako bo v prvi vrsti delal zame in za dobro slovenskega naroda, pomislim, “Ja, marička, mogoče pa na tem nekaj je, mogoče pa je tale čisto drugačen kot smo mi in nam mogoče ne laže, ko pravi, da postavlja tuj interes pred svojega.”
Ja, gotovo je altruist, zato pa je v slovenski politiki, leglu plagiatorjev, sfaliranih študentov s ponarejenimi magisteriji in nazivi, ki so jih pridobili na ‘univerzi’ v Bački Palanki, ker so “njihova dela preveč revolucionarna za Univerzo v Ljubljani”. V službi, kjer je za vodenje naroda in morda z malo sreče tudi kakega manj pomembnega ministrstva, kot npr. kulture ali šolstva, dovolj ključavnicarska srednja šola. V stavbi, ki je dodobra ozvočena in se tajne seje snemajo vzporedno, enkrat uradno in enkrat malo manj uradno, za tiste, ki so radi malo bolj obveščeni. V družbi ljudi, ki se jim zdi, da je zakon isto kot morala in ki verjamejo, da je prvi kriterij odločanja o neki stvari tisto kar misli njihov šef. Ja gotovo, je ta lutka čisto nekaj posebnega.
[replaced malicious code]
Pingback: URL