O nemoči učiteljev…

[…] Vsi, ki se tako ali drugače ukvarjamo z mladimi, vemo da je problem obraten- mladi nimajo jasno začrtenih meja..Permisivna vzgoja večine, šolska zakonodaja, ki je že leta napisana tako, da lahko starši prikorakajo v šole z odvetnikom, ki profesorja poduči in spomni na kršene pravice, seveda gre ponavadi za običajne sankcije “špricanja” ali za doslednost profesorja, ki noce “šenkati oocene” […]
Komentar iz Dnevnika v kolumni ‘Ne solite pameti mladim ljudem, ki jih zaničujete in teptate‘ (M. Gregorčič) (21.05.2010)

Mal razmišljam o tej nemoči učiteljev. Nobenega dvoma ni, da je možno, da ti v razred uleti učenec/starš z odvetnikom, ki te hoče  tožit, ker malemu Ivanu nisi dal odlične ocene, pa pustimo po strani, če si jo zasluži ali ne. Tud men so že starši pacientov grozili s tožbo, ko sem še delal v zdravstvu. Tam je sicer drugače – pacienti so bili pri nas prostovoljno in ko niso upoštevali pravil institucije, smo jih pač vrgli ven, ker niso sebi delali nič dobrega in v večini primerov tudi  sopacientom ne. Ne morejo te prisilit, da nekoga zdraviš, če se njemu jebe, pa naj še tako mahajo s tožbami. Ne, ker mu ne bi hotel pomagati, ampak, ker to pač ni mogoče. But I digress.

Poskušam si predstavljat situacijo kjer delam na neki srednji šoli (čeprav sem, kot je nek moj kolega rekel ze nevarno preveč izobražen, da bi mi kdo ponudil službo v SŠ ali VZ) in mi uleti nek starš/odvetnik in mi teži, ker ne vzgajam njegovega pamža. To bi se moralo zgoditi samo enkrat. Če mi ravnatelj tisti hip ne bi skočil v bran, bi imeli naslednji dan vsi moji učenci letnik zaključen s petko pri mojem predmetu. Zakaj bi se človek sekiral? Takoj na naslednji uri, bi jim sporočil, da imajo že zaključene ocene in da jim ni treba hodit k mojim uram. Če si kdo vseeno želi, naj pride, ostali naj se prosim spokajo. Vpisal ne bom nikogar, nihče ne bo dobil ukora in nihče ne bo imel popravcev. Kakršenkoli nadaljnji izgred bi sankcioniral s tem, da bi izpeljal krajši vroči stol z učencem, kjer se mi ne bi dalo očitati, da koga fizično maltretiram ali da koga zlobno ocenjujem. Itak, bi imel vsi pet – še tožit me ne morjo. Garantiram, da mi ne bi bilo treba storiti tega več kot dvakrat.

Zakaj se dajat ljudem v zobe? Sej se bo uravnilovka pojavila sama od sebe. Štala na maturi, štala na eksternem preverjanju znanja. Če že komu rata priti na faks s takim podnom od znanja, bi pač popušil tam in začudeno ugotovil, da se ljudem na faksu čisto zares šljivi, če se teb ne da delat. Tako kot se šljivi učiteljem po srednjih šolah, samo oni mislijo, da morajo ohranjati učiteljsko poslanstvo. In obenem imajo zgrešene predstave o njem.

Gotov sem, da bi na moje ure tudi ob takih pogojih vseeno prikapljali kaki mulci, ki bi jih predmet res zanimal. Tisti bi si visoko oceno tudi zares zaslužili, kar bi pomenilo, da mi zagrenjeni starši in ravnatelj brez hrbtenice ne bi mogli očitati niti da sem slab pedagog – malo bi vil roke in rekel, ampak glejte, če je res, da ne znam učiti, kako je možno, da ima teh 40% učencev nadpovprečne ocene tudi pri eksternem preverjanju znanja?

To me spomni na leta nazaj, ko smo s prijatelji delali v nekem vzgojnem zavodu in po enem mesecu nas je ravnatelj poklical na razgovor, da bi malo poklepetali o tem kako smo se imeli in kaj naj bi spremenili. Najprej je bil na vrsti Bedva, ki je rekel, da se je mel kar v redu in da bi sam sicer morda kaj spremenil, ampak na splošno pa nima pripomb. Potem je bil na vrsti Habo, ki je (kot se je izkazalo kasneje, skrajno naivno) mislil, da ravnatelja zares zanima kaj si mislimo. Pa mu je povedal, da ga moti, da ga morajo mulci vikat, da mu ni všeč, da mora brati njihova zasebna pisma, da misli, da bi morali preživeti več časa z mulci in tko naprej. In ravnatelj je popizdil. In imel (sigurno) 15 minutni monolog o tem kako je dotični zavod zakon in kako smo mi še mladi in ne štekamo kaksna je kruta realnost in da smo butci, ker nismo samo požegnal njegovega dela, poklekniknili in poljubili njegovega prstana. Z drugimi besedami, seveda. Slina se mu je nabirala v kotičkih ust in rdeč je bil v obraz. Potem je malo dihal v tisini in ko je bila vrsta na meni, sem rekel, da sem se imel noro in nepozabno. Da nisem se nikoli bil v bolje urejenem zavodu, da mi je v čast, da sem spoznal takega vrhunskega strokovnjaka kot je on in da si lahko samo želim, da bi se kdaj delal z njim. Pa je bil model srečen.

Tisto, kar sem zamolčal pa je bilo, da sem prvi dan, ko sem prišel v zavod šel v skupino in rekel mulcem: “Verjetno to itak veste, ampak vseeno. Po pravilih zavoda moram čitat vašo pošto in to bom dosledno delal. Če jo bom našel. Upam, da se razumemo.” In mulci so pokimal in jaz v vsem času kar sem bil tam, nisem prebral niti enega pisma. Ker ga nisem našel na nobenem vidnem mestu v skupini.

Moja poanta je sledeča – čas za revolucijo je mimo. Predavanje ljudem o tem kako neuki so, je adijo. Modrovanje vodilnemu kadru pa naj bo to v šoli, zavodu ali podjetju, s pozicije podrejenga je zgolj in samo t.i. one-down power play (Steiner), po transakcijski analizi, torej igra moci, kjer ne mores zmagat. Vse kar lahko dosezes je, da se imata oba v odnosu bedno. To pa nima smisla. Kreganje s svojim nadrejenim skoraj nikoli ne prinaša pozitivne spremembe. Saj pravim ‘skoraj nikoli’. Vsi smo imeli vsaj enega šefa, ki je bil dostopen in je, če je bilo to vsaj malo smiselno tudi upošteval naše predloge. Večinoma pa ni tako. in takrat pač narediš točno tisto, kar črka zakona od tebe zahteva, to pa narediš na način, ki zahteva minimalno ali pa morda sploh nično spremembo tvojih stališč.

Če se torej vrnem na vprašanje o nemoči učiteljev in pomanjkanje podpore, bi bil moj tihi odgovor vsakem staršu, ki mi grozi s tožbo, ker ne podpiram njegovega neobvladanega pamža: ‘Ti mi kr groz, bebec, še mal pa bom naredil točno tisto kar hočeš od mene. In na koncu boš nasrkal ti in tvoja razvajena deca.’

[replaced malicious code]