Pogled v prihodnost

Tale pita bo zelo sladka. Ta hip se s Tonijem (prijatelj, dizajner, Drupal guru) prebijava skozi kreacijo strani podjetja pita .Trudim se da bi stran ponujala korporativno podobo obenem pa ostala neprevzetna.

Moja vizija tega podjetja v nastajanju je zapolnjevanje vrzeli, ki jo za seboj pušča turbo-kapitalizem, ki ne daje kakega velikega poudarka na prihodnost. Pri nas, v Sloveniji, je koncept zlatih ovratnikov, torej tistih delavcev, ki so še posebej vredni za podjetje, ponavadi enačen z vodilnim kadrom, kar je pogled, ki je velikokrat preozek in na noben način ni koristen podjetju in njegovemu vodstvu. Manager podjetja ni nujno tudi najbolj kreativen delavec, nima nujno specifičnih znanj za izboljševanje določenega izdelka, ne piše nujno najboljših reklam in ni edini človek na svetu z idejami, ki bi izboljšale kvaliteto izdelka. Po drugi strani delavci niso nujno motivirani samo z denarjem, so pa definitivno motivirani preko denarja takrat, ko jih ne motivira nobena druga lastnost/posebnost podjetja. Najbolj zanimiv in dobičkonosen kader ne ostane v podjetju, ki mu nič ne ponuja. Denar lahko samo delno sanira tako nastalo situacijo.

Izkušnje zaposlenih v Piti kažejo, da organizacije ponavadi svojim zaposlenim ne nudijo varnosti. Tipični stavki so: “A ti ni zadost, da sem te zaposlil? Če ti kej ni všeč dej odpoved, pa bo na tvoje delovno mesto prišel nov neizšolan kekec, ki ga bomo cuzali, dokler ne bo dovolj nezadovoljen, da bo tudi on odšel, njegovo delovno mesto pa bo zasedel nov neuk kekec.” Vsake toliko časa nekdo od zaposlenih izzove ta blef in tudi zares odide. Svet se vrti naprej, organizacija zaposli nov kader, ki je srečen, da sploh ima službo in bivši delavec utone v pozabo. Organizacija sicer s tem ne napreduje in se ne izboljšuje. V konkurečnem poslovnem svetu si preprosto ne moreš privoščiti, da bi zelo kvaliteten kader podaril konkurenci. Vendar to na žalost še ni postalo jasno mnogim gospodarstvenikom. Na prvi pogled se nič ne spremeni, kvalitetni managerji pa bi lahko vodilnemu kadru v takem podjetju povedali, da se take strateške odločitve kažejo malo bolj na dolgi rok, ne pa v naslednjih nekaj dneh ali v naslednjem mesecu. Po nekaj mesecih vodilni kader opazi, da v podjetju nekaj škripa, skličejo sestanek podjetja in imajo visokoleteče govore o tem, kako se je nujno bolj potruditi, kako uspešnost pada, za kar so seveda krivi delavci, in kako bo treba malo več delati, vendar ne ponudijo ničesar, kar bi delavce bolj motiviralo. Tako tisti, ki ostanejo v taki ladji polni lukenj še bolj intenzivno črpajo vodo za isto plačo in obenem poslušajo kako nesposobni so. Kmalu za tem odide naslednji najbolj sposoben delavec, ki ga vodstvo nadomesti z nekom, ki je morda v končni fazi lahko po nekaj letih piljenja zares dober, vendar v tistem hipu še ni dovolj izkušen, da bi veliko dodal h kvaliteti storitev. Skeptiki bodo rekli, da morda lahko zaposliš tudi koga, ki je skrajno sposoben z veliko izkušnjami, vendar v podjetju, ki počasi tone ne moreš računati na to, da so ljudje, ki so zelo sposobni obenem tudi skrajno neinformirani.

To, da najprej odidejo nesposobni delavci je zgolj samo-tolažba managerja, ki tava v temi. Tisti, ki se zavedajo kako nesposobni so, ne bodo odšli z delovnega mesta, ki jim vsaj približno ponuja neke bonitete, na katere velikokrat ne bi mogli računati v podjetju, kjer zna vodstvo malo bolje prepoznavati nesposobnost. Z malo zdrave pameti postane jasno, da so odhodi bolj izobraženega kadra znak za preplah in ne trenutek v katerem si manager reče: “Še dobro, da je ta delavec odšel, ker je bil itak nesposoben. Odrezali smo mast, ostale pa so samo še mišice, ki bodo poganjale motor uspešnosti”. Če hočete še nadaljevati s to primerjavo – če organizem miruje, najprej odmrejo mišice in ne salo.

Dovolj za tokrat.