dr. Andrej Rus (vir: arhiv Dela)

[...] Sedem dni po napadu je Policijska uprava Ljubljana podala sporočilo za javnost na novinarski konferenci 10.12. Ker se sporočilo policije precej razlikuje od tega, kar se je v resnici zgodilo, sem se odločil napisati to pismo za vse tiste, ki ste spremljali dogajanje in mi izrazili podporo, sedaj pa ugibate, od kod take razlike. [...]

(Celoten tekst najdete tule)

1.  David Modic pravi :
16. december 2008 ob 0:08

Spoštovani,

Vaše pismo me je kar pretreslo. Predvsem zato, ker sem imel občutek, da iz njega veje kar velika mera nemoči. Zagotovo so dogodki, v katerih ste bili udeleženi, skrajno neprijetni. Ne bi jih privoščil nikomur in želel bi, da moje pisanje ne izzveni, kot da mi je za vašo travmo malo mar, daleč od tega.

Ob celotnem dogajanju pa sem prestrašen.

Če prav razumem, se zgodi nekaj podobnega: Visok vladni funkcionar, uslužbenec javne uprave je žrtev kaznivega dejanja (lahko tudi prekrška, saj to ni važno za moj argument). Na prizorišče kaznivega dejanja pridejo predstavniki policije, ki so po definiciji ravno tako uslužbenci javne uprave in so hierarhično podrejeni žrtvi (seveda ne neposredno). Opravijo (po opisanem sodeč površno) preiskavo in sklepajo nekaj o naravi dogodka. Ob tem poskrbijo, da nimajo veliko dela in da razlaga kar najmanj zaziba barko javnosti. V tem pogledu je videti, kot da javnega uslužbenca pustijo na cedilu v imenu netransparentnosti in udobja.

Javni uslužbenec, ki verjame, da ima prav in ki je de-facto predstavnik države (ta pa naj bi vsaj po definiciji ne bila vojaška diktatura), potem na spletni strani svoje stranke objavi svojo plat zgodbe.

Ob tem imam občutek, da ste prevzeli vlogo reporterja, vaša funkcija pa je vse prej kot to. Kljub temu, da ste bili v zgoraj opisanem incidentu žrtev, ste obenem tudi izvoljeni predstavnik ljudstva.

Tu pa pridemo do mojega strahu:
– Komu sem s svojim glasom dal moč v roke? Človeku, ki apelira na moj občutek zgražanja nad krivico? Človeku, ki se odreka svoji moči v upanju, da mu jo bo javnost vrnila? Pričakoval sem, da bodo ljudje, ki sem jih izvolil, tudi prevzeli svojo pozicijo z vso odgovornostjo in pravicami, ki jih ta pozicija prinaša. Kar bi rad povedal, je preprosto tole: Če ne boste vi vplivali na družbo tako, da se bomo vsi v njej počutili bolje, tega ne bodo zmogle niti ljudske množice brez moči. Tisto, kar je najbolj strašljivo, ni to, da obstajajo pretepači, ni to, da je policija lahko nesposobna ali neefektivna, ni to, da ljudi bolj skrbi plačilo parkirnine kot ranjen človek, temveč to, da tisti ki je prevzel odgovornost za vodenje države, ki vsebuje tudi te ljudi, piše bloge namesto, da bi to državo spreminjal.

– Kaj bi se zgodilo, če bi bil v isti situaciji nekdo, ki nima vaše moči? Očitno ne bi mogel računati na orodja pravne drzave, saj ze politični funkcionarji privzemajo, da le-ta ne delujejo.

Za tako pisanje sem se odločil, ker se vedno upam, da bomo morda lahko sanirali tisto, kar smo dokaj izdatno zavozili v preteklosti. Vem, da je take misli težko poslušati, se zlasti s spiralnim zlomom leve roke, pa vendar jih pišem zgolj zato, ker nisem povsem obupal nad tem, da bodo dejansko slišane.

S spoštovanjem,
David Modic

PS: Dr. Rus se ni nikoli odzval. Zares me pa tudi še ni izpisal iz članstva…