University of Exeter, School of Psychology
Tako, pa sem se znašel v Angliji, deželi birokracije. Za vsako stvar rabiš potrdilo in vsako potrdilo ti omogoči, da čez kak teden pridobis novo drugo potrdilo za nekaj tretjega, ki ti omogoči…
V glavnem. Najprej dejstva:
Študiram na Univerzi v Exetru, delam doktorat iz ekonomske psihologije.
Jah, kako vse skupaj zgleda? Zgleda divje. Ko sem prihajal sem, sem si mislil kao, ah, lagodno akademsko življenje here I come. Jest nimam kej delat več kot ene pol leta, sem si mislil. Moje fantazije ne bi mogle bit bolj napačne. Delat doktorat na raziskovalni univerzi je kar precej dela. Takoj na začetku so nam povedal, da naj to obravnavamo kot nine to five job in da nimamo velik časa. Če bi delali, kot smo to počeli na mojem bivšem faksu, bi bilo mogoče mal drugače, tukaj pa je prva stvar, za katero imas na voljo leto in pol t.i. literature review. Torej, pričakuje se, da bolj kot ne prebereš vse kar je bilo napisanega na tvojem področju. Univerza je naročena na nekaj več tisoč znanstvenih journalov, ki so dostopni tam nekje od leta 1950 naprej. Samo na področju psihologije je na leto objavljenih okrog 60.000 člankov (vir: moj supervizor). Pa računej. Vse se dela preko softvera za indeksiranje in citiranje. Če imas srečo najdeš članek, ki te zanima v elektronski obliki, ga shraniš lokalno, anotiraš, če je bil dober, pogledaš kdo ga je še citiral in zbereš tiste članke in tako naprej.
Torej, prva naloga je branje neskončnih količin strokovnih tekstov in potem zbiranje tega v neko koherentno celoto, ki skupaj z malo empirično raziskavo postane tvoj lastni članek.
Druga naloga je priprava empirične raziskave, ki nakazuje smer doktorata. Tudi to moraš izvesti in analizirati in spisati v letu in pol.
Tretja stvar je priprava tez in okvirja doktorata skupaj z orisom raziskave zanj in tretja stvar je obiskovanje modulov, ki jih določi tvoj supervisor skupaj z direktorjem podiplomskega študija. V praksi to pomeni statistika. Če nisi magistriral na Univerzi v Exetru, potem moraš pri njih delat izpit iz statistike in običajno še poslušat nekaj specifičnih modulov, za katere pa ti ponavadi ni treba delati izpitov. V mojem primeru so to moduli specifično povezani z ekonomijo in ekonomsko psihologijo. Tko, to so obveznosti za PhD.
Poleg teh obveznosti se moras udeleževat še Effective Researcher Development delavnic, ki so v bistvu vseživljenjsko učenje za raziskovalce in pokrivajo teme kot npr. kako napisati literature review, kako uporabljati EndNote (program za citiranje) in podobno. Ene delavnice trajajo osem ur, druge samo dve. In ko rečem osem ur, to pomeni štiri ure dela, petnajst minut pavze in tri ure petinštirideset dela. Kar delovno. Moram se udeležit vsaj treh v prvem letu.
Poleg tega se moram udeležit šolanja za učitelje v angleških visokošolskih institucijah, kar ima sicer to prednost, da s tem certifikatom lahko učim na katerikoli angleški univerzi in to slabost, da je to osem celodnevnih predavanj in vaj.
Poleg tega učim tudi sam, kar pomeni, realistično gledano kakih štiri ure na teden v povprečju – za priprave, izvedbo in ocenjevanje oddanih tekstov.
Poleg tega imam pet (5!) supervizorjev, ki imajo vsi dokaj specifične ideje kaj naj bi delal in se sicer podredijo glavnemu supervizorju, ampak vseeno se moram z njimi vsaj kej dobivat.
In tko to zgleda. Tri leta na polno. Tko, da ne zamert če ne pišem prav veliko.
Exeter je drugače super. Stanovanje je krasno, mestece očarljivo in Univerza ima vse lastnosti pravih univerz (zvonik na sredini kempusa kot falusni simbol pa to).
[replaced malicious code]