No Pasaran!

¡No pasarán! Resistancia - Non aux réacs _DDC0...

¡No pasarán! Resistancia – Non aux réacs _DDC0017.JPG (Photo credit: Abode of Chaos)

Ko sem l. 2008 odhajal v Anglijo delat doktorat se mi je zdelo, da je Slovenija v dobrih rokah. Majer je bil poražen, levica je prišla nazaj na oblast, ljudje so dali vedeti intelektualnim pritllikavcem in nemoralnim apartčikom, da jih ne marajo, pa čeprav so jim ti dajali bonbončke – dvigali plače in uvajali vinjete.

Zdaj, ko se vračam, prihajam s kislim priokusom. Znanje ni več vrednota v naši družbi, ravno tako ne poštenost (če je ta kdaj bila). Ljudje v stiski ožajo svoje delovanje na skrb za sebe in bližnje, ostali pa naj se znajdejo. To nas vse siromaši. Meritornost nima pomena. Vlada nam kriminalec in psihopat, ki mu njegove zveste oprode mazilijo noge medtem ko on planira kdaj jo bo popihal v Avstralijo skupaj z otrokom in pretepeno ženo.

Ljudstvo čaka kdaj bo kdo (ki ni oni) kaj naredil, da se ta propad vrednot in družbe ustavi. Novico imam za vas – nihče ne bo delal ničesar namesto vas (nas). In svet bo skomignil, češ, škoda, pa tako perspektivni so bili, potem pa se bo vrtel naprej. Edino rešitev vidim v tem, da prestopimo svojo lastno pritlehnost in nehamo razmišljati o tem kako so drugi sami krivi za to, da so tokrat na tnalu. Iz dveh razlogov: a) Ker na tnalo pridete prav vsi, ki še ostajate pasivni in ker b) je to manipulacija političnih “elit”. Ljudje ki dobro delajo, naj bodo tudi dobro plačani za svoje delo. Če so dovolj neumni, da nasedajo neoliberalni retoriki katastrofe, pa naj bodo vsaj spodobno plačani. Ne nasedajte bluzakanju o “privilegiranih” posameznikih , ki so v resnici žrtve sistema, kot npr. Saj visokošolski učitelji delajo samo tri ure na teden. To a) ni res in b) ni pomembno. Važno je, da se delo opravi v določenem času in kvalitetno. Učenje ni manufaktura, ne delamo na kvote. Raje delajmo butično. Naš proizvod naj bo kvaliteten, ne pa masoven.

V Ameriki, tako slišim, imajo direktorje za obdobje miru in direktorje za obdobje vojne (War CEOs). Tisti mirnodobni direktorji znajo oplajati pridobljeno in skrbeti za blaginjo. Tisti za obdobje vojne pa znajo raztrgati konkurenco in zmagati. Morda je čas, da civilne združbe začnejo voditi tisti, ki so se pripravljeni boriti in ne tisti, ki bi radi še malo klepetali. Ne delajmo si utvar. V vojni smo. Psihopat si izbira tarče, enkrat ene, drugič druge in obenem manipulira z ostalimi: “Tile so zares krivi, za vašo bedo, glejte kako slabo vam gre. To je zaradi njih.” In raja zaniha – pa so res oni krivi, prasice izkoriščevalske. Nič jim ne bomo pomagali, pa naj se znajdejo sami. In ko pride vrsta na drugo skupino, so spet krivi oni. Medtem politiki sebi dvigajo plače, malo hodijo na morje in malo twitajo. Obenem živijo v iluziji, da se lahko odločajo denimo o višini pokojnine na način kjer nam dajo vedeti, da gre za njihovo dobro voljo, ker nam nekaj podarijo. To ni vaš denar, to je denar ljudi, ki so ga sami nalagali v skupno dobro dolga leta. To ni nekaj kar lahko podarite, ker ni vaše. Lahko pa nehate krasti. In potem klasičen argument – ja, nimamo, kako tega ne razumete. Nimate? Kaj pa ste naredili s tem bogastvom, ki ste ga upravljali? Zakaj ne odgovarjate za vaše špekulacije, vašo nesposobnost da bi ustavili moralne hazarderje? Zakaj se delamo, kot da niste popolnoma, kriminalno nesposobni. Za gnjat ste se prodali. Za drobtinice z mize bogatih. In zdaj si želite, da bi vas reševali? In to tako, da nam pljuvate v obraz? Da si privoščite biti vzvišeni. Da medij, ki opravi raziskavo o begu možganov (podprto z empiričnimi dokazi), označite kot tako neverdostojen, da še osmrtnicam v njem ne verjamete (še tule)? To mislite, da je pot, kjer vam bomo ustregli? Ne vem kako naj bom bolj jasen kot tole: “Fante, malo preveč si predrzen. Ne bomo mi tebe prosili, ti boš prosil nas, da ti odpustimo tvoje sranje, tvojo nesposobnost, tvoje laži, tvoja kazniva dejanja. Glej, nihče si, majhno kolesce v svetovni shemi. In bolj ko rovariš, bolj ko stresaš s kanglico in ograjuješ svoj peskovnik, bolj si osamljen. In bolj te ne cenimo. Moči imaš samo toliko, kot ti jo pustimo in skrajni čas je, da ti to postane jasno.

Dovolj je tega nabijanja o tem kako moramo plačati, ker smo živeli preko svojih zmožnosti. Mnogi, upam si reči, da velika večina, izmed nas ni živela preko svojih zmožnosti. Živeli smo tako kot prej, kdaj kaj prihranili, včasih kaj zapravili. Skratka, živeli smo v potrošniški družbi. Dovolj imam moralistov, ki mi razlagajo kako moram zdaj plačati tisto kar sem si sposodil. Zakaj? Tako kot mnogi drugi, si nisem nič sposodil. Tisti, ki so si sposojali ogromne zneske in špekulirali z našim denarjem, pa mi sedaj govorijo, da bo treba stisnit. V svetu ni dileme kdo je krivec za nastale razmere, edina dilema je ali so krivci igrali na srečo brez izhodne strategije (torej ali so mahali s tujim udom po koprivah v upanju, da bodo špekulacije uspele, če ne bodo, pa ne vemo kako naprej) ali pa so igrali igro na srečo z izdelanim načrtom (torej so mahali s tujim denarjem po koprivah vedoč, da bodo njihov neuspeh krili davkoplačevalci, njihov uspeh pa si bodo razdelili sami). Dilema torej ni ali je trg racionalen. Trg je bodisi neracionalen, torej nihče nihče ne razume kakšna je logika za njegovim delovanjem. V prid temu argumentu govorijo raziskave, ki kažejo da so borzni špekulanti uspešni malo manj kot v 50% primerov, kar preprosto pomeni, da bi bil investitor še malo bolj uspešen, če bi pred vsako investicijo raje vrgel kovanec. Dodaten argument je ponarodela izjava, da se borzni posredniki imenujejo brokerji, ker so more broke than you are. Drugi možni odgovor pa je, da je trg racionalen, ampak do obisti izprijen. Špekulanti in investicjski bankirji so torej nori ali pa pokvarjeni. Ni kaj, in to svojat naj bi imel dovolj rad, da bi jo reševal?

Ne govorim o tem, da se naša mnenja krešejo. To bi bilo poniževanje razuma. Razhajamo se v temeljih. Politična elita misli, da ima mandat, da se okorišča. Tu je srž problema in popolen poraz politike kot umetnosti kompromisa. Politike, ki ne razume korena besede politika. Politike, ki verjame, da je od Boga poslana in da je nemoralno dejanje v imenu (lažnih) moralnih interesov kar naenkrat moralno. Politike, ki misli, da je njena moč v tem, da dela proti interesu ljudi, za lastno dobrobit in da je dovolj, da nam kdaj pa kdaj kakšno govno zavije v celofan ali pa nam grozi, češ brez nas vam bo še slabše. To zadnje je sicer do konca izpet in zlajnan blef, ki mu nihče več ne verjame. Tudi zato naš ljubljeni vodja nima dovolj poguma, da bi z zainteresirano, inteligentno javnostjo komuniciral direktno. Raje daje intervjuje svojim konkubinam, situiran v svojem dvorcu, na tronu svoje cone udobja ali pa preverjenemu občinstvu, kjer ve, da mu ne bodo nastavljali ogledala.  Vsak narcis rabi, da ga obožujejo, in tisti ki ga, naenkrat nimajo nobene vrednosti v njegovih očeh, saj misli, da ve da so tisti ki ga cenijo ničvredni, ker ga niso spregledali. Tako narcis vedno znova poskuša prepričati tiste, ki ga zaničujejo, da je nekaj vreden in če mu to uspe, niso nič več vredni. Če ga skušajo ignorirati bo pa ustanovil lastno partijsko trobilo v obliki televizije v upanju, da ga bo vsaj potem kdo poslušal.

Dovolj je tega sranja. Dovolj leporečja, dovolj jokanja o tem, da moramo vsi malo potrpeti in stopiti skupaj na stran mentalnih ubožcev, lažnivcev in kariernih politikov. Malo bomo potrpeli, ko bomo videli, da ne favorizirate sebe in svojih pajdašev. Malo bomo potrpeli, ko boste v prvi vrsti sankcionirali sebe in svojo kratkovidnost. Malo bomo potrpeli, ko ne boste v prvi vrsti hlastali delovnih mestih za svoje otroke in ljudi, ki ste jim dolžni usluge. Malo bomo potrpeli, ko ne boste cenzurirali tiskane besede.

Dve stvari:

– Ne razumem kako je mogoče, da bo vladajoča srenja, ko enkrat odleti, še vedno v določenih primerih lahko računala na delovno mesto na javnih univerzah. Zakaj rektor to dopušča? Ok, rezi. Najprej odrežemo delovna mesta politikom, ki so pripeljali do tega stanja. Saj je treba šparat, ne? No, začeli bomo pri vas. Več kot to, da nas uničite tako ali tako ni mogoče in to počnete že sedaj. In ne razumem politikov, ki imajo obraz, da se vrnejo v okolje, ki so ga osiromašili in zatrli. Kako lahko gledajo sodelavcem v oči?

– Nekje je nujno povleči črto. In ta črta mora biti tu. Niti koraka več naprej. Nobenega popuščanja. Referendum za vsako najmanjše dejanje, dokler ga sploh še imamo.

 

 

 

 

Enhanced by Zemanta

[replaced malicious code]

About David Modic (admin)

We'll do this later
This entry was posted in gospodarstvo, Kultura, Politika, SLO. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.