Ankete, ankete
V levem vprašalniku zadnje vprašanje sprašuje po tem kaj se nam ta hip zdi največji problem v Sloveniji in kako bi ga rešili.
Moj odgovor (ki se ga da prebrati tudi na Zaresovi spletni strani):
Najbolj me skrbi, da preprosto ni ljudi, ki bi se ukvarjali s politiko in v resnici radi tudi kaj spremenili tako, da v prvi vrsti ne bi zadovoljevali lastnega pohlepa po moči ali denarju.
Kot člana Zares me v resnici skrbi tudi naša stranka. Da ne bo pomote, plagiator mi še bolj ne ustreza, vendar sem upal, da se mi ne bo treba odločati zgolj za manjše zlo.
1) Združevanje z AS. To vidim kot dokaj cenen manever, ki je stranki sicer omogočil to, da imamo izpostave v vsaki slovenski vasi, po drugi strani pa smo dobili klovne kot je Kek in podobni, ki sem jih imel priložnost srečati na naših druženjih. AS ni na prejšnjih volitvah uspela pridobiti niti enega poslanca v parlament, kar veliko pove o jasnosti njihove vizije. Morda je dovolj, da s kom veliko igraš košarko?
2) Delo raznoraznih odborov. Sam sem bil del odbora za šolstvo. Vse skupaj je potekalo tako, da smo se dobili enkrat, se spoznali in se dogovorili za naslednje srečanje, ki je bilo dva meseca kasneje kot smo se okvirno dogovarjali. Vmes smo nekaj pisali o svoji viziji programa. Priprave na ta drugi sestanek so bile v bistvu v enem dokumentu nametani naši umotvori. Dobili smo jih na dan sestanka. Večina ljudi na sestanku sploh ni bila seznanjena z njimi. Naš vodja ni pripravil povzetka in ni imel pojma o čem naj bi sploh polemizirali. Vrhunec sestanka je bil, ko je neka kolegica rekla: Naredimo šolo bolj človeško in si je naš vodja (brez heca) pomel roke in rekel, “no pa imamo uporaben volilni slogan”. Saj razumem, slogani so pač bolj pomembni od vsebine. Po nekaj urnem nabijanju smo odšli z obljubami tipa: “v par dneh dobite povzetke po elektronski pošti, in potem preko mejlov sestavimo osnutek programa za šolstvo“. Po več-mesečni pavzi smo dobili pošto od našega vodje, ki je ubožec ravno moral dokončati doktorat in ni imel časa za neko usklajevanje okrog programa, tako, da ga je napisal kar sam in nam dal par dni časa za komentarje. Torej, človeka ni na spregled, po dveh mesecih pa mi postavi nek minimalen rok za komentiranje njegovega umotvora. zakaj že imamo odbor? Očitno ne zato, da bi nekaj dodali k programu.
Tudi ta pošta se je končala z obljubami kako se bomo dobili in izpilili program. Tega sestanka nikoli ni bilo. Verjetno je našega vodjo zagovor doktorata preveč utrudil. Osnutek programa je napisan medlo in nezanimivo. V njem je obilo krilatic v smislu: “trudili se bomo za…“, “Vzpostavili bomo dialog z…“, in podobne nebuloze. Prvič, kot je rekel Yoda: “Try not, do or do not“. Ta ideja sicer ni zrasla na njegovem zeljniku, poznamo jo tudi v psihoterapiji. In drugič, oprostite anglicizmu in vulgarnosti, would it fucking kill you to be direct and clear? Bi znal sam to speljati bolje. Ja. Ali koga to zanima? Niti ne.
Sedaj bom raje nehal, v bistu sumim, da tega tako ali tako nihce ne bere. In tudi to me skrbi. Skrajno presenečen bom, če bom slučajno dobil odgovor na tole pisanje. Lahko mi ga pošljete kar na david.modic[AT]zares.si, da ne bo naslov služil samo razpečevanju okrožnic športnega odbora Kamnik, čigar član je očitno opazil tržno nišo in nam vsem poslal ugodno ponudbo smučarskih tečajev za najmlajše.
[replaced malicious code]