O (ne)zaupnici

18.07.2012 Tole pišem pred glasovanjem o t.i. zlatem pravilu.

Janez Janša ponovno postal mandatar, dobil 51 ...

Janez Janša ponovno postal mandatar, dobil 51 glasov podpore (Photo credit: Šiško)

“Če ne boste glasovali kot jaz hočem, obstaja možnost, da vežem zaupnico na taisto glasovanje.” Kako prozorno.

Ta besedni konstrukt, “obstaja možnost da” je približno tako prepričljiv kot vsa sprenevedanja do sedaj. Če malo naštejemo:

Dvig davkov
25.10.2011 …Predsednik SDS-a je poudaril, da dvig davkov ni pot k rešitvi. Kot pravi, je treba predvsem poiskati rezerve, ki jih ima država pri svojem delovanju. Po njegovih besedah je država s 40 tisoč manj uslužbenci ob svojem nastanku delovala enako dobro kot danes. “Ni rešitev, da damo teh 40 tisoč ljudi na cesto, ampak da se za njih najdejo delovna mesta v gospodarstvu,” je dejal.

9.11.2011 … SDS drugače kot nekatere druge stranke nasprotuje dvigu davkov, razen davkov na luksuz in na špekulacije, na primer pri prometu z zemljišči. …

5.3.2012 Evropski fiskalni pakt namrec določa, da morajo države v svoji zakonodaji zagotoviti avtomatski stabilizator, torej ukrepe, ki v primeru primanjkljaja v naslednjem letu avtomatsko uravnotežijo proračun. To pa je mogoče storiti na dva načina, in sicer s povišanjem davkov ali zmanjšanjem izdatkov, je še rekel predsednik vlade [Janez Janša]. Napovedal je, da bo vladi še v tem mandatu uspelo uravnotežiti proračun.

5.3.2012 …To pa pomeni, je poudaril Janša, da lahko porabimo le toliko, kolikor zberemo. Če izdatki v kakem letu presežejo prihodke, izračunane v skladu z zlatim pravilom, se jih naslednje leto v celoti nadomesti z dvigom davkov, zapoveduje predlog ustavne spremembe….

Javna agencija za knjigo
24.11.2011 …Žiga Turk je govoricam o predlogih za ukinitev agencije navrgel, da je bila ustanovljena v prejšnjem vladnem mandatu in da je strah pred ukinjanjem odvec…

5.3.2012 … Minister Žiga Turk napovedal zmanjšanje števila »šefov, tajnic in fikusov«. JAK in SFC zopet pod okriljem pristojnega ministrstva…

Pokojninska reforma

19.04.2011 Janez Janša: “… Pokojninska reforma ali smrt, pokojninska reforma ali nestabilnost, pokojninska reforma ali ne vem kaj … To je zgolj propaganda.”

25.05.2011 SDS MO Kranj: … Glavni problem Slovenije v tem trenutku ni pokojninska reforma, temveč nizka gospodarska rast, brezposelnost in visoka zadolženost države.

23.11.2011 … Da je Pahorjeva vlada pokojninsko reformo razglasila za najnujnejšo reformo, je po oceni SDS cista demagogija. “Reforma je sicer potrebna, zagotovo pa to ni kratkorocen protikrizni ukrep,”

2.3.2012 … “To pomeni, da rešitev ni samo pokojninska reforma, to je en delcek tega, kar je treba narediti zaradi strukturnega prilagajanja trendom v prihodnosti. Še zdalec pa to ni edina rešitev, kot se je v Sloveniji dolgo prodajalo,”

Varčevanje v javnem sektorju

Pahorjeva plača v letu 2010: 6021 EUR na mesec (bruto)
Janševa plača v letu 2012: 6784 EUR na mesec (bruto)

In potem je tu še obljuba o obisku avstrijskega sodišča v primeru Patria:

27.02.2012 … Je pa Janševa tiskovna predstavnica Mateja Erčulj za avstrijsko tiskovno agencijo APA pojasnila, da bo Janša na Dunaju z veseljem pričal, če bo na sodišče povabljen, pri tem pa se ne bo skliceval na svojo diplomatsko imuniteto, ki jo uživa kot premier. …

14.3.2012 [Janša] “bo z veseljem pričal, če dobi vabilo”.

30.04.2012 Premier Janez Janša se ne namerava udeležiti četrtkove obravnave v zadevi Patria na dunajskem sodišču

3.05.2012 Plagiatorjevo vabilo je bilo založeno in s težkim srcem ne pride. Najprej se sklicuje na diplomatsko imuniteto, malo kasneje na to, da vabila ni dobil (ker je Slovenijo potovalo več kot en mesec. Poslano je bilo 27.03.2012, dobil pa naj bi ga 2.5.2012).

 

In še in še je tega.

Samo popolni naivneži lahko nasedejo plagiatorju, da bo res vezal svojo usodo na voljo opozicije. Sej ni zmešan, plagiator. Konstruktivna nezaupnica bi tako ali tako pomenila, da se mora parlament še enkrat konstituirati s kakim drugim mandatarjem. Kaj pa naj bi počel sedanji “premier””? Kako ironično, da par dni prej začne napletati zgodbice o lobijih iz ozadja. In tudi če bi dobil nezaupnico, poslanci ne bodo izglasovali predčasnih volitev. Virant in Erjavec zato, ker ne bi več prišla v parlament, ostali, ker vlečejo plače in bi jih radi še malo.

To prazno šopirjenje je dolgočasno.

Seveda mi ni treba verjeti na besedo ali pa se strinjati z menoj. Počakajmo do petka in dejstva bodo govorila zase. Moja napoved: O glasovanju o zaupnici ne bo ne duha ne sluha, razen v primeru, kjer bo slovenska “levica” izvedla obrat za 180 stopinj in kar naenkrat začela pleteničiti podobno kot Pahor, češ zlato pravilo pa res rabimo v ustavi (pa pustimo ob strani, da ga Francozi ne bodo pisali v ustavo in ga Angleži sploh ne bodo sprejeli. Pustimo po strani tudi, da je v Nemčiji v ustavni presoji. Pozabimo, da EU ne zahteva vpisa zlatega pravila v ustavo, ampak je dovolj, da je uzakonjeno). No, bomo videli.

 

 20.07.2012 Tole pišem v petek, po roku za glasovanje o zlatem pravilu.

 

Potem ko je štirinajst dni stopnjeval pritisk na koalicijske partnerje in opozicijo, ta teden, v času izredne seje državnega zbora, pa iz dneva v dan bolj očitno izsiljeval z namigovanjem na zaupnico, se je predsednik vlade Janez Janša sinoči nepričakovano dal prepričati. O fiskalnem pravilu, slovenskem državnem holdingu in menda celo zamenjavi vodstva AUKN naj bi poslanci tako glasovali šele jeseni.

 

 19.07.2012 

V zadnjih dneh se je še okrepila možnost, da bo predsednik vlade Janez Janša na sprejem fiskalnega pravila vezal zaupnico vladi. V zvezi s tem je Janša ob prihodu na sestanek dejal: “Vse ob svojem času.”

 

 

Enhanced by Zemanta

[replaced malicious code]

Posted in Politika, SLO | Leave a comment

Skrajno kvalitetni maturanti

… Kot vedno so bili najuspešnejši gimnazijci, ki so maturo opravljali prvič: od 6.248 jih je naporno preizkušnjo, ki je včasih veljala za zrelostni izpit, opravilo 6.715 ali h 93 odstotkov, kar je za odstotek bolje od lani. … [Dnevnik.si]

Kako je lahko naredilo izpit ~500 dijakov več, kot jih je sploh prišlo in kako je to 93% uspešnost (po podatkih podanih v članku gre za 107.5% uspešnost)?

[replaced malicious code]

Posted in Izobraževanje, SLO | 1 Comment

O statistiki nezaposlenosti

The lunatics have taken over the Asylum

(Photo credit: phill.d)

Enhanced by Zemanta
“LJUBLJANA – Zavod za zaposlovanje se je pohvalil z nižjo junijsko brezposelnostjo že peti mesec zapored, brezposelnih pa je po uradnih evidencah 105.630, kar je dobrih deset tisoč manj, kot jih je bilo januarja.”
…”Za osebe, ki niso aktivni iskalci zaposlitve, menimo, da s svojimi dejanji izražajo, da ne potrebujejo storitev Zavoda in bodo svojo brezposelnost rešili na drugačen način,” so še napisali v zavodu.Narobe: nižja nezaposlenost v Sloveniji
Prav: manj uporabnikov storitev zavoda za zaposlovanje v Sloveniji.

Ko zbrišeš človeka iz evidence to ne pomeni nujno, da je dobil zaposlitev (niti, da je ni). Glede na razmerje med razpisanimi delovnimi mesti in številom črtanih posameznikov z Zavoda v juniju 2012 (776: 10.000), bi lahko predvidevali, da je večina tistih, ki jih je zavod izpisal, ostala nezaposlena. Vem, da narahlo primerjamo jabolka in hruške (10.000 izpisanih na mesec proti 776 zatečenim prostim delovnim mestom), vendar vseeno lahko sklepamo, da se v Sloveniji ne odpre 10.000 delovnih mest na mesec, vsak mesec. Torej, gre še vedno za diskrepanco, ki je vsaj reda velikosti prevelika, da bi lahko sklepali, da so črtani posamezniki vsi našli službe. Funkcija Zavoda sicer ni to, da prikaže koliko ljudi so se znebili vsak mesec ampak, da posreduje med delodajalci in delojemalci. Ker gre v marsikaterem pogledu za totalno institucijo (Goffman, 1961)  jim (tako kot zaporom) ni v interesu, da bi našli vsem prosilcem službe, ker bi potem ostali brez dela in navidez nepotrebni. Najbolj verjetno zavod, tako kot zapori, vzgojni zavodi in bolnišnice (Foucault, 1977) išče tisto točko ravnovesja, kjer imajo toliko uporabnikov storitev, da je očitno, da so nujno potrebni in obenem ne toliko uporabnikov, da bi imeli preveč dela. To homeostazo pa najlaže dosežejo tako, da periodično iz evidence zbrišejo višek. To je precej bolj nenaporno, kot iskati nove zaposlitvene modele in kontaktirati podjetja in jih spraševati če potrebujejo kadre. Ne gre torej za to, da bi delali tako kvalitetno, da bi lahko obvladovali naval brezposelnih, ampak za to, da dajo videz da nekaj delajo, in obenem vržejo kako kost novinarjem. Škoda, da novinarji tako nekritično objavljajo vse, kar se jim servira.

Sicer od Piana naprej ne berem več prav veliko plačljivih vsebin v slovenskem časopisju (sem pa se naročil na Mladino, ki jo z veseljem plačam, če že moram za novice plačevati), sklepam pa iz naslovov in prvih par vrstic plačljivih člankov (ki so tisti, ki vsaj približno spominjajo na raziskovalno novinarstvo – jasno, novic povzetih po STA ravno ne moreš zaračunati), da smo bolj na ravni teorij zarot, kot dejanske analize stanja, podprte s podatki. V bistvu kaže, da gre za še enega izmed vrste pokazateljev, da v Sloveniji znanje ni nič vredno. Ne vem, se urednikom res zdi, da ni dovolj bralcev, ki bi si želeli kvalitetnega raziskovalnega novinarstva; da so pri nas samo taki, ki bi se z gnusom obrnili stran od članka in rekli soprogi: “Fej, pravkar sem bral članek o atomski energiji in niti z besedo niso omenili atomik harmonik!”

Če se vrnem k temi, sicer to, da Zavod ne opravlja svoje funkcije ne prinaša toliko političnih točk, kot če razglasiš nižjo nezaposlenost, je pa bliže resnici.

Bibliografija
Foucault, M. (1977). Discipline and punish : the birth of the prison (1st American ed.). New York: Pantheon Books.
Goffman, E. (1961). Asylums; essays on the social situation of mental patients and other inmates (1st ed.). Garden City, N.Y.,: Anchor Books.

[replaced malicious code]

Posted in Politika, SLO, work | 2 Comments

Karlova igra

“Po mednarodnem pravu uživajo predsedniki vlad, držav in zunanji ministri popolno imuniteto, ki jih odvezuje tudi pričanja v sodnih procesih,”  Dagmar Albegger, tiskovna predstavnica avstrijskega ministrstva za pravosodje. 

Sedaj je torej igra malo bolj jasna. O Plagiatorju ne bi izgubljal besed, razen mogoče pohvale, da pridno napreduje v akademskem smislu (najprej plagiira, kasneje prepisuje z wikipedie (brez navedbe vira), sedaj pa le še napačno navaja vire. Še malo pa bo skoraj na nivoju študentov prvega letnika fakultete).

Ampak, Karl, človek za vse čase in vsa ministrstva…. Desusov zunanje-politični program praktično ne obstaja, Erjavec je popolnoma nesposoben voditi zunanjo politiko, ampak Janša ga vseeno nastavi na to mesto, kljub splošnemu posmehu javnosti. Sedaj je jasno tudi, kaj je Erjavec pridobil s prehodom na desnico. Mesta zunanjega ministra mu verjetno Janković ni ponujal, pa tudi če bi mu – Plagiator mora biti premier, drugače je Erjavec še vedno v riti. Osebnostne strukture kot je, po mojem mnenju, Janševa, ne skrbijo za druge kar na lepe oči, zagotovo pa ne na lastno škodo. Erjavcu ne bi nič pomagalo, če bi imel imuniteto, Janša pa ne, ker bi ga Janša mirne duše vrgel volkovom. Tako pa se lepo vse pokrije – Erjavcu ni treba hoditi na sodišča v tujino in izblebetati kaj neprijetnega za Plagiatorja ali sebe.

Tako zanimivo je to, gledano od daleč – ta igra, ki jo Plagiator igra, se ne more končati srečno. Vedno več ljudi mora obvladovati, da lahko naprej ribari v kalnem. O vsakomur mora izvedeti kaj, kar jih kompromitira. Seveda z ozvočenjem parlamenta in dostopom do posnetkov tajnih vladnih sej to postane lažje, ko gre za politike. Z nastavitvijo svojih ljudi na čelo obveščevalne službe tudi. Pa vendar. Enkrat domine padejo. Bolj, ko je obširna mreža, več je možnosti, da se kdo zlomi. Pa sploh ne nujno zlomi – dovolj je, da se nekdo odloči, da bo reagiral tako kot bi Plagiator sam v taki situaciji in s sabo pokoplje tudi njega. Z mojega, rahlo psihopatskega stališča, je to tako ali tako najboljši odgovor na izsiljevanje – takojšnje javno sprejetje odgovornosti in posledic svojih akcij. Saj je to svoboda, ne? Odgovornost za svoje akcije. Da ne bo videti kot da nekaj moraliziram in se delam visoko moralnega – gre za preprosto oceno tveganja. Če sem (hipotetično) počel stvari, ki niso bile OK, sem, upajmo, razmišljal tudi o tem, kakšne bodo posledice. Običajno so neprijetne, ampak, hej, kaže, da se mi je vseeno izplačalo (ali pa sem preprosto preneumen, da bi razumel kaj počnem). Sedaj imam izbiro – pogoltnem juho, ki sem si jo sam skuhal in s tem preprečim, da bi me psihopat lahko manipuliral ali pa mu pustim, da zasadi kremplje vame in naredim zanj še kaj, kar ni OK. Psihopat ima sedaj na zalogi dve stvari, ki me lahko pokopljeta. Vedno bolj me drži, in če je dovolj inteligenten potem gre impliciranost samo v eni smeri, torej proti meni. To se nikoli ne neha. Kako Plagiatorjevi lakaji tega ne dojamejo? Seveda boš nagrajen, dokler boš koristen ali dokler ne boš nevaren ali pa nič več uporaben, ampak za Plagiatorjevo vladavino bo ostalo pogorišče. Če bo padel ali pa ne. Če ne bo padel, bo to v končni fazi na račun njegovih oprod, ker, grešni kozel bo vedno nujen. Če bo padel, bo vzel kopico ljudi s sabo. Zato, da mu ne bo dolgčas in zato, ker lahko. Kako lakaji tega ne dojamejo? Nihče od vas ni poseben, ko gre za odločitev “Jaz ali drugi”. Nihče od vas na koncu nima nobenega pogoja, da bi skupaj z generalom stali po bitki. Na koncu ne. Zakaj ne razmišljate o svojih strategijah umika? Tudi plagiator se bo utrudil in spodrsnil. Samo takrat bo z družino živel v Avstraliji, vi pa boste ostali tukaj, s prazno vrečo v rokah, besom ljudi na plečih in razkrinkanimi mahinacijami za leta nazaj.

[replaced malicious code]

Posted in Politika, SLO, work | Leave a comment

Predstavitev superministra

Le redkokdaj dobimo sleherniki tako lepo priložnost, da se spoznamo z razmišljanjem velikih. Tokrat imamo priložnost videti prezentacijo samega superministra, Žige Turka – do nje nas vodi povezava na njegovem blogu.

 

Z zanimanjem sem predstavitev odprl, da bi videl kako se reči streže. Svoje komentarje bom razdelil v nekaj kategorij (kliknite na slike za povečavo).

 

Kultura

Kultura je gotovo pomembna in prav je, da se zavzemamo za karkoli se pač zavzemamo. Ko bi vsaj obstajal kak strokovnjak ali organizacija, ki bi imela izvršne sposobnosti. Lahko bi ji rekli, kar izvršna oblast, npr. To bi bilo skrajno v redu. Ti ljudje bi potem lahko izvrševali tisto, za kar se mi zavzemamo. Kakšna škoda, da pri nas ne poznamo takega koncepta. Še bolje bi bilo, če bi obstajal kak človek, ki bi nadzoroval posamezna področja, lahko bi jim rekli kar resorji, in bi usmerjal človeško silo, da bi izvajala tisto, za kar bi se drugi zavzemali. Lahko bi takemu človeku rekli kar minister, po zgledu iz tujine – njemu zagotovo ne bi bilo treba reči, da se za nekaj zavzema, on bi to izvršil. Ne?

 

 

Gotov sem, da se je minister tu zatipkal in namesto računalnikov napisal kompjuterjev. Saj imata besedi približno isto znakov in črke so relativno blizu skupaj. Oh, ta sladka ironija, kjer v alineji o varovanju Slovenščine uporabiš anglicizem. Mogoče pa je tudi to zgolj taktika, ki naj nas predrami iz naših utečenih kolesnic: Angleščino spravimo z ulic v predstavitve! O naslednji alineji – spravimo tujke v slovarje, pa sploh raje ne bi izgubljal besed.

 

Tudi tu se navdušujem nad prefinjeno ironijo v povezovanju kulture in PR izjav o umetnosti avtokratskega diktatorja, šefa multinacionalke, ki o umetnosti najbolje ve, s kakšno maržo jo bo lahko prodal naprej. Obenem sem navdušen tudi nad nacepljeno ironijo enačenja umetnost = industrijsko oblikovanje = kultura. No sej, važno, da imamo iPade, pa ne bo nihče jokal za gledališčem.

 

 


Tu smo pri srčiki zadeve. Če prav razumem ta diagram, je dobra umetnost tista, ki je izdelana z uporabo tehnologije (upam, da recimo šteje, če tekst za predstavo napišeš na prenosniku) in ki se dobro proda, ali pa, še bolje, je izdelana po naročilu kakšne korporacije. Pronicljiv se mi zdi impliciten stav (prisoten v prezentaciji in tvitih ministra), da je prava umetnost ali kultura tista, ki je všečna ministru ali vladi. Kako preprosto je potem življenje. Sicer lahko pozabiš na recimo, Opero za tri groše ali kakrsnokoli družbeno kritično stvaritev, ampak hej, kdo pa sploh še bere, recimo, Hlapce ali Pohujšanje v dolini Šentflorijanski od Cankarja? To je passe. Najvišja umetnost v tem hipu bi verjetno bila instalacija, ki bi jo naročil Apple Slovenija in bi se sestojila iz video projekcije fotografije Steva Jobsa, v ozadju pa bi tisoč otrok iz vsega sveta pelo: “Deus Gratia“. Vsaj pol ure.

Sploh pa, kdo se ne bi strinjal s stavom ministra, da pač tisto, kar njemu ali vladi ni všeč, pač ni umetnost in tako posledično ni nobene potrebe po financiranju tistih, ki morijo. “Kaj, a zdej pa pričakujete, da bom plačal za to, da me boste lahko kritiziral? To že ni kultura. Povejte mi, da sem faca, al pa združite vašo predstavo z delom za tekočim trakom pa boste zraven opravili tudi kako zaresno delo. Če boste med predstavo izpolnili kvoto, seveda. Pol lahko financirate sami sebe.

 

 

Izobraževanje

O tem nimam reči kaj drugega kot to, da me zanima kako bo superminister to spremenil. Dokler bo edina možnost akademske zaposlitve v Sloveniji ta, da bo kandidat moral počakati, da obstoječi nastavljeni profesor umre, toliko časa se verjetno ne bo kaj dosti spremenilo. Tujina tukaj ponuja kar nekaj odgovorov, ki pa nikakor niso samo rožnati. In obenem ne vključujejo ustanovitve nove univerze.

 


Stavek spodaj levo je dvoumen in nejasen. Sliši se zanimivo, vendar nima nobene resne vsebine.

Spodaj desno pa pridemo do resnične težave – utilitarističen pogled na znanost je sicer legitimen, vendar obenem tudi strašljiv. Marsikaj v človeški zgodovini je bilo odkrito po naključju – (npr. penicilin, najlonke, teflon, velkro, DNA…). Samo bistvo znanosti je, da odkrije; da pripomore k napredku celotne vrste. Ja, v tem pogledu je sama sebi namen, njena odkritja pa so uporabna v našem vsakdanjiku.

Mislim da Feynman lepo povzame ta čisti odnos znanstvenika, ko govori o užitku odkritja, zadovoljstvu ob tem, da ga ostali kolegi potrdijo in o tem zakaj ga ne zanima Nobelova nagrada, ki jo je dobil.

Obenem je tu problem v dvoličnosti – minister težko napoveduje, da bomo Slovenci razvijali vrhunske znanstvenike, obenem pa bo poudarek na uporabnosti odkritega in tisto kar ne bo imelo uporabnega potenciala, pač ne bo podpirano. Hec je v odkrivanju – če veš kaj boš odkril vnaprej, potem to ni odkrivanje ampak replikacija že odkritega. Če se bomo osredotočali zgolj in samo na gotove zadetke, potem ne bomo napredovali tako hitro, kot bi, če bi kdaj tvegali z nečim nepreizkušenim.

Seveda je stav, da smo premajhni, da bi lahko financirali znanost, ki bo sama sebi namen, čisto legitimen. To, da v isti sapi trdiš, da boš postavil slovenske raziskovalce ob bok svetovnim, pa tako postane navadna floskula.

 


Ko smo že pri znanosti in akademskih spretnostih, moram reči, da z zanimanjem opazujem način znanstvenega citiranja, ki ga minister (ki je obenem tudi doktor znanosti in profesor na Univerzi v Ljubljani) uporablja. Sklepam, da nam sporoča, da je koncept navajanja letnice in strani publikacij pri citiranju preživet, važno je le, da je misel tako resnična, da je ponarodela. V tem smislu se da razumeti tudi veliko število citiranih trditev v predstavitvi, kjer avtor vira sploh ne navaja. Alternativna razlaga bi bila, da minister za visoko šolstvo ne zna citirati, to pa je gotovo nemogoče.

Paradigma spremenljivosti in dinamike predstavitve se kaže tudi v zgornjem posnetku. Skozi celotno predstavitev lahko vidimo, kako minister drzno spreminja paradigmo seznamov. Enkrat je po piki velika začetnica, enkrat spet ne. Saj ni važno, bo že kdo, ki je zadolžen za razvoj, promocijo in ohranjanje slovenskega jezika poskrbel za to….

 


Verjetno so ene stvari tako pomembne, da jih je treba večkrat ponoviti. Sprašujem se, kolikorat je šel minister skozi prezentacijo, da mu je tole ušlo? Poteguje se za dobro plačano službo z ogromno formalno močjo, pa vendar je videti, kot da se v prezentacijo ni močno vložil.

 

Minister, profesor in doktor znanosti bi moral vedeti, da se viri ne navajajo tako. To je pljunek v obraz akademski skupnosti s strani človeka, ki bi jo rad vodil.

 

Pojavna oblika
Slogovno gledano se mi zdi predstavitev izzivalna, polna skrite dinamike, še sploh, če upoštevamo, da gre (med drugim) tudi za ministra za kulturo.


Kljub temu, da imamo Gutenberga radi, bi ga tu morda vseeno navedel z malo (ški, ski…).

 

 

 

Od povprečnega človeka je morda preveč zahtevati, da bi uporabljal vejice, kot na primer v stavku: …ni več dovolj, ustvarjati je treba… Minister nam verjetno sporoča, da je človek ljudi, da je tak kot mi, ki ravno tako kdaj spustimo kako vejico (na koncu koncev, če se to dogaja kmetu kot sem jaz, se lahko tudi ministru za kulturo, ne?). Tudi lektorjem je odklenkalo – pozabite na vaše udobne službice, pejte raje počet kaj bolj pomembnega in se nehajte delat, da je pomembno kakšen jezik se uporablja, važno je, da se nas razume, ne? Ne?

Tudi v drugi alineji gre za izziv preživetim dogmam uporabljanja celotnih povedi ali pa pisanja smiselnih logičnih enot. Tekma je svetovna? Katera tekma? Kdo so igralci? Gre morda za slang (t.j. Tekma je ful carska, stari) ali kaj drugega? Kdo je najboljši v svetovnem merilu? Je to prihodnjik? Je minister najboljši? No, to tako ali tako že vemo. Bi si on želel, da bi vsi postali najboljši v svetovnem merilu? Kako bo to dosegel? Če smo vsi najboljši, smo vsi povprečni. Gre za vse Slovence? Ali samo izbrane, torej tiste, ki nimajo trenirk in lahko svojo čistost dokažejo vsaj za pet generacij nazaj? Recimo, da gre za vse prave Slovence. Svet verjetno z zadržanim dihom pričakuje priliv kakega milijona najboljših strokovnjakov na vseh področjih. Če so pametni, se bodo umaknili temu tsunamiju.

 


Tudi tu gre za preživete floskule o tem kdaj uporabljamo s ali z kot predlog. V resnici nam ta lapsus pove zgolj to, da je bila ta prezentacija napisana bolj z levo roko. Vsak študent, če ne srednješolec, pozna ta pravila. Ne pa doktor znanosti. Ob tem dobim občutek, da minister ni prezentacije niti enkrat prebral za sabo. To se mi zdi bistveno bolj problematično kot lapsus sam in nam daje vedeti, kako (ne)pomemben je program bodočega ministra v njegovih očeh in očeh odbora.

 

 

Vsebina
Kot je stil razgiban in raznolik, tako tudi vsebina poskrbi za prevetrenje utečenih smernic.

Zelo poglobljen in prefinjen posnetek. Logika, da moraš vsaj enkrat v prezentaciji uporabiti bejbo v kopalkah, ki stoji pred sončnim zahodom, tukaj obrodi sadove. V eni sami sliki vidimo celoten program tega ministra. Kaj je bolj logičnega kot to, da, če govoriš o glavah, srcih in prihodnosti, da nalepiš sliko glave, prsi in sončnega zahoda v svojo prezentacijo. Ko bi na sliki vsaj bilo jutro. Ampak pustimo zdaj te neprijetne detajle. Občudujem to drznost, ta korak stran od znanstvene doktrine, ki a priori ne enači ohranjevalcev zaslona s strokovnim pristopom. Pozabimo te floskule! Raje poglejmo bejbo, ki je v kopalkah, saj na koncu koncev je to le strokovna prezentacija (torej ne sme biti naga), ne, in moški bolj pogosto volijo, ne?

 

 Vsebina na splošno

Na splošno o vsebini težko kaj zares povemo, ker je bolj kot ne, odsotna. V zamenjavo zanjo dobimo veliko citatov in novo-veških klišejev.

To me še kar nervira. Namreč to, da o tem pišem jaz, relativni nihče, vsekakor ne-izvoljen ali izbran od ljudstva. Zakaj o tem ne piše opozicija? Zakaj si ne vzamejo časa, da bi si pogledali predstavitve ministrov, in jih uporabili kot temeljno postavko preverjanja njihovega delovanja? Za časa te vlade, bi morala levica vsakič, ko minister naredi potezo ki ni v skladu z njegovimi obljubami, dvigniti glas.

Vsakič, ko odgovarja megleno in neprepričljivo, bi ga bilo treba na to opomniti. Ko se čez štiri leta približajo volitve, bi morala levica reči:  “Z zanimanjem smo sledili delovanju ministrstev, z mnogimi temeljnimi postavkami programov se strinjamo, ne strinjamo pa se z izvedbo, ki jih je mnogokrat zanikala (npr. takrat, takrat in takrat). Da se temu izognemo v temu mandatu, bomo storili X. Tukaj je naš plan dela. V njem, čudežno, ni besednih zvez, kot npr. “zavzemali se bomo” ali “stremeli bomo k”, temveč izdelan načrt kaj in kdaj. Naš program ni nastal tri tedne pred volitvami, nastajal je sproti med tem mandatom. Zato v njem ni praznih obljub, so le tiste realistične. Populistom bomo prepustili teorije zarote in blebetanje o hobotnicah in odsotnosti Boga, mi pa se bomo osredotočili na vsebino.”

Zakaj opozicija ne ustanovi vlade v senci? Zakaj nimajo predstavitev ministrov v senci – interno? Zakaj ministri vlade v senci ne objavijo svojih predstavitev na Medmrežju? Zakaj vlada v senci ne pripravlja zakonov po svoji meri, ki bi jih predlagali parlamentu za časa odsotnosti večine koalicije (torej, skoraj vedno, če lahko sodimo po prejšnjih izkušnjah)? Če nič drugega, bi to prisililo poslance da bi bili na sejah prisotni. Če ne bi bili, bi kaj kmalu ugotovili, da jim vodenje države polzi iz rok. Kar je pravilno – niso plačani za to, da hodijo na golf na Kajmance.

Najbolj preprost odgovor na zgornja vprašanja bi verjetno bil, da se opozicija boji, da bi potem, če bi se vlada zamenjala, zdajšnja koalicija delala natančno isto zdajšnji opoziciji. S čimer a) ni nič narobe, saj si želimo, da bi vlada funkcionirala, ne glede na to kdo je na oblasti in b) se ne bi v resnici nič spremenilo – saj desnica to dela že sedaj, ko je v opoziciji.

Bolj me skrbi, da levica gleda na čas bivanja v opoziciji kot na tak mini oddih – štiri leta mal jamramo kako nič ne moremo in se praskamo po okončinah. Potem, par tednov pred volitvami, pa res zagrabimo. Tokrat gre zares fantje! Skupi stopmo! Ma kdo program? Nima veze, prevedmo enga iz tujine, pa vzemimo tistega izpred štirih let pa ju skupaj skopi-pejstamo pa je! Zdej majo ljudje itak plagiatorja polno potovalko.

Če se vrnem k prezentaciji – počutim se ponižanega, da univerzitetni profesor in minister za kulturo/izobraževanje/etc od sebe da tak zmazek. Neprijetno mi je, da si deliva isto državljanstvo in skrbi me, da me bodo tujci ocenjevali po njem. Kar srh me spreleti, ko si predstavljam odbor v tisti sobi po prezentaciji ko se en aparatčik nagne k drugemu in reče: “Ja je pa lepo povedal, hudiča kako mu jezik teče… (kratka dramatična pavza)… dobr je on, dobr, stručko. Svaka čast. Pa tko jasn je blo vse, kaj je že blo tist s 43 letnim računovodjo pa Harlijem… super, super.”

Obenem se težko izmaknem misli, da je superminister edini ministrski kandidat, ki je svojo prezentacijo javno objavil. Sklepam, da je menil, da je vredna objave. Morda tudi v primerjavi s prezentacijami drugih kandidatov. In to je tisto kar me straši – kaj če je ta predstavitev res najboljša izmed vseh tokrat ponujenih? To pa ne pomeni, da je ta tako dobra, ampak da so ostale še toliko slabše.

[replaced malicious code]

Posted in Izobraževanje, Kultura, Politika, SLO | 15 Comments

O mehkem udaru

(c) https://maxink.wordpress.com/2009/10/

Tisto, ker ne gre neopaženo mimo nas, pa vendar se nam na videz neizogibno približuje, je prikrit vojaški udar. Janša, skupaj z ostalimi “partnerji” jemlje tisto, kar mu ne pripada – oblast. Dobra četrtina volivcev je volila zanj, ostali, ki so volili njegove priležnike, pa še niso povsem dojeli, kaj se jim dogaja. Empirično dokazljivo je, da so denimo tako volilci Desusa, kot DLGV, razočarani nad makiavelističnimi potezami, ki jih oba predsednika dotičnih strank vlečeta. Niti DLGV, niti DESUS ne bi bila več v parlamentu, če bi bile volitve danes (17.01.2012 bi DLGV podprlo le še 37% njihovih prejšnjih volivcev in 22.01.2012 bi jih podprlo le še 1.4% vseh volivcev), iz Desusa  izstopajo njihovi člani – to je verjetno zadosten pokazatelj, da se volivci počutijo pretentani.

Od poze sredinskosti se je DLGV odmaknila in se jasno profilirala kot stranka oportunizma, morda še to ne – le malo verjetno je, da bodo pod plagiatorjem kaj več kot satelit, ki ga bo na koncu strl in zavrgel, tako kot je to storil že v preteklosti – glej upad popularnosti SLS in N.Si na volitvah leta 2004 in štiri leta kasneje – N.Si je za časa kraljevanja SDS izgubila prib. 6% glasov (od 9.09% na 3.25%) in leta 2008 ni prestopila parlamentarnega praga, SLS je izgubila prib. 2% in se za las še uvrstila v parlament (s 6,82% v 2004 na 5,23% v 2008). Glede na to, da je desnica požrla samo sebe takrat, ko je bilo vladati lahko, težko pričakujemo, da bi tokrat Janša blagohotno delil moč z drugimi, ko je korito bolj kot ne, prazno.

DLGV igranje na srečo – volili so nas desničarji in levičarji. Karkoli naredimo, razen, da smo v opoziciji, nas bo stalo enega pola in stavimo, da je bilo desničarjev več, se bo morda izkazalo za preplitko – tudi desničarji ne marajo tako odkritih oportunistov (ironično, s tega stališča oboji volivci presegajo klasično delitev levo / desno. Ne glede na sučnost, ne marajo pocarjev). Spomin, ki ga imajo politiki je, kot kaže, kratek. To sicer velja tudi za mnoge volilce, vendar ne za vse.

Kaj pa pravi koalicijska pogodba o tem kaj se zgodi, če Janšo pravnomočno obsodijo na prvi stopnji? Če je nedolžen itak nima veze, če je tak provizo napisan v koalicijski pogodbi, ne? Kaj se zgodi, če ga pravnomočno obsodijo v tujini, ne pa v Sloveniji? Ali to pomeni, da je v zadostni meri izkoristil veze in moč nad slovenskim sodstvom; ali pa da so Slovenski sodniki dejansko boljši (bolj strokovni in pošteni) od tujih? In če so, zakaj potem Janševa izjava, da naše sodstvo ne funkcionira (in tule). Kaj je torej res, hmm….

V izjavah vodij desnih strank je vse polno sofizmov in cenene retorike.

Janez Janša: “Če bom pravnomočno obsojen, bom odstopil.
No ja, če bo obsojen, se bo pritožil. In potem še večkrat. In pred tem poskušal dobiti poslansko imuniteto (prvič 14.10.2010 , drugič 10.01.2012 ) in med tem računal, da bo prišel na oblast in sojenje ukinil. Dokler pa še ni na oblasti, pa mora nujno na sestanek s Tuerkom in ne na sodišče, čeprav je Tuerka prej konstantno ignoriral. Tudi njegova prisotnost v državnem zboru ne bi smela vplivati na udeležbo na obravnavi, saj se na poti v službo običajno izgubi in kam zavije – npr. na Kitajsko (denimo, jeseni 2010 je bilo 62 sej parlamenta, manjkal je 42-krat). Gospod se je tolikorat zlagal, da ne vidim kake potrebe po tem, da bi mu verjel tokrat (kot npr. da se ne dobiva po kavarnah, razen kak teden kasneje. Ali pa laganje o prepisu nepremičnin  ali pa na RTV, kjer se opraviči za laž o prejemu dokumentov o Patriji).

Janez Šušteršič: “…največja stranka je dala najmanjši input v to pogodbo – njihov vložek je bil na ravni treh strani, nato pa so bolj usklajevali pogajanja med ostalimi. ‘Očitno je bil cilj teh pogajanj, da se v pogodbo napiše vse, kar je potrebno za to, da mi s teh pogajanj ne bomo odšli in to nas na vsebinski ravni ni dovolj prepričalo,’ je dejal Šušteršič. “
Če prav razumem, torej: Najprej koalicijska pogodba ne vsebuje DLGV zahtev, ki so ekstremne, potem jih upošteva in vključi, vendar jim to ni všeč, ker jih upošteva? Parafrazirano torej: “V bistvu je bila Jankovičeva koalicijska pogodba skupek naših želja. Vse je upošteval. Zato je ne bomo podpisali.”

Virant: “Za tretjega človeka je prepozno”
Ko Tuerk predlaga tehničnega mandatarja, Virant reče, da je za to prepozno in da nimamo več časa, čeprav sam to predlaga pred desetimi dnevi (in Marka Voljča omeni poimensko).

“Na ugibanja, da ga predsednik Türk za mandatarja morda ne bi predlagal zaradi dokumentov o bombnem napadu v Velikovcu, pa je Janša odgovoril, da če bi bila osebna zamera razlog, da bo Slovenija še en mesec čakala na vlado ali šla na predčasne volitve, “ne ve, kakšnega predsednika imamo”.”
Parafrazirano: Če me Tuerk ne bo predlagal za mandatarja ker ni pripravljen požreti neskončnih poskusov poniževanj in potvorb (npr. famozni ponarejeni dokumenti o Velikovcu tule in tule in tule in tule) je malo čuden. Heh, ni dovolj, da izvedem mehki vojaški udar, tisti, ki jih ne maram se morajo ob tem ponižati. Drugače v tem ni nič sladkega. Tisti, ki se s temi stvarmi malo bolj ukvarjamo, vemo za kakšno osebnostni strukturo gre takrat, ko ta zmago razume samo kot popolno anihilacijo nasprotnika.

Erjavec: “Predčasne volitve bi bile katastrofa za državo.”
Predčasne volitve bi bile katastrofa za Desus in DLGV, za državo pa niti ne – nič slabše ne bi bilo, kot je že kako leto. Evropa bi nam prej ali slej vsilila tehnično vlado s tehničnim mandatarjem, kar bi pomenilo, da tisti, ki se mastijo zdaj, tega ne bi več mogli početi, raja pa bi še vedno tenko piskala. V tem smislu so edini, ki nasrkajo tisti, ki so bili do sedaj pri koritu.

Erjavec: “Sam bi najraje ostal poslanec, vendar se zavedam težke politične situacije in tega, da bi vlada težko delovala, ne da bi bili v njej predsedniki koalicijskih strank”tako da je bolje, da sem minister. Zato bi rad bil zunanji minister? Ni kaj, koga bolj kompetentnega že skoraj težko najdemo. Človeka, ki v dokumentarcu o Patriji prostodušno binglja z nogami s stola, medtem ko njegov sekretar odgovarja na vprašanja novinarja, ki jih minister tako ali tako ne razume. Ja, obrambni minister, ki mi res vzbuja zaupanje. Komaj čakam, da me zastopa lingvistični analfabet, ki je bodisi preneumen ali pa prelen, da bi svojo angleščino (de facto svetovni lingua franca) spravil vsaj na srednješolski nivo. Ne jamrajte mi o prevajalcih. Saj razumem idejo govori srpski i razumije te ceo svet, ampak tako kot se posmehujemo njej, se lahko tudi tezi, da če na uradnih sestankih govoriš Slovensko, to naredi na ostale vtis pravega patriota. Ne, to ostalim pusti vtis, da se ti ne da slediti pravilom dobrega okusa.

Potencialni zunanji minister je pravi renesančni človek, ki se enako znajde pri vodenju kateregakoli ministrstva, no ja, pač tistega, ki ostane. Kaj mi to pove o potencialnem mandatarju in o njegovem odnosu do Slovenije? Kako bi nas lahko še bolj ponižal pred svetom, kot da mu na pot postavi človeka, ki nas sprašuje kdo je pa sedaj klovn, ko zrušijo Jankoviča. Še vedno ti, Karel, še vedno ti. Ne razmišljaj preveč, raje pleši, kot ti narekujejo in tako te bomo vsi vedno bolj spoštovali.

[replaced malicious code]

Posted in Politika, SLO | 5 Comments

O volitveni norosti

11.1.2011 glasovanje za mandatarja v slovenskem parlamentu definira nove standarde tajnosti. “Da ne bi kdo pomislil, da glasujem tako, kot mislim, da je prav, raje ne bom vzel glasovnice.” Janković ni potrjen, Janša takoj pove, da bo privolil v mandatarstvo samo če se mu uvali vsaj 50 poslancev, ker kdo pa bi hotel biti v vladi, kjer se je treba s kom kej dogovarjat?

Da ne bo pomote – v tej zgodbi je neizvolitev mandatarja zame povsem postranska, tisto kar me moti pri vsej tej zgodbi je sporočilo, ki ga dajejo stranke oz. šefi strank, ki niso glasovale. Meni se sliši kot: “Kljub temu, da imava podobne interese in sva zato v isti stranki, ti ne verjamem niti za sekundo. Četudi morda razmišljaš isto kot jaz, ti ne zaupam dovolj, da bi se nate zanesel.” Če bi bil jaz poslanec, v taki stranki verjetno ne bi bil dolgo, saj me tovrstno nezaupanje nervira. Če mi nekdo odreka kompetenco, da se odločam za skupno dobro (kar je verjetno skupno dobro naše stranke, drugače ne vem zakaj naj bi bil v njej) in me torej obravnava kot bedaka še preden s čimerkoli nakažem, da sem res bedak, ne vem zakaj jaz njega ne bi obravnaval kot bedaka. In v taki situaciji ne vidim nobenega razloga zakaj naj bi torej upošteval navodila nekega bebčka z IQ-jem tople vode. Kar verjetno, preživetveno gledano, ni najbolj dolgoročna rešitev, ampak, prosto po Nietzscheju, vsaj morala bi mi ostala.

Kot je, približno, rekel moj dolgoletni znanec na svojem blogu “Slovenija še ni zrela za nas. Čez kakih osem let bodo pripravljeni poslušati naše ideje” (Sicer ga to ni ustavilo, da ne bi kandidiral na teh volitvah in s svojo druščino prispel v parlament, ampak to je druga zgodba). Tisto kar mislim, da je v njegovi trditvi res, je, da slovenski parlament morda ni zrel za ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo, ne glede na to v katero smer ta glava gleda. Ljudje pa smo takšni, kot pač smo.

Smešno je to, ne? Kako uspemo pozabit kakšni smo, vsakih nekaj let. Po naravi smo ljudje/človeška vrsta oportunistični, v smislu, da pač hočemo, da bi imeli nekaj zase, da zagrabimo priložnost, ko se nam ponuja. Sicer nas večina deluje v skladu z nekimi ponotranjenimi moralnimi normami in si mislimo, da se nižje kot X (karkoli že je ta X) ne bomo spustili, ampak to vseeno ne spremeni dejstva, da so naše preference usmerjene v to, da je za nas poskrbljeno. Ko si enkrat star en toliko, se naučiš, da v ogromni večini primerov ljudje ne razmišljajo o tem kaj bi bilo najbolje zate, ampak bolj o tem kaj bi bilo najbolje zanje, če pa imaš še ti kaj od tega pa je to za njih dodana vrednost, ne pa nekakšen imperativ. Psihoterapevtska doktrina nas uči, da je altruizem možen samo v specifičnih situacijah, ko je nekdo povsem nemočen (npr. dojenček, ali nebogljen zaradi starosti ali bolezni), drugače pa smo po naravi egoistični – poskrbimo zase. In včasih to pomeni, da poskrbimo tudi za druge, ker nam hvaležnost godi (npr. podarimo rože ljubljeni osebi, ker je ona potem vesela, mi pa smo veseli, ker smo ji polepšali dan).

In potem so vsakih nekaj let volitve in to zavedanje o nas samih masovno ignoriramo. Že res, da jaz najprej poskrbim zase in sem s tem povsem pomirjen, ampak ko mi nek pajac nekaj razlaga po televiziji, češ kako bo v prvi vrsti delal zame in za dobro slovenskega naroda, pomislim, “Ja, marička, mogoče pa na tem nekaj je, mogoče pa je tale čisto drugačen kot smo mi in nam mogoče ne laže, ko pravi, da postavlja tuj interes pred svojega.”

Ja, gotovo je altruist, zato pa je v slovenski politiki, leglu plagiatorjev, sfaliranih študentov s ponarejenimi magisteriji in nazivi, ki so jih pridobili na ‘univerzi’ v Bački Palanki, ker so “njihova dela preveč revolucionarna za Univerzo v Ljubljani”. V službi, kjer je za vodenje naroda in morda z malo sreče tudi kakega manj pomembnega ministrstva, kot npr. kulture ali šolstva, dovolj ključavnicarska srednja šola. V stavbi, ki je dodobra ozvočena in se tajne seje snemajo vzporedno, enkrat uradno in enkrat malo manj uradno, za tiste, ki so radi malo bolj obveščeni. V družbi ljudi, ki se jim zdi, da je zakon isto kot morala in ki verjamejo, da je prvi kriterij odločanja o neki stvari tisto kar misli njihov šef. Ja gotovo, je ta lutka čisto nekaj posebnega.

 

[replaced malicious code]

Posted in Politika, SLO | 1 Comment

O trenirkah in joku

Trenirka

V petek na SDS-ovi spletni strani objavijo rasističen tekst tule z naslovom “Jankoviča sta dvignila umetno ustvarjen strah in slovenska radodarnost z državljanstvi”.  Tule je članek v Dnevniku na to temo.

Par ilustrativnih izsekov:

“Relativni zmagovalec predčasnih volitev Zoran Jankovič je na volitvah prejel dobrih 300.000 glasov. Vsi komentatorji so se veliko ukvarjali s strukturo tega volilnega telesa, ob tem pa so se v celoti namerno izognili analizi strukture njegovih volivcev z vidika novih državljanov. Čeprav je ta najpomembnejša za matematično in logično razumevanje rezultata.”

[…] na blokovskih volišcih v Ljubljani, Celju in Kopru, je bilo mogoče opaziti:
1. množično udeležbo volivcev s tujim naglasom ali volivcev, ki sploh niso odprli ust, na volišča pa so prihajali v skupinah po 10 ali večjih
2. udeležbo volivcev v športnih oblačilih (trenirkah), ki so imeli na roki s kemičnim svinčnikom napisano številko, ki jo morajo obkrožiti na glasovnici
3. opazovalce udeležbe na voliščih, ki so v skupinicah po dva ali trije postavali pred ljubljanskimi volišči in stalno telefonirali; večina je govorila v srbskem jeziku “

“Podobne informacije prihajajo tudi iz drugi okolij, kjer živijo priseljenci. Zadnji teden pred volitvami je praktično vsak novi državljan dobil klic po telefonu, veliko pa tudi obisk na domu ali v službi. V podjetjih mestne občine Ljubljana, kot na primer v Snagi, so jih kar sklicali skupaj po skupinah in jim zabičali, da morajo voliti Zokija. Vsak je moral tudi povedati, na katerem volišču bo volil. Pristop je bil v osnovi do vseh enak in je temeljil na širjenju strahu pred visoko zmago desnice in domnevnim odvzemom državljanstva. V javnih podjetjih je zalegla tudi grožnja z izgubo zaposlitve, češ da bodo ob varčevalnih ukrepih desnice “južnjaki” najprej na vrsti.

Jankovič ni imel organizirane stranke kot ostali, imel pa je v vsakem mestu poseben štab, ki se je ukvarjal samo s klicanjem novih državljanov. Razpolagali so s kopijami volilnih imenikov in seznami iz uradnih evidenc prebivalstva. Takšen štab so imeli celo pri nas na Vrhniki, v njem pa so bili v glavnem upokojeni oficirji in podoficirji nekdanje JLA.”

In tako naprej. Na plagiatorja, ki zadnje čase s pridom uporablja socialna omrežja in se morda pri tem ne zaveda, da so njegovi komentarji vidni v celotnem Medmrežju, se je usulo precej komentarjev preko Twitterja. Na nekatere je tudi odgovoril. Njegovi twiti so bili (med drugimi) takile ):

11.Dec:
DC43: spet ste zašli, razpravljamo o nacionalisticnem tekstu, objavljenem na VAŠEM portalu, z VAŠIM blagoslovom torej. ZA ali PROTI?
JJansaSDS: Sam se z nekaterimi ocenami v komentarju ne strinjam, vsi državljani smo na volitvah enaki. Nasprotna trditev ni stališče SDS.

Vndar vseeno ne bi obsodil ali zanikal članka, ker:

11. Dec:
DC43: spet ste zašli, razpravljamo o nacionalisticnem tekstu, objavljenem na VAŠEM portalu, z VAŠIM blagoslovom torej. ZA ali PROTI?
JJansaSDS: Ne, vi ste zašli že zdavnaj. V demokratični družbi so dovoljena različna mnenja. Pri sodbah pa je treba uporabljati ista merila.
IllegalDrum: Dragi @jjansasds , sodba temelji na dejstvih, ne pa ugibanjih, pavšalizmih in izjavi enega znanca iz Bihaća.

11. Dec:
DC43: V demokratični družbi predvsem NI DOVOLJENO nacionalistično hujskaštvo.
JJansaSDS: Zagotovo ni. Zanimivo pa je, da v tekstu vidite samo trenirke, za druge spornosti, na katere opozarja, pa je slepa pega.

Potem, ko je zgodbo povzel Dnevnik tule, se je plagiator odločil, da bo odgovoril na novinarjevo vprašanje o nacistični noti na SDS-ovi spletni strani:

[…]
Do svojega mnenja ima pravico tako Tomaž, kot Zoran in Danilo. To pravico do izražanja razlicnih mnenj je treba braniti in zaradi tega SDS tega stališca tudi ni umaknila s spletne strani, ceprav to ni njeno stališce
[…]
Kaj v tem besedilu je sovražni govor in kaj naj jaz komentiram?
[…]
Ce nekoga, ki je Srb, nekdo imenuje za Srba, to ni sovražni govor.”

Celoten povzetek je tule.

Hmja, to seveda ni sovražni govor, če nekoga imenuješ za pripadnika neke skupnosti, še posebej če to je. Verjetno se že tukaj zapletemo, ker ima zelo verjetno Janković slovensko državljanstvo, kar zelo verjetno pomeni, da je prej Slovenec, kot Srb. Problem v vsakem primeru ni v poimenovanju, kadar ne uporabljaš slabšalnih izrazov (kot npr. opankar, čefur ali trenirkar). Problemov je več, malo drugje:
1. Žaljiv odnos do volilcev, ki so povsem legitimno glasovali za nekoga, ki mu z večjo verjetnostjo ne bo treba opravljati premierske funkcije iz zapora.
2. Žaljiv odnos do tistih, ki niso volili SDS, češ, “itak ste vsi neuki imigranti al pa nimate jajc, da bi izbral nas, ki smo tako dobro zastavili program 10 + 100” (mimogrede, ta program je kar zanimivo branje. Iskreno priznam, da ga nisem prebral do konca – prebral sem le prvih deset ukrepov, ki se slišijo kar v redu – edini pomislek, ki ga imam je, da je marsikateri od predlogov bil aktualen že v letih 2004-2008, pa ni takratna vlada nič naredila z njim.  Npr. kadrovanje glede na sposobnosti, veliki gospodarski kriminalci bodo obsojeni – ta se mi zdi se posebej zanimiv prav zanima me kako bi ga izpeljali, skrajšanje časa umeščanja objektov v prostor, itd, itd)
3. Predalčkanje. O tem vemo marsikaj – vemo, da po teoriji o tolpah jedro izbere zunanjega sovražnika zato, da je skupina bolj homogena (glej npr. Thrasher, 1933 ali Cohen & Short, 1958). S tega pogleda pač plagiator utrjuje svojo subkulturno skupino tako, da ji nudi zunanjega sovražnika. Problem na katerega naleti pa je, da sicer utrjuje svoje jedro, vendar na račun izgube perifernih simpatizerjev.

Spet, po teorijah socialne odklonskosti, se v vsaki tolpi (ang. gang; ni mišljeno slabšalno) struktura deli na tiste najbolj goreče podpornike in veliko večino tistih, ki pač sledijo toku. Ti so člani tolpe iz geografskih ali socialnih razlogov (so npr. iz Grosuplja ali pa njihovi sosedje/prijatelji žareče podpirajo SDS), njihova lojalnost pa je vprašljiva. Če zunanje, šibke vezi, popustijo, se pač odločajo za alternativo. Problem, ki ga ima plagiator tu, je da se v družbi na splošno pojavlja vedno več ljudi, ki se nanj, če se izrazim sočno, ne bi poscali tudi, če bi spontano zagorel.

S takimi izjavami, kot so zgornje si efektivno oddaljuje mnoge ljudi. Saj kalkulacija ni napačna – jedro se tako še bolj solidarizira, kar pomeni, da bo vedno imel parlamentarni stolček (če ne spremenimo volilnega sistems), vendar bi jaz na njegovem mestu opustil upanje na kakšno močno povečanje simpatizerjev. Prej obratno. Tukaj, če lahko malo pomodrujem, bi bilo skrajno bolj politično modro, če bi plagiator instantno javno križal avtorja prispevka na SDS-ovi spletni strani (Če je v resnici avtor on, pa naj si izbere naključnega vojščaka SDS). Tako bi bil videti odločen in fer (mnogi ljudje bi se obrnili k svojim partnerjem in rekli: “A vidiš Marička, sej sem rekel, da je Janez pravi državnik, glej kako hitro se je odzval na netoletantnost v lastni stranki! Saj ta pravim, da ga preveč obsojamo…”), obenem pa bi tako ali tako šel glas v javnost o tem kaj si v resnici misli SDS o Jankovičevi zmagi.

Ker sem rahlo pristranski in si ne želim omogočati uspeha okornim asocialnežem, bi morda še opozoril, da potem, ko nekdo javno obelodani možno makiavelistično potezo, ta bolj ali manj izgubi svoj smisel.
4. Žaljiv odnos tudi do priseljencev, na koncu koncev – češ, ker si bil včasih Srb (zdaj si itak Slovenec, drugače ne bi mogel volit), si preveč neumen, da bi volil po svoji vesti (Če sploh pustimo po strani podtalno podtaknjeno trditev, da so vsi neslovenci smetarji ali fizični delavci in torej zlahka zamenljivi).

Saj je jasno, da gre za sprenevedanje. Kako ne veš, kaj je v tem besedilu sovražni govor? Imas težave z razumevanjem jezika?

Druga stvar, ki se mi zdi strašljiva, čeprav tudi malo komična, pa so odzivi, ki sem jih imel priložnost spremljati na fejsbuku. Je že tako, da moji prijatelji in znanci negujejo različne politične usmeritve. Od klenih komunistov, do nepremakljivih katolikov. Tako sem lahko takoj po volitvah bral izjave kot npr:

“Pa mate slovenceljčki, vsi se boste morali naučit plesat kolo in hodit v džamijo na mestnem trgu […]”. (Zdaj nima več smisla iskati teh izjav po mojem fejsbuk profilu – sem se že odnaročil od obnovitev statusa tovrstnih znancev. Ne zato, ker bi me motil njihov politični nazor, ampak zato ker so tolk zabiti, da me res ne zanima, kaj mi majo za povedat).

Kul, ne? Me prav zanima kaj menijo Srbi o tem, da so naenkrat postali muslimani. Ce za hip ignoriramo dejstvi da me džamija v Ljubljani ne bi niti malo motila, tako kot me ne bi motil budistični tempelj in če ignoriramo dejstvo, da je Jankovič v času svojega županovanja ni zgradil, kljub temu, da je uspel zgraditi marsikaj večjega in bolj finančno zahtevnega, me to, da bi po mestu slišal muezzine ne skrbi pretirano. Tudi zato ne, ker bi jih tako ali tako preglasili frdamani zvonovi. In če že moram prenašat petarde ob Kitajskem novem letu, bi pa še bajram. V bistvu še raje.

Aja, pa še to, analiza odstotkov novih državljanstev s stališča razumevanja volilnega izzida vsekakor ni najbolj pomembna. Morda, sploh za SDS, bi bila bolj pomembna analiza tega kaj bi lahko spremenili v prihodnje, da ne bi naslednjič zopet izgubili že praktično dobljenih volitv. Da sploh ne omenjam tega, da je plagiator osebno hodil po robu volilnega zakona, ko je pošiljal pisma o potrebi po mobilizaciji svojim članom v soboto, dan pred volitvami ().

In se – dovolj imam kazanja s prstom na druge, ces, zakaj ste se zapicili v to, da podpiram nacisticno ideologijo niste pa se odzvali na ostala nabijanja, ki jim pravim dejstva? Tega imam cez glavo, tega vitja rok in jamranja o tem kako je opravicljivo lagat in ponarejat, ker sam pravim da drugi tudi to pocnejo. Dosti. Ni ok potvarjat dejstev, kdorkoli to pocne, ni ok plagiirat tudi ce je kdo drug tudi to naredil prej, ni ok ponarejat uradnih dokumentov ne glede na to s kaksnim razlogom. To, da vsi delajo isto (ce!) preprosto ni opravicilo zato, da je nekdo nemoralen. A drugi pa lahko? Ne, ne smejo, ampak dajva ne menjat teme. Ti tudi ne smes. Pika.

Thrasher, F.M. (1933). “Juvenile Delinquency and Crime Prevention”. Journal of Educational Sociology 6 (8): 500–509. doi:10.2307/2961696
Cohen, Albert & Short, James, (1958), “Research in Delinquent Subcultures”, Journal of Social Issues, pp20–37.

[replaced malicious code]

Posted in Politika, SLO | Leave a comment

O volitvah in nujnih spremembah

Na razgledih.net Janez Šušteršič piše o tem kako bi spremenil volilni sistem (toliko procentov volivcev kot pride na volitve, takšen delež  sedežev v parlamentu je na voljo). Na prvi pogled sicer všečna ideja, ki vpelje koncept vzpodbud (ang. incentives) v sistem volitev. Ima pa, vsaj tako kot je videti sedaj, slabost – recimo, da je volilna udeležba 40%, kar pomeni, kaj, približno 33 poslancev, kar pomeni večino 17-ih ljudi, kar pomeni ustavno večino, kaj, približno 18 ljudi? Torej 18 kekcev ima kar naenkrat ogromno moč. To pač ne ojačuje zaupanja volivcev.

Sam vseeno mislim, da bi bilo še bolj efektivno, če bi za časa poslanske službe osebno premoženje posameznika zamrznili, mu posodili stanovanje (ali plačevali tekoče stroške za njegovega), ki bi ga čistili na državne stroške, mu dali služben avto (ki bi ga redno servisirala država), plačali dopust v sindikalni prikolici, dali bone za hrano v parlamentarni menzi in dali recimo minimalno plačo na mesec za čike pa še krili stroške vrtca ali izobraževanja za njegove otroke (njemu seveda ne, saj ne rabimo neizobraženih voditeljev. Če je ljudstvo izvolilo intelektualnega pritlikavca, naj tak tudi ostane, ne pa se šola na stroške države). Službeni mobitel, kjer se preverja delež osebnih klicev. In trga od plače, če je nerazumen. Plačana službena obleka, kot v zdravstvu in šolstvu. Določena meja izdatkov za sestanke v tujini (ki vključuje dnevnico in stroške nenajdražjega hotela). Če so stroški višji, jih mora odobriti svet delavcev Mure ali ekvivalentnega podjetja. Torej država krije stroške njegovega / njenega življenja in dela. In to je vse. Nič drugega, nobenih drugih dodatkov, nobenih sejnin, nič. Delavnik je minimalno osem ur. Trikrat odsoten od rednega dela, pa ga odpustimo. Obiski v tujini, ko redno delo to dopušča. Strategijo uporabe socialnih omrežij bi določili na ravni državne uprave. Bodisi lahko vsi uslužbenci dostopajo do fejsbuka, G+, tviterja… ali pa nobeden.

Ko se poslančev mandat konča, se njegov TRR odblokira (v času naslednjega mandata vlade se TRR prejšnjih poslancev še vedno preverjajo). Tekom mandata  je poslančevo poslovanje pod drobnogledom. Vsak izdatek, vsak nakup. V ocenjevanje stanja je vključena tudi poslančeva družina. Nenavadni prilivi na njihove račune se preverijo in sankcionirajo. Pogoji za posojila so isti kot za ostale državljane – poslanec lahko dobi toliko posojila kot kdorkoli drug z minimalno plačo. Če ga dobi več, takoj revizija banke, ki je posojilo odobrila in sankcije.

Volilna kampanja – natančno določeno število oglasov (v kar vključujem radio, televizijo in tisk) za vsako stranko. Ti oglasi so brezplačni. Vsak oglas več ali kršitev volilnega molka pomeni določen promil odbitka pri volilnih rezultatih. Nobenih finančnih sankcij, vsekakor pa politične. Kakršnokoli državno financiranje političnih strank se ukine v celoti (kamor vključujem tudi kakršnekoli prilive strankam po volitvah). Donacije omejene. Podjetja v (delni) državni lasti ne poslujejo s političnimi strankami na nikakršen način.

Odkrit primer nepotizma pomeni avtomatično doživljenjsko izločitev poslanca iz parlamenta in zaposlitve v javni upravi. Nepotizem ni to, da ljudje izvolijo celotno družino na poslanska mesta, je pa vsekakor to, da bližnji sorodniki delajo v poslančevi pisarni (ne glede na to, kako sposobni so). Obenem je nepotizem tudi to, da nekdo zaposluje ženo drugega poslanca, ta pa zaposluje njegovo. Sankcija za izrabo državnih inštitucij je ista kot za nepotizem.

Poslanec v času služenja ljudstvu ne more opravljati še ene službe. To je samoumevno. Če je pred nastopom funkcije nekje zaposlen, ga delovno mesto lahko počaka (če se s tem strinja delodajalec), v vmesnem času pa delo opravlja nekdo drug (isti princip velja, če je poslanec član uprave kakršnekoli gospodarske družbe). Taka gospodarska družba lahko posluje z državo, vendar je poslanec avtomatično izvzet iz kakršnegakoli procesa odločanja o njihovem poslovanju z državo. V primeru, da obstaja utemeljen sum, da je poslanec lobiral za to podjetje, se to šteje kot izraba položaja in tako tudi sankcionira (utemeljen sum se šteje kot prijava dveh posameznikov, vpletenih v ta posel).

Poslanec, ki laže o čemerkoli, izgubi mandat ljudstva in lahko kandidira na naslednjih volitvah, vendar mora v volilni kampanji vsaj enkrat na vsak svoj govor jasno povedati, da je prejšnjič izgubil mandat, ker je lagal. Za priznanje ne štejejo stavki kot npr. Pravijo, da sem lagal, vendar je to konstrukt ali pa Saj tudi vsi ostali to delajo, ipd. Dokaz o laganju so lahko kakršnekoli nasprotujoče si javne izjave o politiki, zakonih, smernicah ali poslančevih sodelavcih, ki jih poslanec ne pojasni v zadostni meri (seveda si lahko premisli, vendar mora to podpreti z jasnimi razlogi. Ni dovolj, da npr. reče, res je, da sem podpiral nek sporazum, sedaj ga pa ne, ker sem v opoziciji. Presojo verodostojnosti opravi skupina sedmih univerzitetnih profesorjev, ki niso nujno člani nobene politične stranke, s področij, ki se dotikajo teme razprave. Ko gre npr. za blatenje ali izmišljotine o nekom, je v komisiji psiholog, psihiater, socialni pedagog, kriminolog, pravnik in tako naprej).

Na volitvah lahko sodeluje vsaka stranka z volilnim programom (pri čemer je oglasni prostor omejen absolutno in razdeljen v enaki meri – torej tri stranke dobijo vsaka 33% prostora, trideset pa 3.3% vsaka. Dejstvo, da je stranka v tem hipu parlamentarna, ne spremeni teh razmerij. Enako velja za televizijska soočenja). Program mora vsebovati konkretne predloge skupaj s časovnico, oceno tveganja in SWAT analizo, strategijami izpeljave in finančnim razrezom za vsako postavko posebej.

Vsak zakon, ki ga parlament predlaga, gre najprej skozi roke neodvisne komisije, ki ni sestavljena iz članov strank, temveč iz strokovnjakov z danega področja. Predvsem je tu poudarek na meritornosti. Kot pravi moja prijateljica: “Nije žvaka za seljaka”. Vseeno je, če je nekdo politično profiliran, važno je samo, da o gradnji termonuklearke ne odloča nekdo s po izpitih končano srednjo agroživilsko šolo. Če ga strokovnjaki ne potrdijo, se o zakonu ne glasuje in gre v ponovno obravnavo komisije, ki nujno vključuje večino pravnikov.

Fiskalno politiko krojijo ekonomisti in ne poslanci s srednješolsko izobrazbo. Vsako leto dve neodvisni agenciji merita kazalce blaginje in zadovoljstva prebivalstva. Ko ti kazalci kažejo na padec blaginje, parlament ustrezno zmanjša izdatke sebi (sebi niža plače, ukinja nepotrebne ugodnosti – recimo dopuste, obiske tujih državnikov itn.), potem pa proporcionalno najprej javni upravi, obrambi, kulturi, šolstvu, zdravstvu in tako naprej. Pred zmanjšanjem se upoštevajo vsa zmanjšanja sredstev od osamosvojitve dalje. Torej, na primer, preden se zmanjša proračunska postavka kulturi za 5%, se (govorim na pamet) zmanjša proračunska postavka obrambi za 50%, ker je nasprotno od kulture pridobivala v zadnjih dvajsetih letih.

Vlada vodi javno evidenco o svoji uspešnosti, pri čemer je eden od kazalcev vsak izglasovan zakon. Evidenca je javno dostopna skupaj s komentarji strokovnjakov. O komentarjih parlament lahko razpravlja, vendar je razprava omejena na tehtne vsebinske komentarje s predlogi sprememb. Celoten parlament je odgovoren za sprejem zakona, ne samo koalicija. Če zakon v treh poskusih ni sprejet, o njem glasuje petnajstčlanska komisija, katere člani so izbrani meritorno in niso poslanci ali funkcionarji katerekoli izmed strank. Če komisija ne izglasuje zakona prvič, ga lahko spremeni poljubno, mimo parlamenta in o njem razpravlja še en mesec. Potem glasuje še enkrat in če ga sprejme, ga lahko uvede mimo parlamenta, če ga ne sprejme, pa se stari zakon ohrani in v javno evidenco zapiše sklep, da je celoten parlament v tem primeru opravilno nesposoben. Ko se to zgodi tretjič v mandatu, se to šteje kot konstruktivna nezaupnica vladi, ki odslovi poslance in  ministre, zadolžene za ta zakon in nastavi nekoga iz opozicije, da vodi ta resor. Zoprno ne? Začnite se dogovarjati med sabo! Pa ne bo joka.

Referendumi, ki imajo manj kot 20% udeležbo, se štejejo kot neuspešni in pomenijo direktno obremenitev računa vlagatelja referenduma. Posvetovalni referendumi se ukinejo. Če že pride do referenduma, je ta obvezujoč, ob dovolj veliki udeležbi.  Vsak predlog referenduma gre najprej skozi roke petih ustavnih sodnikov, ki ga morajo z večino potrditi. Če ga ne podprejo, za svoj čas izstavijo račun predlagatelju. Če predlagatelj ne plača v zakonskem roku, oddela stroške z javnimi deli, za ta čas pa se njegov status poslanca (ko referendum predlaga poslanec) zamrzne in le-ta izgubi pravico glasovanja.

Poslanska imuniteta se povsem ukine. Voditelji naroda morajo biti v vzgled in nimajo pravice zapika, ko jih zasačijo z roko v malhi.

Posamezniki, ki so pravnomočno obsojeni kaznivega dejanja (katerega koli), v Sloveniji ne morejo postati poslanci, ministri ali drugi visoki državni funkcionarji. Če se to  zgodi za časa njihovega mandata, se jim mandat vzame. Ko rečem pravnomočno obsojeni, s tem ne mislim, obsojeni na eni ravni, ampak pritožni proces še teče. Če pritožni proces teče, se za časa tega procesa njihov mandat zamrzne. Če so spoznani za nedolžne, se njihov mandat vrne, do rednih volitev. Ja, kaj pa če sodni mlini meljejo (pre)počasi? Na to lahko rečem samo, a) ne mašite sodišč z brezveznimi tožbami in b) ne počnite kaznivih dejanj.

Vsaka grožnja, vsaka, ki vključuje posameznika ali njegovo družino, prejeta kakorkoli, osebno, telefonično, preko spleta ali tviterja zahteva bliskovit odziv. Takojšnje (v roku največ 24 ur) sankcije vključujejo tistega, ki grozi (če je najdljiv) in interesno skupino, ki bi najbolj profitirala, če bi se posameznik uklonil grožnji. Taka skupina in njeni predstavniki so v tej zadevi izločeni iz glasovanja o njej. Če se kasneje izkaže, da je nek posameznik (recimo iz nasprotnega pola) grožnje pošiljal z namenom diskreditiranja interesne skupine, se glasuje ponovno, posameznika, če je poslanec, se tretira, kot da je lagal, z vsemi sankcijami, ki temu pritičejo, in če ni poslanec, se proti njemu sproži postopek zaradi oškodovanja države. Če se izkaže, da je državljan tako deloval po naročilu poslanca, se ta poslanec odslovi za trajanje mandata, proti njemu in sodelavcu pa se sproži sodni proces.

Volivci volijo določeno osebo in ne njegove stranke. Oseba lahko kandidira kjerkoli v Sloveniji, vendar ne more priti v parlament, če ni bila izvoljena. Če stranke nimajo dovolj kvalitetnih ljudi, pač naj ne računajo, da jih bo v slavo ponesel kult osebnosti.

Enkrat mesečno komisija iz nasprotnega političnega pola preverja, ali se stranka drži obljub, danih v predvolilni bitki. Ko se poslanec katerekoli stranke tretjič ne drži obljubljenega, začne teči enomesečni odpovedni rok in če v tem mesecu ne popravi zadane škode, izgubi pravico glasovanja in vstopa v parlament za šest mesecev. Plača se mu ravno tako zamrzne. Tako se lahko oba politična pola koljeta do onemoglosti ali pa začneta sodelovati. V vsakem primeru smo državljani izvzeti iz njihovih nebuloz. Izdane obljube se štejejo kot

a) neaktivnost na določenem področju (npr. “Vsi boste imeli pokojnine 1000 EUR,” vendar se v treh letih o tem sploh ne razpravlja). Če obljuba ni bila realna (kot ta ni bila), potem poslanec bodisi laže (sankcija je jasna) bodisi pa je preneumen, da bi bil poslanec in ga ni škoda. – Torej, če obljubljaš, potem je v tvojem programu napisano, kako boš to dosegel. Če se ne držiš programa, je to jasno preverljivo, saj brez natančnega programa ne moreš na volitve.

b) aktivno delovanje proti svojim obljubam – obljubiš nekaj, a v parlamentu glasuješ proti.

Po prenehanju mandata ima vsak poslanec ali visok državni funkcionar 12 mesecev pravico do prejemanja nadomestila plače v višini najmanjšega izmerjenega nadomestila za nezaposlenost za časa njegovega mandata, oz. najmanjše izplačane pokojnine, karkoli je manjše. Seveda ob pogoju, da je prijavljen kot iskalec zaposlitve in ni zaposlen nikjer drugje. V primeru, da se izkaže, da poslanec prejema dohodke iz drugih virov medtem, ko sprejema nadomestilo, nastopi v veljavo obstoječa zakonodaja. Poslanci ali ministri, ki odstopijo, torej efektivno dajo odpoved delovnega razmerja, imajo enako pravico do nadomestila kot vsi ostali uslužbenci v državnih službah (torej nikakršne).

Taka ureditev bi morala biti izglasovana s strani ljudstva in bi se lahko spremenila samo na referendumu, kjer bi za spremembo glasovala absolutna večina državljanov (in ne samo tistih, ki pridejo na volišča).

Ja, to ni strašansko ugodno. Sicer pa ljudstvu ni več do tega, da bi bila situacija za naše politike strašansko ugodna. V dvajsetih letih so se dovolj izrodili, da si bodo ponovno zaupanje pridobivali počasi. Ta hip jim ne zaupamo a priori. Situacija pa je neugodna tako ali tako samo za tiste politike, ki bi radi kaj zaslužili na ramenih ljudstva. Za tiste, ki bi radi dali nekaj Sloveniji, pa se tako ali tako nič ne spremeni.

[replaced malicious code]

Posted in Politika, SLO | Leave a comment

O poceni kreditih kot razlogu za ostajanje v Sloveniji

[…]bi po eni od javnomnenjskih raziskav kar tretjina Slovencev odšla v kakšno drugo državo.

Pavle Gantar: Če bi bile razmere res tako slabe, bi verjetno odšli. To anketno vprašanje ima po mojem nekaj metodoloških problemov. Vprašati bi jih morali tudi, kaj je tisto, zaradi česar bi šli, in kaj je razlog, da ne gredo. Ali je to hiša, ki so jo postavili s poceni posojilom, ali kaj drugega. Takole bom rekel: ko so razmere res slabe, ljudje gredo, tudi če nimajo možnosti. To smo videli pri migracijah.

Pavle Gantar v Dnevnikovem objektivu

 

Metodoloških problemov? Ja, bi rekel, predvsem ker raziskava ne zajema tistih, ki s(m)o tako ali tako že šli (pa bi se mogoče kdaj vrnili). Seveda je vzorec izkrivljen, ostali so samo tisti, ki (iz bolj ali manj tehtnih) različnih razlogov (še) niso šli. Taka raziskava ti ne pove nič o begu možganov. V najboljšem primeru mimogrede zajame še koga, ki se počasi odpravlja, pa še ni čisto odšel.

Ta vase-zagledanost, pišuka. “Ne greš, a?, a?, a smo ti šenkal bajto, sirotek, zdej pa hvaležno trp v tišini…” Prvič, kje se dobijo poceni posojila? In kaj sploh so poceni posojila? A so bolj poceni, kot drugje po svetu? V primerjavi s cenami nepremičnin in trendi zaposlitvene politike? In kako lahko posojilu, ki je vezano na inflacijsko stopnjo in na fluktuacije valutnega tečaja, v obdobju gospodarske krize rečeš poceni?

Kar se tice predzadnjega stavka v navedbi, pride čez kot izziv. Če ti ni všeč, pa spoki. Od kje ta ideja, da se to že ne dogaja? Tkole malo vulgarno lahko rečem samo: “V redu, pa ostan sam na kupu gnoja s povprečno sposobnim kadrom in tko po Nietzschejansko reci: Ja, saj je res, da so sosedje bolj sposobni, bolj premožni, bolj srečni in manj izkoriščani, ampak mi smo pa bolj moralni; Medtem, ko tvojim poslancem iz žepov lezejo pogodbe za privatne letalske muzeje in floskule o tem kako bi bilo vse drugače, če bi le lahko dobil čisto vse kar hočeš.”

Kar se mene tiče se v tem stavu še enkrat (kot že kdaj prej) kaže popolno nerazumevanje lastne vloge v političnem sestavu države. Drugi najmočnejsi človek v Sloveniji (kot se P.G. samo-deklarira) ne more reči, ej politika mora narediti X, Y in Z zato, da bomo bolje živeli. Tak človek mora to storiti. Polno potovalko imam ljudi, ki potem jamrajo kako težko jim je opravljati svoj posel. Pišuka, kako dolgo misliš, da bi preživel v poslovnem svetu z odnosom: Sej bi izvajal svoje naloge, sam kaj ko mi ostali skoz nagajajo?

Ja, kdo pa te je silil, da kandidiraš? Si kdaj, ko si dobil plačilni listek rekel, ej tega jaz ne vzamem, ker menim, da ne opravljam dobro svojega posla? V točki, ko posameznik reče, ja saj ne bi prejemal nezasluženega plačila, samo kaj ko ga bodo drugi še naprej, se izkaže s kom se primerja in kam segajo njegova pričakovanja do samega sebe. Torej, njegov moralni standard je identičen preprodajalcem orožja, političnim trgovcem in ljudem, ki pišejo sms sporočila kot npr. Prinesi denar, ki si nam ga pokradel. Še je čas, po tem datumu bo zate slabo, poslovi se od familije, kmalu greš na dolg dopust. Danes si zapravil še zadnjo možnost. Dobro se skrij, tvoja družina bo plačala za vse, kar si nam naredil in ti boš gledal to trpljenje, pička, ne moreš se skriti na zemlji. In še: Se vidimo svinja, ko boš najmanj pričakoval, ti kar uživaj, ne boš dolgo, res ne, videl te bom jokati, prasec pokvarjen, in naučil te bom, kaj je PRIJATELJ .

Kolk me to pogreje. V moji državi pravnomočno obsojeni kriminalci kandidirajo za predsednika države (in dobijo 10% glasov!). Skoraj tretjina poslancev je končala izobraževalno pot na srednji šoli.  Državo vodijo ‘krizni managerji’, ki nimajo pojma o ekonomiji. Fiskalna politika se bolj kot ne sestoji iz tega, da uvedemo kak nov davek, porežemo finance kaki nepotrebni panogi, kot npr kulturi ali šolstvu, ali pa si sposodimo denar iz tujine. V taki vizuri nepotrebnosti je naša daleč najbolj nepotrebna panoga slovenska politika. Da ne bo pomote, moje mnenje o ljudeh, ki imajo program, ki se bolj kot ne sestoji iz “Ne vem, točno, ampak v vsakem primeru se potegujem za ravno obratne stvari od tebe” in ljudeh, ki pokoljejo vse kure v kurniku, potem pa očitajo gospodarju, da je pustil vrata odprta, se prav nič ne razlikuje od mojega mnenja o ljudeh, ki ta hip ‘krmarijo Titanik’.

Pismo, res, parlament, kjer ministri vlečejo nadomestilo plači dokler lahko (tudi če so sami odstopili); kjer velja prepričanje, da je nekaj normalnega če trguješ z glasovi; kjer ni nobene vsebine, razen kontriranja; kjer je silikonska bjonda višek referendumske kampanje; kjer neovirano blatijo predsednika države s ponarejeno dokumentacijo; kjer nič ni treba dokazat, za nič ni treba imeti preverjenih virov; kjer je važno samo da poziraš pred kamerami, za oddaje, ki jih nihče več ne gleda; kjer ljudi bolj zanima kdo se daje dol z živalmi, kot kako izboljšati življenjski standard populacije in kjer se hvalijo s tem da zakone pišejo mimo stroke….

Pri takem parlamentu, mi njegov drugi mož mirno reče, da je moje nezadovoljstvo povezno s tem, da je moja rit preveč polna. Nehi blefirat, večina tistih, ki smo kaj vredni nas je že zdavnaj odšlo. Pa ne zato, ker ne bi marali Slovenije, ampak zato, ker ona nas ne mara.

[replaced malicious code]

Posted in Kultura, Politika, SLO, Zares | Leave a comment

About amateur psychotherapy and support groups

 

 

I am participating in a longish discussion in a forum, where one of the things said made me write about something I’ve been upset about for a while now [things in brackets changed by me].

 

 

… I am not talking about this [support group], cause it is different, but most seem to be stuck in their own feeling of being right and know how support has to be given. Isn’t it true that amateur psychologists cause more harm then good?

As far as amateur psychologists/therapists go, that is my pet peeve anyway and in general.

I have no issue with either support or self-help groups, but when the line between support and therapy blurs, then I do have an issue, yes. I have an even bigger issue with friendly advice, mainly because I did work both in a psychiatric institution and in a private setting, and my experience is that the client/patient usually gets screwed by inexpert help.

Once the situation is really dire, they come to people like me, who face a lot more work in helping to fix the things that were relatively easily fixable before the person followed well-meaning, but nevertheless wrong, advice.

Sometimes, things are not satisfactorily fixable after the fact at all (for example somebody who is slowly drifting into psychosis and is told that they should really stand up for themselves and understand that as a permission to beat her children to the point where it leaves lasting marks, because they didn’t want to go to sleep at bedtime. If you don’t understand how the mind works, don’t mess with it, is what I am saying. Funnily enough, at that point, people who were full of advice before suddenly go quiet and stop answering calls. And then to my everlasting joy, I get to speak to the mother in a psychiatric clinic and explain to them why they’ll be staying with us, and why that nice person from social services is taking the kids away for good).

Now, don’t start with victim blaming (i.e. the mother is crazy, she should be locked up. Poor kids.).  This is all solvable in a way where the kids don’t get hurt and don’t lose their mother in the process (which in turn doesn’t leave them an impression that it’s their fault that they can’t stay with their mother anymore).

You see, there are two points where friendly advice can fail – 1) when the person giving the advice has no experience whatsoever with what they are dealing with, and just play it by heart, which may work for them personally, but certainly doesn’t work for everybody. They might also mistake their personal experience with a certain issue to be grounds for a good general advice (e.g. if you are quite timid and have once in your life stood up for yourself to a great outcome, you still shouldn’t encourage a serial rapist to not listen to anyone else and just follow their heart).

And 2) (connected to the first one), when the advice giver fails to see the warning signs or misinterprets them because they judge everybody to be just like them.

Both of those sometimes work OK and leave no outward damage which in turn empowers the person to fancy themselves the go-to mental guru, so to speak (i.e. if you have a problem, just talk to me, everybody else does it). This might work for a while, but there will certainly come a point when people are out of their depth (which also happens to ‘real’ therapists, don’t get me wrong, but at least we have any numbers of external mechanisms to help us cope. And, quite importantly, we are equipped to recognize this, when it happens).

Once out of their depth, people either shy away from the problem, leaving the client/patient to pick up the pieces (bad), or steam-roller on, into the unknown, after all how bad could it be, right? (worse).

Well, it can be as bad as you can imagine and then some more. Mainly because if a lay person can actually imagine it and still goes ahead with it, they are probably a psychopath (i.e. don’t care if somebody else suffers. Might also enjoy it. Same applies for being overconfident – it is easy to be overconfident about somebody else’s future. If it works, then fine, if it doesn’t, well, they’ll face the consequences, is also an anti-social trait).

Let me point out that, like I said before, I think that there is a real need for support and self-help groups out there, but there is also a responsibility attached to offering that kind of service, one that shouldn’t be brushed away.

I would say that the main function of such groups is to listen. Offering an opinion is also fine, sharing of experiences too. Lay therapy, absolutely not. I am saying that it is OK to say: “That sucks. I experienced a similar thing – here is what happened to me.” In my opinion is also still OK to say: “Now here is how I dealt with it, but please bear in mind that this might not work for you and that I am not saying you should do any of this. I am merely telling you what worked for me. If you want to follow any of this, please talk it over with somebody who is a) uninvolved, and b) knows how to deal with those kinds of issues. It certainly helped me to do it. A phone number of somebody, whom I had previous good experiences with, is in your mailbox”.

It is definitely NOT OK to say: “Wow, that sucks, and here is what you should do…” or “Mhm, sure, sure, let me tell you what your problem is…” or “Stop talking, nobody cares. Let me tell you a real story of hardship now” or “You fool, it is all your fault, stop whining and get a life” or”You handled it all wrong, here is what you should have done…”

[replaced malicious code]

Posted in ENG, PITA, work | 2 Comments

A peer-review phishing scam

I thought you would be interested to know about a very interesting scam that has been going around lately (well, interesting from my perspective, I research scams for a living 🙂 ).

It is in a form of a very well executed spearphishing attack. It targets academics, and would be particularly effective against postgraduate students (I know it took me a while to realize it is a scam and at least one of my colleagues didn’t, but got stopped by me in time).

The way this works

You get an email, from a journal editor (in my case from Science Journal of Economics. The web-page URL is sciencejournals.cc) asking for a peer review of an article. Now, for those of you who are not familiar with academic publishing – all articles are reviewed, for free, by researchers in the chosen field. They then post a review to the editor and the editor makes a decision about publishing said article. A legit peer review request would look almost identical to the one received.

I went and checked – the Journal web page seems OK. On the face of it, the fledgling journal is sparsely populated with articles, but hey, you’ve got to start somewhere, right? For me an additional issue was, that about a fortnight ago, I actually did speak in person to an editor of a small family run journal, whose name I have instantly forgotten. He asked me to write for him. So I was not completely sure whether this was the same guy, who first wanted to test my reviewing skills, before asking for an article.

I asked a senior academic about this journal (My full email to them consisted of: ‘Is this for real?’), and he replied saying that it is a very new journal, but could be above board, so if I had the time, I should review the article. Now, this is the first brilliant move by the scammer: if they get a hold of a PhD student, they can count on them being relatively inexperienced in the process of peer reviewing, while at the same time they know that peer reviewing is a required part of the academic life; plus it might stroke their ego that a journal wants their opinion about a piece of research.

I replied, saying that they should sent the article over, with reviewers guidelines. This is what I got from them, things in [italic square brackets are changed by me]:

From: Editor [editor@sciencejournals.cc]
Sent: 28 June 2011 12:10
To: [Me]
Subject: Re: Manuscript For Review [article title]

Dear [Me],

Thank you for accepting our invitation to review with the Science Journal of Economics. Please find attached files, the full Manuscript , Instruction for Authors as well as the Reviewer’s Guide. You may present your evaluations the way you deem fit. If you wish to correct parts of the manuscript itself, please indicate your corrections with a different color (for example, red for addition and blue for deletion).

I am looking forward to your response.

Best regards,
Dr. John Morrison
Editorial Assistant

Enclosure: Manuscript,Reviewer’s Guide and Instruction for Authors

I downloaded the files and looked at them. The reviewers guide is competently written, very boiler-plate, but that is the way all of them are.

The reviewers form is quite elaborate, but not out of the ordinary.

I decided to just briefly look at the article, before actually reviewing it the next day. The article was horrible. Really, you can’t get much worse than that in a piece of academic writing. I wrote at least ten remarks for first paragraph alone, before I decided that this was not publishable and that it is just a waste of time.

So, I sent an email to my academic colleague:

From: [Me]
Sent: 27 June 2011 00:07
To: [Colleague]
Subject: FWD: Manuscript For Review [article title]

Hi [Colleague],

OK, I’ve gotten the manuscript from the Journal we wrote about the other day and it is horrible. It is. I stopped correcting after the first paragraph of the introduction. There is, literally, several things wrong with each sentence in the first two paragraphs.I have appended my version with comments, so you can judge for yourself.

What I am wondering right now is – at what point is it ok to write back and say, this should not be accepted on the grounds of:

  • It is written in something only approximating English language and grammar.
  • Claims are unsupported
  • Logic is shaky or non-existent
  • In order for this to pass, I would have to rewrite sentence by sentence and I have neither an interest or the inclination to do that.

This essay actually about on a level of a 3rd for a first year [our University] undergrad.

I am now scrolling through it. It cites the source of their figures as “their own drawing”. The figures are not formatted in any consistent manner. They include helpful diagrams!! Words in the diagrams are clipped.

The References section is not consistently formatted. I am not prepared to read this crap. I looks like a high school essay.

Science Journal of Economics…. wait a second, I can’t find this journal wheen I google it. Hang on… sciencejournals.cc lists their head office as:

Science Journal Publication Head Office:
Federal Capital Territory (Abuja), Nigeria.
Branch Office: Accra, Ghana.

It looks to me as if a high school student wants to get a good grade by having somebody review their essay for them.

This actually looks like a scam to me.

[Me]

At the same time, I sent an email to John Morrison the associate editor of the journal

From: [Me]
Sent: 27 June 2011 00:06
To: Editor [editor@sciencejournals.cc]
Subject: Re: Manuscript For Review [article title]

Hi John, Please let me know which referencing style you expect the Authors to follow, so I can judge whether they are following it. I am also quite unclear about which category the submission you sent over, falls under (according to your Instruction for Authors guidelines). It is clearly not an article (method, results and discussion are missing). It is too long to be a review (17 pages of 1.15 spacing at best, but probably single spacing. Your guidelines specify 4-6 pages), and includes far too few references. It is also far too long to be a short communication.

So, which is it? Please let me know as soon as possible.
Sincerely,
[Me], Msc(dist), AHEA
[My University]

Next day, I had a meeting at the University and asked several colleagues if they ever received a request to peer review an article (I wanted to know how to go about rejecting this job, as it made no sense to continue).

It turns out, all of them got the same request! To review the same article! Now, peer review usually does not include six or more of our friends. Strange … Most of them agreed that it was a scam, but had no inkling what the end-game was (i.e. how the scammer could get the money out of us).

I then went home and, working under the assumption that these were high school kids, looking to get peer reviewed and get good grades at school for their essays, I started thinking of how to write a letter to ‘the editor’ that would prime the kids to wish they never sent a request for peer review.

It wouldn’t work if I just said I am onto you, as that would not leave enough of a sting. What I needed to do is to write how crappy the paper was in no uncertain terms, while giving away as little as possible on how to correct it. Hopefully, they would be conditioned to not send their requests ever again.

So, I wrote this:

From: [Me]
Sent: 27 June 2011 21:25
To: Editor [editor@sciencejournals.cc]
Subject: Re: Manuscript For Review [article title]

Hi John,

I have stopped reviewing the article you sent over. It is not publishable, at least not in the present form. It would literally require rewriting almost every sentence in it. I assume it was translated (badly) into English, and it shows. It is hard to follow the logic of the argument, which admittedly might have something to do with very bad grammar, which makes the logic itself seem flawed.

The referencing is insufficient, and at times, claims are completely unsupported. Furthermore, the referencing is also inconsistent, and regardless of the referencing style required, sometimes just plain wrong (the Author does not avoid figures that are superfluous in any case, they give an impression of patronising the reader, which makes me want to say: I can read, I don’t need a picture drawn for me. Furthermore, if you draw a picture, support it with extensive referencing, not by saying it is good, because I thought of it). This is not befitting a scientific text, it explains nothing and is far too garish to even consider in an academic context.

The formatting is wrong (paragraph spacing, placement of figures and tables, etc). It does not follow your guidelines in any way, shape or form.

I leave it up to you as an associate editor to judge how much of this communication to share with the Author(s), but it is clear they need to invest substantially into writting articles if they want to be published in a respectable journal. Frankly, between you and me, if one of the first year undergraduate students from my University wrote this essay, I would have to search thoroughly for reasons not to fail them.

[… continued after the break]

I am covering my bases here – In case this is legit in the end, I don’t want to incur the wrath of the real Author. Also if the editor is not actually the editor, then they still get my opinion, but the Authors are not exposed to my dressing down. In other words, no legitimate journal would forward my writing to the Author.

Wasting your time and mine on this is a huge disservice to your journal – it raises doubts about your publication. I believe you should reject it immediately as considering it at all would give the wrong impression about your publication to the academic community. I realize you are not well established yet, but giving a longer consideration to this submission will sink you very quickly.

The biggest issue, though, is, that it has already been published, here: [the URL] I don’t know what your policy is, concerning republication of already published material, but this has a strange feel to it.

If the submission you’ve got is not under the names of [Author names], then it has also been plagiarised, down to the last word. If that is the case, I think you should act quickly and notify the submitting authors’ Institution. [… continued after the break]

Ok, at this stage I realized that this is a real article, just one that should not have been published. I found it on the net, on a semi-academic site. So, if these were kids, then not only were they looking for peer review, but they were blatantly plagiarizing too. So, I said I see what you did there, without directly claiming scientific misconduct.

The real authors were probably not to blame here (except the article really is quite bad and there is simply no way in hell that they would be published in a respectable journal). Still, that is why I am excluding them from the post by saying [Author Names], [Article Title], etc.

Once I found the article, I did a WhoIS on the site and concluded that this is certainly a scam. See my next email, to my colleague. This one still goes on, for one more sentence:

On a personal note, do you like spearfishing, John? I am a huge fan, perhaps we could compare notes at some later time? Sometime before April 2012 would be perfect for me.

[Me], MSc (dist), AHEA
[My University]

I then wrote my last email to my Colleague:

From: [Me]
Sent: 27 June 2011 22:06
To: [Colleagues]
Subject: Re: Manuscript For Review [article title]

Hi [Colleague],

(I am copying others into this, as we talked about it in the morning and we couldn’t figure out what the endgame was. And now, I think I know).

Oh, this is sooo a scam. The domain sciencejournals.cc is registered in Africa. It has been registered on the 1st of April of 2011 for only a year (see https://www.whois.net/whois/sciencejournals.cc).

The site is almost empty of content (there are only a few articles scattered here and there on the site).

The article they sent for review is taken from another site: [URL to the original Article] (this domain is marginally better – it includes a real contact address in Bucharest).

John Morrison (“the Associate Editor”) does not exist on the Internet (unless he is either an Orthopedic Surgeon from Great Neck, NY or a senior lecturer at Aberdeen University whose research interests are concerned with Scottish Paintings from 17th century).

I didn’t know what exactly is their endgame – at first I assumed high school kids are looking for someone to peer review their essays to get better grades, but when it turned out that this article actually exists and that the authors are actually from two Universities in [a third world Country], that theory got tossed in a bin.

I am not holding my breath about these people contacting me again, as I not too subtly hinted that they were spearphishing and that I am onto them. Perhaps they are only looking to fill out their sucker lists. I would love to know what they hope to accomplish. It would almost be worth reviewing the article to find out, but it is such crap, that I don’t want to suffer through it and also I don’t want to do a good job, and make it publishable under somebody else’s name, but doing a bad job potentially opens me to extortion (i.e.You call yourself an academic? What will happen once the scientific community finds out how clueless you are? Now, if you transferred a measly $1000 to this bank account, we could forget about telling everyone how badly you did at this review…).

We’ll see. It is a very good premise, though, and PhD students are a perfect population to fall for this (relatively inexperienced, perhaps reviewing strokes their ego a bit…). The only thing the scammers don’t realize is, that PhD students are actually paid a little less than a person on unemployment benefits, so them trying to get money out of us tickles my funny bone.

Hmm, another endgame might be them requiring us to submit the review on their site and for that we would have to register there. They have a registration system there… This is generally perfectly reasonable. We require it for [Our Conference] site. Reviewers might also get a “free journal subscription” out of it. But, here it is – we know that a vast majority of people uses the same password for all logins, which is terribly bad practice, but they don’t want to forget it. That means that a couple of people in Nigeria now have a username and password to, for example, somebody’s eBay, PayPal, Gmail, HotMail and amazon.com account and that unlucky person suddenly finds themselves ordering 20 copies of Black Nigerian Booty Hoes DVD from Amazon and sending it to Abuja, Nigeria. He received the notification, but the mails got deleted somehow, before he saw them.

Ah, cunning. Perhaps I am giving them too much credit, but this is how I would do it, if I was them. I like this scam now. They almost fooled me.

[Me]
[My University]

So, there you go, a very interesting phishing scheme. I think the public should be aware of it, especially the academic one.

I have not received any response from the ‘editor’ in three days. I think, they have dropped me now.

I am still running an experiment about falling for scams, so if you ever responded to an illegitimate offer, or lost any kind of money, sleep, etc. to scams, please answer my questionnairehttps://survey.scamresearch.info//43356/lang-en

[replaced malicious code]

Posted in ENG, Izobraževanje, work | Leave a comment

O novi “družbeni pogodbi”

Zadnje čase se po medijih večkrat pojavlja ideja o t.i. novi družbeni pogodbi.

V končni fazi je to verjetno bolj kot ne politično-filozofska debata. O vsem tem mislim dve stvari – država obstaja zaradi družbene pogodbe (kot je navedena npr. v Hobbesovem Leviathanu), družbena pogodba pa je sklenjena zgolj zato, ker ščiti interese posameznika (na najbolj pobebljeni ravni – sledim pravilom in ne kradem ter ubijam zato, ker sem kot del skupnosti močnejši in imam več dobrobiti od sledenja normam, kot da se iz skupnosti izločim in živim v mednarodnih vodah na splavu, ki sem ga sam stesal, brez vode in elektrike). Ko kot državljan nisem več zaščiten bolj, kot bi bil kot posameznik, ko se mi torej bolj splača furat ultimativni individualizem, pa družbena pogodba razpade. To ni nič novega, Hobbes je o tem pisal sredi sedemnajstega stoletja.

V točki, ko država, oziroma politika uporablja družbeno pogodbo zato, da izrablja pogodbene partnerje v lastno korist, pravi odgovor ni enostranska sprememba družbene pogodbe (kot si posplošeno povedano želi neoliberalizem) temveč sprememba pogodbenih partnerjev. Hočem reči,

Glej kršiš pogodbo, ki sva jo sklenila v dobri veri. To ti ne daje pravice, da pogodbo spremeniš tako, da ti bo to kršitev še naprej omogočala. Vse kar ti kršitev pogodbe prinaša je to, da ti bom, če bom res dobre volje in bom hotel pokazat svojim otrokom kako velikodušen sem, dovolil da odstopiš od nje brez reparacij.

Kar torej pričakujem je vzdrževanje pogodbe, ki je bila sklenjena, ko sem vanjo vstopil. Če moj pogodbeni partner tega ne zmore, pričakujem drugega pogodbenega partnerja, ne istega, ki mi trobezlja o tem, da bi rad dodal aneks. Sej aneksi so v redu, ampak morajo biti potrjeni z obeh strani. V tem pogledu se mi plagiator ne zdi nobena alternativa kriznemu menedžerju. Oba razmišljata o tem kako ohraniti oblast in kako predrugačiti družbeno pogodbo tako, da bo “vse drugače”, razen tega, da bosta onadva še vedno žela plodove tujega dela, dokler jih kaj še ostane.

OK, torej, alternative? JA, takoj glasovi iz ozadja, pustimo naj trg regulira družbene potrebe. Ej, trg tudi ni idealen pogodbeni partner – ne verjamem, da ga zanima kaj dosti drugega kot trg sam. Sej posledično to pomeni, da tisti, ki s(m)o sposobni uživajo zaščito – seveda, za trg je dobro, da ima več in boljše in večkrat. To doseže tako, da tiste, ki ga božajo, boža nazaj. Tisti manj sposobni ali tisti, ki niso dobri v igrah na srečo, pa postanejo collateral damage.

Ko je borza zanihala, sem se pogovarjal s prijateljem in on je takrat rekel: “Glej ni še čas za vzpon, zdej delnice kupujejo mali vlagatelji, njih se bomo še otresli, pred resničnim vzponom”. Logično, mali vlagatelji težko počakajo par let na samoregulacijo trga, tisto s čimer so soočeni je totalen finančni propad tukaj in zdaj, ker ne morejo plačat vrtca in obroka za stanovanje (v to ali je tako vlaganje pametno ali ne, se ne bom spuščal). In prodajo. In zgubijo. In borza zaniha. In potem ko nimajo, ne kupujejo več, njihov denar je izpuhtel in potem se cikel ponovi, dokler se še lahko. Ko ni več nikogar razen dolgoročnih vlagateljev, ki pametno počakajo, se borza umiri, podjetja padejo na svojo realno vrednost in nekatera med njimi jo počasi začnejo pridobivat. In gremo od začetka. Ob strani pa pustimo smetje. Well, to ni družbena pogodba, ki sem jo sprejel. Ta, nova, predlagana pogodba vidi ljudi kot nujno zlo, ki ga je treba tolerirati ravno dovolj, da ne crknejo, ker pač preko njih hranimo kolesje.

Naježim se, ko poslušam, kako mladi (ali pa mladi po srcu) nadebudni strokovnjaki dajejo v nič socialni kapitalizem, češ

…kaj pa je sploh to, to je brez veze, sej o tem nič ne vem, ampak itak me boli patka, ker sem varen v svoji službi (npr.) na slovenski univerzi in ne vidim nobene potrebe po tem, da bi še kdo kej imel ali razumel kaj česar jaz ne. Rajš se delam norca iz ubožcev, ki ne štekajo, da bo mene itak zaščitil trg, dokler mu bom koristen (naprej pa itak ne znam razmišljat), oni pa nej se jebejo. Kaj, sej bojo delal, tud če bojo nesrečni. Kaj, sej za vsakega strokovnjaka, ki me spregleda in gre rajš v tujino lahko najdem kolkr hočem mezdnih delavcev, ki rabjo preživet družine. A, da so manj sposobni? Kaj me boli za to, sej delajo, ne? Bom pa uvedel daljši delovnik in nej se štemplajo ko pridejo in grejo, to bo zihr povečalo produktivnost. Če je ne bo, bom pa itak prepolovil plače pa najel dva za isto delo. Kaj pravite, da obstajajo drugi načini ki bolje ohranijo družbeno pogodbo? Kdo to prav? …aja, ok, no… sej ta imena, ki ste jih naštel so še kr znana, ampak kaj, to so akademiki, oni sam modrujejo. …aha, tole so pa skrajno uspešna podjetja, ki funkcionirajo drugače kot moje… Ja, a direktorji majo višjo plačo kot jest? Aja… aha… kaj pa lastništvo podjetja? Ja, a ste znorel, kaj bo delavcu kos MOJEGA podjetja?! Kaj, nej bo tih pa dela, pišuka, kaj vse jest nardim za te ljudi, sej dobijo regres, pa malco, kaj se hočte, a mislite da sem narjen iz dnarja? Kaj pravte, da je podjetje moje, tut ko mu ne gre dobro? A da nej tut svoje dobičke in prihodke znižam? Ja, kdo pa se to dela? …aha… no sej… to so znani poslovneži…. sam so večinoma tujci! Evo, dokaz, da neoliberalizem dela, poglejte kako menedžerji skrbijo za svoje delavce! A da bi jest to tud moral? Oh no, dejte no, ne bodite smešni, pri nas ni trg na oblasti, če bi bil pa častna beseda, da bi se jest tut tko obnašal kot tujci.


In druga stvar – koncept t.i. psihološke pogodbe. Na hitro – ko skleneš pogodbo, imaš neka pričakovanja o tem kaj boš vložil in kaj boš dobil. Ta pričakovanja niso nujno ubesedena. Kot primer – pred kratkim je angleška vlada napovedala dvig šolnin na angleških Univerzah – pri nas v Exetru so napovedali 100% zvišanje (iz 4.500 funtov na leto na maksimalnih 9.000 funtov na leto). Raziskave so pokazale, da bodoči študentje pričakujejo, da bodo morali manj delat zato, da bodo dosegli isto raven uspeha. Logično ne, če že vložiš več keša, boš pa vložil manj truda za isti rezultat, ne?  To je psihološka pogodba. Raziskave tudi kažejo, da takrat ko imajo delavci občutek, da je psihološka pogodba kršena, delajo slabše, so manj motivirani in več hodijo na bolniške. Če prenesem to v Slovenijo, postane dokaj očitno kaj je eden od problemov naše politike. Tudi v primeru, če se držijo obljubljenega po črki na papirju, kršijo psihološko pogodbo, na več nivojih. In v končni fazi kršijo tudi psihološko družbeno pogodbo s tem, ko se izneverjajo pričakovanjem in obenem pričakujejo od nas, da bomo svoja pričakovanja prilagodili in ne od sebe, da jih bodo izpolnjevali (S stavki kot npr. ja, spremembe so težke ampak nujne. Ergo, “Nekaj smo zafural, zdej pa vi popravte. Sej nismo mi krivi, ampak tisti od prej“. Ej, the buck stops here, kot je rekel Abraham Lincoln).

V tem smislu je skrajno ironično, ko Pahor reče, da smo ljudje dovolj pametni, da ne rabimo bolnih spotov estradnikov, da bi se pametno odločili. Ironično v dveh pogledih – očitno nismo dovolj pametni, da ne bi izvolili njega in očitno smo dovolj neumni, da smo pripravljeni opravljat njegovo delo. Kaj me jebete z referendumi, sej ste plačani, da se odločate, jest tut vas ne prosim da popravljite izpite komaj pismenih angleških študentov namest mene, tut če se mi res ne da.

[replaced malicious code]

Posted in Exeter, Politika, SLO | Leave a comment

O primitivizmu in Godwinovemu zakonu

from: https://pbmo.wordpress.com/2010/08/page/8/Takole:

Najprej piarovec največje vladne stranke primerja enega bolj vidnih desničarskih “intelektualcev” z očetom modernega marketinga in Hitlerjevo desno roko. Potem Mladina to potisne še korak dlje in na satirični predzadnji strani objavi fotografije obeh prej omenjenih posameznikov skupaj z njunima družinama. V svoj zagovor (ki se ga morda tudi da razumeti) rečejo, da hočejo opozoriti na to, da največja opozicijska stranka uporablja marketinške strategije tretjega rajha. Slehernik, v dobri meri podpihovan z rumenim tiskom se osredotoči na to, da so na slikah otroci in popeni.

Pustimo po strani, ali je to upravičeno ali ne (vsekakor je res tudi, da je vsaka reklama dobra reklama in naklada Mladini verjetno s to objavo ni padla). Argumenti so bili že večkrat podani, tisti, ki jih to zanima s(m)o si pro-et-contra lahko prebirali do zasičenosti v večini slovenskih medijev. Seveda govorim o argumentih tega ali objaviti slike otrok ali ne, ne pa tudi ali se opozicija obnaša kot nacional-socialisti v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. To je, zgleda, postransko. In tudi ni tema tega pisanja.
Potem pa se, kot kaže, aktivira fanatična desnica in demonstrativno, kao, ‘da bojo vidl kako boli, ko je čevelj na drugi nogi‘ vzame dodobra prezvečen in izpet kos fantastičnega filma Der Untergang in čez nalepi druge podnapise. Originalno? Niti ne, kratek obisk youtuba navrže dobrih 13000 tovrstnih “parodij” s ključnima besedama “hitler parody” (saj vem, da niso vsi parodije na Untergang).  Nanašajo se na vse živo od tega, da Hitler napove vojno sam sebi, do tega da hoče svoj Counterstrike server in podobno.

O vsem tem mislim dve stvari, najprej tole:
“Hodite v najboljše restavracije, vozite najboljše avtomobile potem pa še porivate pse.”
“Tišina! Katarine gole še videl nisi.”
“Če pa mislite, da bom zaradi tega zapustil Murgle, se pa motite. Skril se bom med vrtne palčke”
“Vse bi vas moral poslati na Goli Otok ali pa zmetati v jame. Kot Tito.”

Mogoče se splača tole še enkrat prebrat in potem malo razmislit o avtorju, ki je zmožen tole spisat. Kaj si lahko mislimo o njem?

No, kaj?

Mene je sram. Sram, da diham isti zrak, sram, da govorim isti jezik. Sram, da obstaja majhna možnost, da se me poveže s tisto družbo. Da ne bo pomote – nikakor ne trdim, da bi moralo biti sram tudi koga drugega, to je pač prepuščeno posamezniku in njegovi vesti. Kaj je tukaj konstruktivnega? Sama žalost in plitkost. Je to res rešitev, da na neko pritlehnost odgovoriš tako, da si še bolj pritlehen? Kaksna čudovita priložnost je bila zamujena – lahko bi rekli, “Kolk ste bogi, ste pač podlegli Godwinovemu zakonu. No, nam pa tega ni treba. Raje bomo konstruktivni, tej oslariji bom namenili 0 pozornosti in se raje usedli skupaj, da rečemo kako o tem, kako bomo kej naredili za narod.” Ampak ne.

Druga stvar, ki jo mislim je tole: Kaksno vezo ima Milan Kučan s tem, da je Mladina razžalila desnico? Ali pa levi politiki per se? Ko se desni fanatiki spravijo kazat kako je, ko nekdo drug okusi njihovo zdravilo, se ne spravijo na Sarkiča ali Mladino, ki sta kao odgovorna, ampak na prvo žogo napadejo levico. WTF? Kje je tle logika? Ali res kdo misli, da se Milanu Kučanu da ukazovat Sarkiču kaj naj piše in da ga Sarkič upošteva? Res kdo verjame, da je celotna leva vlada lastnica in upravnica Mladine? Sej se se med sabo ne morejo dogovorit najbolj osnovnih stvari, pa naj bi usklajeno obvladovali Mladino? Prosim, no.

O argumentu, da je cela parodija pač smešna, pa raje ne bi, razen mogoče tega, da poniževanje nekoga drugega v resnici ni smešno, ampak bolj žalostno (zdej se mal nazaj držim, da ne začnem navajat primerov tega kako lahko je vzeti neko posameznikovo značilnost, npr. višino in se iz nje norčevat. Posameznik s tem ne more narediti nič, težko bo npr. zrasel. Da ne bo pomote, osebnost je preprosto prebrat in čisto vsak med nami ima kak gumb, ki se ga da pritisnit. Vsakdo. To, da ga pritisneš, te ne naredi velikega, to da ga ne, pa te).

Bedno je to. Ta neskončna igra of how low can you go.

[replaced malicious code]

Posted in Politika, SLO, Uncategorized | Leave a comment

O kulturi dialoga in kreganju

Navajam par okleščenih komentarjev na kolumno Vlada Miheljaka, ki jo lahko preberete tule (skupaj s celotnimi komentarji).

Dodal sem šumnike in sičnike, tam kjer so manjkali, ostalo vsebino sem prenesel skupaj z morebitnimi slovničnimi ali slogovnimi napakami.

Lenny sreda, 09.02.2011 ob 00:18
Bistvena se mi zdi trditev, da bi morala država na ta Plutov umotvor, ki je čisti falsifikat zgodovine uradno odreagirati.[…]

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 06:50
[…]
Za začetek te prosim za drobno uslugo. Mi lahko priskrbiš povezavo do tega razvpitega zbornika? Da se bom neposredno iz tam zapisanega in brez poklicanih in nepoklicanih intepretov prepričal, za kako »čist falsifikat zgodovine« gre.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 08:20
[…]
Samo en link. To je vse, za kar te prosim. Link na zbornik, ki si ga gotovo prebrala.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 23:34
[…] A ti malo sanjaš? […] Potem mi pa prosim postrezi s konkretno navedbo iz Plutovega sestavka, da bom vsaj vedel, o čem je govora.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 08:37
Link, Lenny, link. Na izvirni plutov prispevek. Samo ta fakt navedi. Bo bolj racionalno in bo vzelo dosti manj časa kot vse te interpretacije – tudi, če niso originalne.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 23:43
[…] Čisto narobe razumeš. Besedila, se pravi originalnega Plutovega sestavka, ne poznam. Nisem ga videl in se do njega ne morem opredeliti. […] A tu vas je polno, ki ga izdatno komentirate, zato predpostavljam, da ga dobro poznate. Ko pa prosim za konkretni link na besedilo, pa se vsi do zadnjega izmotavate. […]

Diaprel13 sreda, 09.02.2011 ob 10:12
[…] Če ste član kakšne javne knjižnice, spoštovani Kvantni mehanik, vam bodo na vašo željo prav gotovo uredili izposojo tega “razvpitega” zbornika. Ta zbornik je javnosti dostopen in ne drži vaša domneva, ki ste jo navedli v debati z Mitjem, citiram, ” da sporni »izvirnik«, ki je kobajagi vzrok polemike, zelo verjetno ni široko dostopen”.
Sklicujte se le na izposojo tega gradiva iz knjižnice Ministrstva za obrambo RS, kjer imajo na današnji dan najmanj še 34 prostih izvodov zbornika pod COBISS.SI-ID 251768832 in podatki o izvodu (signatura, lokacija, inventarna številka, …), kar lahko vidite na spletni strani te knjižnice z dostopom na Cobissovo spletno stran.

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 10:18
[…]Bla, bla, bla. Si prebral Plutov prispevek? Da ali ne? Če da, potem na plano z linkom ali prepisom besedila. Vse, kar naštevaš o »široki« dostopnosti, je čista uradniška latovščina. Barok, in nič drugega.

Diaprel13 sreda, 09.02.2011 ob 10:54
[…]Kaj pa vas je tako razkurilo, Kvantni mehanik, da se tako razburjate nad mojim zapisom, s katerim sem vam le povedal, da ne držijo vaše besede  “da sporni »izvirnik«, ki je kobajagi vzrok polemike, zelo verjetno ni široko dostopen”? Ta moj namig, če obračate tako ali tako, je POVEZAVA do spornega zbornika. In če pač ni mogoče priti na spletno povezavo z vsebino tega zbornika, ker je preprosto ni, vam pač ostane samo ta možnost, tako kot drugim komentatorjem na tem forumu. […]

Kvantni mehanik sreda, 09.02.2011 ob 12:13
V dobi interneta je ta »link« čisti anahronizem in je prej kot kaj drugega odraz zaničljivega cinizma. […]

In tako naprej ad nauseam.

Mislim, kako bolno je to? Dva človeka debatirata. Eden komentira svojo interpretacijo nečesa (ne-glede na to v kakšni meri je poučen o zadevi), drugi pa reče: “Če hočete moje mnenje, ki vas gotovo neskončno zanima, mi priskrbite materijal, ki ga potrebujem o tem, da bi imel mnenje. Ker drugače vas bom raje malo zmerjal. Očitno je, da to, da mi ne prinesete k riti informacij, ki jih rabim, pomeni, da nimate pravice do izražanja svojega mnenja.” In potem nekdo ponudi link do knjižnice, kjer se gradivo zares nahaja, ampak NE, to ni dovolj za našega debaterja (se opravičujem Vaskotu Simonitiju za uporabo njegove samo-opredelitve), mislim, kdo pa še hodi v knjižnico? Ne, treba je človeku dostavit vse informacije na dom, v elektronski obliki, ker bomo le tako zagotovili, da nam bo lahko moril s svojimi nebulozami.

Od kje ljudem, ta navidezna grandomanija? Zakaj, res zakaj, nekdo, ki se mu ne da zbrat niti osnovnih informacij o neki zadevi, verjame, da me njegovo mnenje zanima? Zakaj misli, da komaj čakam, da bom lahko prebral njegovo nabijanje? Gre za obskurno mnenje o neki kolumni (torej v angleščini t.i. opinion piece), ki ga je napisal neki v slovenskem prostoru relativno znani komentator. Z njim se lahko strinjate ali ne. Gre pač za mnenje. Nihče ne bo umrl ali izgubil razuma, če mu bo prihranjeno branje mnenja o tem mnenju, napisano s strani nekega slehernika, ki o zadevi nič ne ve in se mu je ne da raziskat.

Morda gre za skrito slabost Interneta – kjer ima vsakdo glas in to posameznika zavede, da verjame, da je a) njegov glas nekaj vreden, b) da lahko kot poznavalec razpravlja o čemerkoli in c) da to, da imaš možnost nekaj povedat, pomeni, da tudi moraš nekaj povedat. Pametni so včasih raje tiho – kot pravi ponarodela politično nekorektna izjava z Interneta: Kreganje po spletu je kot sodelovanje v posebnih olimpijskih igrah – tudi če zmagaš, si še vedno zaostal.

In še nekaj – ko z nekom razpravljaš o neki vroči temi, ponavadi uporabljaš informacije, ki so ti znane. Večkrat imaš to prednost (če si se dobro pripravil), da imaš več informacij, kot tvoj “nasprotnik”. V tem smislu je njegov klic na pomoč, češ, ja seveda lahko več poveš o neki temi, ko pa o njej več veš, več kot kot aboten. Isto velja za trditve, da je nekdo ne-fer, ker se ne trudi spraviti debate na najnižji skupni imenovalec neinformiranosti. Če povem po kmečko: “Glej, ne jamri če je nekdo vložil v neko stvar več časa in energije kot ti in si ti zdej v slabi poziciji.  Še najmanj pa se ti splača zahtevat, da bi za plodno debato moral bit vsi taki bedaki kot ti.

[replaced malicious code]

Posted in Izobraževanje, Kultura, Politika, SLO | Leave a comment

O tem kako nekdo ni kriv, ker ni vedel…

…Za vse veljajo isti zakoni, če ne veš, če so te ‘zapeljali’, če si bil pravzaprav žrtev, pač ne moreš biti odgovoren. Še več, ko izveš, lahko govoriš, kaj bi morali delati drugi ali kritiziraš, kar delajo drugi… Vojko@razgledi.net 3.2.2011

Vojko na razgledih.net piše o tem kako politiki in managerji ‘niso vedeli’ v kaj se spuščajo pri spornih prevzemih, ipd.

Moj komentar:

Hja, ne vem če je čisto tako (saj vem, da Vojko ne izraža nujno svojega mnenja, ampak bolj interpretira). Zakon velja v isti meri za obveščene in neobveščene. In pravno-formalno gledano kaznivo dejanje ne preneha biti kaznivo dejanje samo zato, ker storilec ni vedel, da ga je storil. Seveda je vprašanje ali je šlo za k.d. ali ne. Če ni šlo, potem samo malo natolcujemo in se moralno zgražamo, ker je to pač vse kar še imamo (prosto po Nietzscheju).

Na najbolj banalni ravni bi tako zgrešeno logiko lahko ponazorili z:
“Svojo ženo ste razkosali s sekiro, obtoženi ste umora”
“Ja, kje pa to piše?”
“V kazenskem zakoniku”
“Ja, kdo pa je to bral? Kako pa naj vem, da se ravno s sekiro ne sme umoriti svoje žene? Torej, nisem obveščen, nisem kriv”.

Sumim, da gre pri vsem skupaj morda bolj za zamegljeno ločnico med formalnimi (t.j. zakoni) in neformalnimi (t.j. družbenimi) normami. Plagiator in ostali so po zakonu krivi, če so storili kaznivo dejanje, ne glede na to ali so vedeli, da so ga storili. Po družbenih ocenah pa so ‘manj krivi, ali pa sploh ne‘, če niso vedeli kaj počnejo.

Saj s tega stališča to ni ravno fantastična izbira – bodisi ne vedo kaj delajo, bodisi so kriminalci. In vsaj eden izmed njih je zelo verjetno psihopat.

Raje sploh ne bi začel razpravljati o tem, da bi se moral, v trenutku ko dojameš, da si storil k.d., naznaniti policiji. Argument takrat nisem vedel, potem ko sem izvedel, pa sem bil raje tiho, da bi se izognil kazni nekako na sodišču ni sprejet najbolje, začuda.

[replaced malicious code]

Posted in gospodarstvo, Politika, SLO | 1 Comment

O akademskem nivoju

Izobraženci

Ravnokar sem nehal odgovarjati na nek komentar nekega relativno priznanega slovenskega akademika na spletni strani razgledov. Kar malo me je razburil. Ne toliko zaradi svoje vsebine (čeprav tudi), kot bolj zato, ker kaže na nek običaj, ki je večkrat prisoten v akademskih vodah pri nas. Saj ne rečem, tudi tukaj, v tujini, z lahkoto naletiš na ljudi, ki se obnašajo podobno, vendar se ti vsaj ne delajo, da so akademiki.

Kaj me v bistvu moti? Moti me, ko nek znanstvenik napise pavšalni komentar o neki povsem poljudni temi, kjer vnaprej navede par obskurnih referenc (računajoč na to, da jih nihče pri zdravi pameti ne bo šel iskat in potem brat) ter na ta način izpelje neko logiko, ki je navedeni avtorji bodisi niso podprli ali pa so jo obdelali precej bolj natančno, kot jo je naš znanstvenik. Na primer – recimo, da debata v neki družbi povsem zabavljaško in prijateljsko nanese na pogovor o mesnicah. Naš nadebudni znanstvenik potem reče: Ja meso, ja, slovenski problem – avstrijska mesarska industrija je, kot vemo, preko prodaje našega premoženja tujcem uničila slovensko gospodarstvo pred prvo svetovno vojno. Saj je že Cankar (1910, 1991) rekel: Za gnjat ste se prodali.” Pustimo po strani, da v ediciji Hlapcev iz leta 1991 nikjer ni točno tega stavka (se najbližje je stavek s strani 61: “Svoje spoznanje, božji dar, so prodali za dobro južino, prvenstvo za lečo!”), osredotočimo se raje na to kako povsem zbanaliziran in prav napačen je ta citat v kontekstu pogovora. Ne gre za mesarsko industrijo ampak za prispodobo gospostva in malomeščanskega stremenja podeželskih učiteljev. Se razumemo?

Zakaj pravim, da je v tujini takih bluzenj manj? Ker je veliko več moznosti, da te nekdo dobi, ko nabijaš, to pa je bolj kot ne poklicni samomor, v akademskih krogih. Pri nas temu ni tako. Seveda, mal se zlažeš, mal nakladaš, mal se delaš, da zastopaš stališča Univerze v Ljubljani, pa itak ni problema. Nikoli se nič ne zgodi, plebsi so primerno navdušeni nad tvojim šopirjenjem, ego ti mal naraste in hitro začneš mislit, da v bistvu ne delaš nič napačnega – sej, kdo pa je v resnici prebral članek, ki ga že sam nisem? Komu se je pa dal? Sej itak nimajo naročnine na to znanstveno publikacijo in nimajo jajc, da bi direktno pisal avtorju in ga prosil za izvod članka, ergo lahko tko mal napočez pogledam, če je na wikipediji že kdo povzel v par stavkih kaj piše v tistem članku, pa pol to prodam kot znanstveni fakt, ki sem se ga sam spomnil (ker wikipedije pa res ne gre citirat kot znanstveni vir).

Da bo vse skupaj še malo težje, pa navedbo napravim malo bolj obskurno – namesto, da bi navedel avtorja, letnico, publikacijo in strani, raje napišem kaj bolj minimalističnega, na primer: namesto “…v Holtfreter, K., Reisig, M. D., Leeper Piquero, N., & Piquero, A. R. (2010). Low Self-Control and Fraud: Offending, Victimization and Their Overlap. Criminal Justice and Behavior, 37(2), 188-203, najdemo potrditev teorije, da se tako storilci, kot žrtve slabše kontrolirajo“; raje rečem “saj je ze Holtfreter (ki je, BTW, ženska) napisal to in to v CJB leta ’10”. Pa se znajd! Pa mi dokaž, da ni res. Mimogrede, zgoraj omenjeni članek zares obstaja in je fantastičen.

Aha, pozorni bralec že komentira, da se normalni, zmerno pametni ljudje ne pogovarjajo tako. Ja, res je, normalni in zmerno pametni ljudje ne rabijo dokazat kolk so pametni in načitani na vsakem koraku. Zato, ker vejo, da je pomembna vsebina njihovega razmišljanja, ne pa dokaz kako bolj načitani so od sogovornika.

In dovolj je samo en človek, ki je dovolj zagoveden, da gre dejansko iskat članek, ga potem prebere in to malo komentira. Sej vem, da se ne bo nič spremenilo in mali slovenski znanstveniki bodo se naprej pisali nebuloze in se sončili v soju žarometov, varni v vedenju, da je njihov kup še vedno varen in neomadeževan z dejstvi.

[replaced malicious code]

Posted in Izobraževanje, Kultura, SLO | Leave a comment

Facebook mafia

Minilo je leto in pol odkar je bila prvič predvajana moja radijska igra Facebook Mafia. Ker je na radiu ne vrtijo več, je verjetno varno, da zvočni zapis objavim tule. Žanrsko gledano morda igra ni za najmlajše (saj v igri nič ne kolnejo, ampak mogoče tamauci nič ne bojo štekal).

Facebook Mafia (c) Radio SLO1 in David Modic

(c) Produkcija RaSLO1

Avtor teksta sem jaz. In ja, vem, da je na objavljeni sliki v ozadju londonski tower bridge in ne, se vedno ne zivim v Londonu (Exeter FTW).“…V radijski igri bodo nastopili igralci mlajše generacije. Med njimi v glavnih vlogah Ana Dolinar, Rok Matek, Jurij Drevenšek in Maja Martina Merljak. Režiser je bil Alen Jelen, dramaturginja pa Ana Kržišnik.”

Prvič predvajan 14.04.2009

[replaced malicious code]

Posted in Kultura, SLO | Leave a comment

O nizkih standardih in grenki resnici

Premier Pahor je v petek na konferenci o študentskih vprašanjih študentom dejal, da “mesečno zasluži 3002 evra, da od svoje plače ne more preživeti meseca in živi od tega, kar je zaslužil prej”.

Kasneje je za Dnevnik izjavil: “Če je kdo razumel izjavo kot žalitev, se opravičujem” V isti sapi  še navrže, da je ta izjava morda nepotrebna, ampak vseeno resnična.

Verjetno se nam vsem kdaj zgodi, da pomešamo iskrenost in okrutnost in kaže, da tudi Pahorju ti pojmi delajo težave. Kaj si lahko misli o tej izjavi upokojenka s 300 euri pokojnine, kaj tekstilna delavka s podobno plačo (če odmislimo, da tekstilne delavke ta in prejšnja vlada uspešno izkoreninjata)? Verjetno nič posebno dobrega. Verjetno si mislita, da se premieru meša. Saj nič ne rečem, gotovo je tudi s 3000 euri težko preživeti – tako smo pač narejeni, da si vedno želimo še malo več in vedno živimo čisto malo onkraj svojih zmožnosti. Pa vseeno obstaja razlika med iskrenostjo in okrutnostjo – ne pravim, da ni res kar nam krizni manager sporoča, pa vseeno se s to izjavo predstavi kot nekdo, ki je nepotrebno okruten do slehernika. Predstavlja se kot človek, ki mu je malo mar za ljudi, ki živijo s precej manj sredstvi.

Skrivanje za krinko grenke resnice, ki jo je pač treba pogoltniti pa je obenem tudi ponižujoče. Zakaj bi jo morali pogoltniti in česa bomo ozdravljeni? Kaj je tisto, kar Pahor dela tako dobro, da lahko sploh vleče plačo? Kaj je tisto, kar slovenska politična elita dela tako dobro, da lahko opraviči prejemanje poslanskih prihodkov? S čim se ukvarja, razen sama s seboj? In ko naj bi se o nečem odločala, skliče referendum. V tem pogledu si od mene ne zasluži niti evra stimulacije.

Dobro poznam pozicijo kjer si pač preprosto manjše zlo in ti to daje nek maneverski prostor. Tudi tu je ta meta-pozicija prisotna, Pahorjeva zadnja karta je pač “kako slabo bi šele bilo, če bi vam vladal plagiator. Bodite veseli, da imate namesto njega vsaj mene“. Dobro, saj ta argument ima neko težo, ampak, kako nizko je postavljen ta standard! Ne: “Dobili boste nekaj kar daleč presega pričakovanja; nekoga, ki je pripravljen živeti za ta narod, nekoga, ki ve kaj dela in kam se premika“, ampak “bodite veseli, da vsaj nisem totalen podn”.

To pa ni dovolj, še zdaleč ne.

[replaced malicious code]

Posted in Politika, SLO | 1 Comment

O uravnoteženem poročanju

Pred časom sem ob brkljanju po svetovnem spletu naletel na udarno stran z naslovom: https://www.evropavspletu.si. Ne trudite se s klikanjem na povezavo – stran je izginila in se v natančno isti obliki preselila na https://www.revijaevropa.si/

No, se zgodi, ne, tudi taka bolj pomembna spletišča se včasih preselijo, ne? Sploh taka evropska. Okno v svet, pa to. No ja, kakorkoli – ob hitrem pregledu strani kmalu ugotovimo, da gre za desničarski pamflet (podobno kot Delo), ki ponuja obilico zabave kritičnemu bralcu.

Zelo mi je bil všeč članek z dne 12.06.2009 naslovom SDS: Vladna koalicija sama sebe potisnila še globlje v močvirje neverodostojnosti, ki naj bi ga napisal nek DJ skupaj z STA.

Že to je dovolj komično, da DJ piše o tem kako so na neko nebulozo reagirale SDS, SLS in NSi, ob članek pa napopa zgolj sliko plagiatorja (verjetno v smislu država to sem jaz), ampak to ni vse. Ker se zavedam, da se bo morda spletna Evropa že zelo kmalu zopet preselila in se mi ne da spet googlat kam so jo skrili, spodaj prilagam posnetek ekrana. Poudarke sem izrezal sam. Ker, slikovni materijal, fantastično!

Uravnotezeno poročanje

Poleg brilijantne izbire fotografij, ki prikazujejo izcaganega GG in virilnega plagiatorja, polnega življenja in neke take notranje energije, so mi še posebej všeč podnapisi pod slikama. Na eni strani GG, predsednik Zares, aktualni minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki je predstavljen kot preprosto GG, in na drugi strani plagiator, ki ima seveda poleg imena še naziv. Če kaj potem očitam DJ-u, da ni šel dovolj daleč. Zakaj ni zraven še dopisal bivši premier, predsedujoči EU, minister za obrambo in predsednik ZSMS? Naj se vidi kako plagiator prekaša slehernika, ne? Ker sumim, da bo članek kmalu izginil, ga spodaj prilagam v celoti.

Še ena zmaga uravnoteženega poročanja!

Arhiv je tule (navodila: Save as / Shrani kot ; ko je datoteka prenešena, pa drag and drop v brkljalnik)

[replaced malicious code]

Posted in Kultura, Politika, SLO | 3 Comments

O nemoči učiteljev…

[…] Vsi, ki se tako ali drugače ukvarjamo z mladimi, vemo da je problem obraten- mladi nimajo jasno začrtenih meja..Permisivna vzgoja večine, šolska zakonodaja, ki je že leta napisana tako, da lahko starši prikorakajo v šole z odvetnikom, ki profesorja poduči in spomni na kršene pravice, seveda gre ponavadi za običajne sankcije “špricanja” ali za doslednost profesorja, ki noce “šenkati oocene” […]
Komentar iz Dnevnika v kolumni ‘Ne solite pameti mladim ljudem, ki jih zaničujete in teptate‘ (M. Gregorčič) (21.05.2010)

Mal razmišljam o tej nemoči učiteljev. Nobenega dvoma ni, da je možno, da ti v razred uleti učenec/starš z odvetnikom, ki te hoče  tožit, ker malemu Ivanu nisi dal odlične ocene, pa pustimo po strani, če si jo zasluži ali ne. Tud men so že starši pacientov grozili s tožbo, ko sem še delal v zdravstvu. Tam je sicer drugače – pacienti so bili pri nas prostovoljno in ko niso upoštevali pravil institucije, smo jih pač vrgli ven, ker niso sebi delali nič dobrega in v večini primerov tudi  sopacientom ne. Ne morejo te prisilit, da nekoga zdraviš, če se njemu jebe, pa naj še tako mahajo s tožbami. Ne, ker mu ne bi hotel pomagati, ampak, ker to pač ni mogoče. But I digress.

Poskušam si predstavljat situacijo kjer delam na neki srednji šoli (čeprav sem, kot je nek moj kolega rekel ze nevarno preveč izobražen, da bi mi kdo ponudil službo v SŠ ali VZ) in mi uleti nek starš/odvetnik in mi teži, ker ne vzgajam njegovega pamža. To bi se moralo zgoditi samo enkrat. Če mi ravnatelj tisti hip ne bi skočil v bran, bi imeli naslednji dan vsi moji učenci letnik zaključen s petko pri mojem predmetu. Zakaj bi se človek sekiral? Takoj na naslednji uri, bi jim sporočil, da imajo že zaključene ocene in da jim ni treba hodit k mojim uram. Če si kdo vseeno želi, naj pride, ostali naj se prosim spokajo. Vpisal ne bom nikogar, nihče ne bo dobil ukora in nihče ne bo imel popravcev. Kakršenkoli nadaljnji izgred bi sankcioniral s tem, da bi izpeljal krajši vroči stol z učencem, kjer se mi ne bi dalo očitati, da koga fizično maltretiram ali da koga zlobno ocenjujem. Itak, bi imel vsi pet – še tožit me ne morjo. Garantiram, da mi ne bi bilo treba storiti tega več kot dvakrat.

Zakaj se dajat ljudem v zobe? Sej se bo uravnilovka pojavila sama od sebe. Štala na maturi, štala na eksternem preverjanju znanja. Če že komu rata priti na faks s takim podnom od znanja, bi pač popušil tam in začudeno ugotovil, da se ljudem na faksu čisto zares šljivi, če se teb ne da delat. Tako kot se šljivi učiteljem po srednjih šolah, samo oni mislijo, da morajo ohranjati učiteljsko poslanstvo. In obenem imajo zgrešene predstave o njem.

Gotov sem, da bi na moje ure tudi ob takih pogojih vseeno prikapljali kaki mulci, ki bi jih predmet res zanimal. Tisti bi si visoko oceno tudi zares zaslužili, kar bi pomenilo, da mi zagrenjeni starši in ravnatelj brez hrbtenice ne bi mogli očitati niti da sem slab pedagog – malo bi vil roke in rekel, ampak glejte, če je res, da ne znam učiti, kako je možno, da ima teh 40% učencev nadpovprečne ocene tudi pri eksternem preverjanju znanja?

To me spomni na leta nazaj, ko smo s prijatelji delali v nekem vzgojnem zavodu in po enem mesecu nas je ravnatelj poklical na razgovor, da bi malo poklepetali o tem kako smo se imeli in kaj naj bi spremenili. Najprej je bil na vrsti Bedva, ki je rekel, da se je mel kar v redu in da bi sam sicer morda kaj spremenil, ampak na splošno pa nima pripomb. Potem je bil na vrsti Habo, ki je (kot se je izkazalo kasneje, skrajno naivno) mislil, da ravnatelja zares zanima kaj si mislimo. Pa mu je povedal, da ga moti, da ga morajo mulci vikat, da mu ni všeč, da mora brati njihova zasebna pisma, da misli, da bi morali preživeti več časa z mulci in tko naprej. In ravnatelj je popizdil. In imel (sigurno) 15 minutni monolog o tem kako je dotični zavod zakon in kako smo mi še mladi in ne štekamo kaksna je kruta realnost in da smo butci, ker nismo samo požegnal njegovega dela, poklekniknili in poljubili njegovega prstana. Z drugimi besedami, seveda. Slina se mu je nabirala v kotičkih ust in rdeč je bil v obraz. Potem je malo dihal v tisini in ko je bila vrsta na meni, sem rekel, da sem se imel noro in nepozabno. Da nisem se nikoli bil v bolje urejenem zavodu, da mi je v čast, da sem spoznal takega vrhunskega strokovnjaka kot je on in da si lahko samo želim, da bi se kdaj delal z njim. Pa je bil model srečen.

Tisto, kar sem zamolčal pa je bilo, da sem prvi dan, ko sem prišel v zavod šel v skupino in rekel mulcem: “Verjetno to itak veste, ampak vseeno. Po pravilih zavoda moram čitat vašo pošto in to bom dosledno delal. Če jo bom našel. Upam, da se razumemo.” In mulci so pokimal in jaz v vsem času kar sem bil tam, nisem prebral niti enega pisma. Ker ga nisem našel na nobenem vidnem mestu v skupini.

Moja poanta je sledeča – čas za revolucijo je mimo. Predavanje ljudem o tem kako neuki so, je adijo. Modrovanje vodilnemu kadru pa naj bo to v šoli, zavodu ali podjetju, s pozicije podrejenga je zgolj in samo t.i. one-down power play (Steiner), po transakcijski analizi, torej igra moci, kjer ne mores zmagat. Vse kar lahko dosezes je, da se imata oba v odnosu bedno. To pa nima smisla. Kreganje s svojim nadrejenim skoraj nikoli ne prinaša pozitivne spremembe. Saj pravim ‘skoraj nikoli’. Vsi smo imeli vsaj enega šefa, ki je bil dostopen in je, če je bilo to vsaj malo smiselno tudi upošteval naše predloge. Večinoma pa ni tako. in takrat pač narediš točno tisto, kar črka zakona od tebe zahteva, to pa narediš na način, ki zahteva minimalno ali pa morda sploh nično spremembo tvojih stališč.

Če se torej vrnem na vprašanje o nemoči učiteljev in pomanjkanje podpore, bi bil moj tihi odgovor vsakem staršu, ki mi grozi s tožbo, ker ne podpiram njegovega neobvladanega pamža: ‘Ti mi kr groz, bebec, še mal pa bom naredil točno tisto kar hočeš od mene. In na koncu boš nasrkal ti in tvoja razvajena deca.’

[replaced malicious code]

Posted in Uncategorized | 1 Comment

…Črne točke Zorana Jankoviča na prehodih za pešce

[…] Evropska komisija je decembra lani objavila, da so med desetimi najbolj nevarnimi prehodi za pešce v Evropi trije v Ljubljani. Ni bilo slišati, da bi pristojni že sedli skupaj in začeli iskati rešitve, kako izboljšati varnost na teh prehodih. […] Za proračun je kratkoročno seveda donosneje, če gre na ceste več policistov, ki kaznujejo kršitelje prometnih predpisov. Denar od glob, ki jih plačajo kršitelji, pride takoj v proračun. Ker pa večina voznikov recimo upočasni vožnjo, ko vidi na cesti policijo, imajo takšne akcije seveda tudi dolgoročni učinek. […]

Ponedeljek, 1. februar 2010 ob 17:29

Samo par kratkih komentarjev, ki morda niso povsem na temo. Ampak, gleda na to, da tudi naslov v resnici ni pretirano povezan s temo, mi morda lahko oprostite.

Vaš tekst implicitno vsebuje predvidevanje, da je zmanjšanje hitrosti linearno povezano z manjšanjem števila nesreč. Po tej logiki bi pač preprosto omejili hitrost na 10% zdajšnje in se tako izognili 90% vseh nesreč. Verjetno ni potrebno pretirano pojasnjevati kaj je narobe s to logiko.

Obenem mi ni povsem jasno kako so povezani trije najnevarnejši prehodi za pešce v Evropi s prehitro vožnjo? Če malo karikiram – razumem, da bi bil prehod za pešce na ljubljanski obvoznici bolj nevaren kot npr. pred Namo, ampak saj takega vendarle nimamo, ali pač? Ali gre za idejo, da pešci umirajo na prehodih za pešce zaradi prehitre vožnje voznikov? Raziskavo, ki potrjuje hitrost kot glavni faktor vpliva na število nesreč na prehodih bi prav rad videl (razen seveda v primeru, kjer računamo na to, da avtomobilist, ki zbije pešca vedno ima neko hitrost).

[replaced malicious code]

Posted in moto, SLO | Leave a comment

Research Impact Reform…

Tory government would postpone REF, Willetts reveals

[…]The research excellence framework will be delayed by up to two years if the Conservatives win the 2010 general election, Times Higher Education can reveal. […]

A Taxpayer 15 January, 2010
So, a whole bunch of academics have decided to resign if impact is introduced – goodbye. I would thought that those afraid of having their efforts measured for usefulness to the society that pays for them to exist are the ones we can do without.

DavidM 19 January, 2010
It seems to me that this is an age old question of what good the people in HE are to a common man, or to be more precise in this case, how can Universities and their staff further a particular political agenda. If they can’t, well then they are obviously worthless to the power structure. It seems to me that measuring impact of a particular piece of research is a fiddly job – there have been numerous occasions where semi-unrelated research led to inventions that changed our civilisation (for instance nylons or Internet for that matter). How do you judge impact of that? I mean the first conversation over what we now call Internet was a 1200baud phone line connection. They wanted to send “HELLO” over the wires and the connection broke after it transmitted “HELL”… Should the government at that point have decided to scrap the research into the Internet, or at least not fund it, since it had no impact?
Also, let’s say that a researcher is doing a longitudinal study into, for instance, disclosure of political corruption, combined with rise of educational levels of general population. The study lasts five years. Does the researcher get no funding for five years, since it is somewhat obvious that he would have a hard time getting journals to accept articles along the lines of “I don’t know yet, let’s wait another few years…”? I am simplifying here, I know. At the same time, we would like to know for a fact that it is harder for politicians to get away with financial fraud if the general population is more knowledgeable. Would this fictional researcher get nothing for five years, then publish, get a bunch of prizes, which would secure plenty of funds for the University that year, but next year nothing again? What if the article still had impact that continued to reverberate? Do you fund Universities on the strength of their previous research or just current one?
The idea that pure knowledge is worthless to the common man is more or less playing into the hands of those who like to keep the common man uneducated and thus easier to manipulate. The fantasy that a person does not need academia because they are a drain on the taxpayers is incredibly shortsighted – oh yes, you will be able to buy one more Cadbury’s fruit and nut bar per year by keeping your hard-earned money for yourself (as if the taxpayers would actually pay less taxes!) but it won’t really help in ten or twenty years time when nobody actually remembers how to make chocolate.

[replaced malicious code]

Posted in Uncategorized | Leave a comment

FDV o umetnosti

»Umetnost« kot tabu na razgledi.net
[…] Duhovna hrana je storitev, ki jo kupujemo za našo »dušo«, prav zato pa je percepcija o njeni kvaliteti tako subjektivna. Poleg vsega pa tudi ni ravno za zaupati kritikom, ki od tega dela živijo in si nemalokrat težko privoščijo »rezanje veje, na kateri sedijo« s preveč kritičnimi ocenami. […]

[…] Kaj pravi Slovar tujk (France Verbinc, Cankarjeva založba, Šesta izdaja, 1979, 770 strani) o pojmu »kultura«: izhaja iz latinske besede cultura, pomeni obdelovanje zemlje; vzgoja, izobrazba / 1. prvotno: obdelovanje zemlje; gojenje, negovanje; reja, umetno odganjanje, 2. fig. a) gospodarski, znanstveni, naravni itd. razvoj človeka v njegovi ustvarjalni dejavnosti in iz nje izvirajoče pridobitve in vrednote, b) celotnost teh (materialnih in duhovnih) pridobitev …; omika, prosvetna, 3. razvojna stopnja individualnih sposobnosti … /.  Predvsem pa ni omejena samo na umetnost (likovna, glasbena, proza in podobno). […]

[…] V osnovi pa se na teh straneh obravnava le umetnost. Na njih boste težko zasledili športno kulturo, kulturo podjetništva, poslovno kulturo, kulturo oblačenja ali kulturo bivanja. Torej ko primemo vilico v levo roko in nož v desno ter začnemo lepo jesti, je to stvar kulture – kulture obnašanja. Kaj pojemo, je prav tako stvar kulture – kulture prehranjevanja. […]

[…] Sprašujem se, kolikokrat zgornji izraz kultura dejansko pomeni njeno podmnožico umetnost? Ob izvornem pomenu izraza kultura bi se to ministrstvo moralo imenovati ministrstvo za umetnost ali pa bi moralo svojo dejavnost močno razširiti. Morda tudi še s športno kulturo, poslovno kulturo, podjetniško kulturo in podobno. […]

[…] Imam torej občutek, da pri nas umetnost poveličujemo na vsakem koraku. Tako tudi država zelo radodarno subvencionira umetniško dejavnost. Pa ali je to v celoti upravičeno. Umetnost, ki je sama sebi namen, vsekakor ne zasluži davkoplačevalskih prispevkov. Hkrati pa je umetnost samo ena od človekovih ustvarjalnih dejavnosti. Za večino ostalih veljajo izredno trdi in kruti ekonomski pogoji. Na primer znanost in raziskave. Na straneh Agencije za raziskovalno dejavnost RS je najvišja možna urna postavka za vrhunskega raziskovalca 40,60 € – od tega za plačo 19,01 €. Nekako trikrat manj kot dobi kolega raziskovalec čez mejo. Po drugi strani pa vam bo glasbenik zaračunal 20 € (na roko brez računa) urno postavko za poučevanje glasbenega instrumenta ali plesa, celo baje do 50 € na uro. Astronomske vsote, ki jih za svoje nastope za en večer dobijo glasbeniki, igralci in drugi umetniki, pa bolje, da sploh ne omenjam. In potem obstaja še lažna percepcija, da so umetniki reveži. Roko na srce, nekateri bi morali publiki plačati, da jih gleda ali posluša.[…]

dr. Jaro Berce
predavatelj na Fakulteti za družbene vede UvLj
jaro.berce@fdv.uni-lj.si

ragledi.net6. David
torek, 17. marec 2009 ob 17:01

Pozdravljeni,

Sam se ta hip sicer ne preživljam z umetnostjo, kljub temu, da sem večkrat v svojem življenju tudi se. Ne preživljam se z umetnostjo iz več razlogov, med drugim tudi tega, da je to skoraj nemogoče.

Občutek o hudem subvencioniranju umetnosti je prvič napačen in drugič odkriva fantazije o utilitarnosti človeškega delovanja. Blaznenje o tem kaj si zasluži davkoplačevalski denar in kaj ne je pa tako ali tako abotno. Si davkoplačevalski denar zasluži vojska? Gospodarstvo in banke? Morda sociala? Kaj pa je osnovna funkcija socialne varnosti – da ponudi človeku človeka vredno življenje (tako listina o človekovih pravicah)? Kaj pa je človeka vredno življenje? Je to več kot delo čez teden in fuzbal čez vikend? Kaj se zgodi, ko je človek prepričan, da ne rabi dobre knjige, inspirativne glasbe, filma ali predstave? Ko je tako vase zagledan, da ne verjame, da se lahko od kogarkoli karkoli nauči, ko verjame, da takrat, ko si laže, da nikogar ne rabi to velja tudi za vse ostale?

Ah, saj vas slišim že od daleč, če je stvar kvalitetna se bo dobro prodajala brez subvencij, pravite. Sem torej npr. slovenski avtor, ki piše kvalitetne romane. Moj trg je recimo 100.000 ljudi. Recimo da od vsake prodane knjige dobim 10 centov. Ja, kaj se buniš, vas slišim reči, saj to je 10.000 EUR, če prodaš 100.000 izvodov (saj vem, znanstvena fantastika). Ok, to je, prvič, kakih 7.000 EUR po dajatvah, drugič, avtorji običajno izdajo knjigo na leto torej zaslužim malo manj kot 600 EUR na mesec. Ja, ja, saj razumem, kaj pa pišem knjige, bolje bi bilo, da bi se zaposlil kot predavatelj na FDV, kajne? Po drugi strani, če sem iz angleško govorečega predela sveta moj trg naraste na npr. 600.000.000 ljudi v trenutku. Torej, če sem angleško govoreč, dosti lažje živim od literature kot če sem Slovenec. Saj na nek način vaši logiki ni kaj očitati – če vas prav razumem pravite, da to, da smo Slovenci pomeni, da nimamo kaj brkljati po umetnosti, pač majhen si, ne domišljaj si, da si umetnik. Bodi raje pridni nekreativni trot, tako kot jaz.

Ne strinjam se z vašo idejo, da Slovenci nismo sproducirali nič omembe vrednega (to sklepam iz vaše trditve, da se ne splača subvencionirati umetnosti. Logično bi že bilo, da tisto kar ima neko vrednost država tudi podpre, sploh v situaciji kjer se umetnik, ki se osredotoči na Slovenijo pač preprosto ne preživi brez te podpore, ne glede na njegovo kvaliteto. Izbira, ki jo ta logika ponuja je torej jasna – odseli se, crkn od lakote ali pa si najdi kako ‘zaresno’ službo. V vsakem primeru Slovenije ne zanimaš), daleč od tega. Saj vem, da je nekako moderno, da se zmrdujemo nad vsem kar je bilo kdaj ustvarjeno in diši po Sloveniji, vendar, če bi zmogli malo energije in se po napornem znanstvenem delu malo poglobili v slovensko umetnost, morda ne bi bili tako razočarani, kot ste.

Drugič, se ne strinjam z vašo idejo, da zato, ker veliko sproduciranega ni kvalitetno to pomeni, da ni kvalitetnega nič. Seveda se spuščava na nivo subjektivnega in morda ni nič slabega, da širna Slovenija se ni uvidela, da bi vsi morali slediti tistemu kar je všeč vam in le tako zagotovila produciranje kvalitetne umetnosti.

O ploskanju v dvorani in neopaznosti na avtobusni postaji pa menim tole – dovolite, da sem vulgarno populističen – menite, da ljudje ne prepoznajo Jureta Zrneca na avtobusni postaji ali Borisa Cavazze? Mislite, da bi morali mimoidoči v roke tlačiti bankovce Dragu Jančarju ali Tonetu Pavčku, ko se sprehajata po cesti, ker bi to pomenilo, da sta zares umetnika?

Namenoma se izogibam polemiziranju o tem kaj je kultura. Malo tudi zato, ker slovarja tujk ne vidim kot neko hudo referenco. Verjetno bi se dalo reči, da se kultura nekega naroda na splošno plemeniti (jača? dviga?) tudi z umetnostjo, ki jo ta narod producira.

Zelo me presenča, da si dovolite izrazati svoje mnenje kot mnenje fakultete na kateri ste zaposleni. Ali to pomeni, da zastopate tudi mnenje Univerze v Ljubljani, ali samo FDV? Kako to, da se vasi kolegi strinjajo s tako predstavitvijo njihovih stališč? kot ste opazili sam ne opletam s svojim delodajalcem po koprivah, saj ne zastopam njegovih (oziroma njenih) stališč, ampak svoja.

S spoštovanjem,
David Modic

[replaced malicious code]

Posted in Kultura, SLO | 1 Comment

O stranskih učinkih cepiva proti HPV

Članek je tule

Večina komentarjev se osredotoča na to kako hudobna je farmacevtska industrija.

10.03.2009

Sklepam, da ste moji predhodnji komentatorji moškega spola? Upam, da ste iz zgornjega članka razbrali, da pride do težav (ne pa do paralize) v 2 promilih primerov. Hujših težav pride v približno 2 promilih, 2 promilov. Torej 1 oseba na vsakih 400.000 ima hujše težave zaradi cepljenja. To je približno pol toliko mogoče kot da v Sloveniji zmagaš na lotu. Pa ljudje vseeno igrajo.

Recimo, da človek v povprečju živi 80 let in da obstaja nevarnost okužbe z rakom m.vr. samo v obdobju, ko ženske ovulirajo torej recimo 45 let. v teh 45 letih v britaniji umre (! in ne zboli) za rakom m.vr. 31.500 žensk. Če privzamemo, da razmerje ona:on v Angleški populaciji 50:50 in da je od teh posameznic približno polovica plodnih, ter da je razmerje relativno stabilno, vidimo da je tudi možnosti, da ženska za časa svojega življenja umre (in ne zboli) za rakom m.vr. približno 2.5 promila.

Če torej povsem popreprostimo enačbo -> če se cepiš zdaj imaš skrajno majhno možnost, da boš imela krče in mikroskopsko možnost da pride do hujših posledic. Če se ne cepiš sedaj imaš podobno majhno možnost, da umreš od raka m. vr. in precej večjo možnost, da dobiš raka, kar, če imaš srečo pomeni, da ti bodo odstranili maternico in boš celo življenje jemala hormonske tablete in ne boš imela otrok.

In kje je tu dilema?

In na kaksen nacin se da iz tega sklepati da so lekarnarji zasluskarji? Saj ne pravim da niso, ampak to res ni dober primer.

[replaced malicious code]

Posted in SLO, Uncategorized | Leave a comment

Za spremembo inštituta referenduma

Zares

(c) siol.net

Saga se nadaljuje….
Ker gre Marjan na jetra vladajoči eliti, ta zahteva spremembo pravil o tem kdaj in kako je referendum sploh možen. Celoten članek je tule
Za spremembo inštituta referenduma.

David Modic pravi:
Pozdravljeni,
sicer se strinjam z idejo, da je zapravljanje denarja v situacijah, kjer politika poskusa prenesti odgovornost za neprijetne odločitve na ljudstvo, nepotrebno. Tako stališće se mi zdi povsem zdravorazumsko, zato ga ni težko podpreti.

Vsekakor pa to ne reši situacije, kjer politika in politiki nimajo osebne integritete. Referendum ne bi bil potreben skoraj nikoli, če bi ljudje verjeli v to, da politiki dejansko izvajajo njihovo voljo. Če npr. SD zatrdi, da bo upoštevala pravne instance države in jo (tudi) zato volilci volijo, potem njena kredibilnost pade, ko se ob prvi priliki odloči, da npr. izjava finančnega sodišča nima nobene teze. Heh, kako je že rekel plagiator ob neki drugi priliki: “Saj je samo črka na papirju”. Verjetno se marsikdo vpraša ali se lahko zaupa taki vladi in ko ji ne zaupa več, ima občutek, da bo moral soodločati o vsem – “če hočeš kaj narediti dobro, moraš narediti sam”. In takrat hoče referendum, ker ne verjame več, da imajo politiki v mislih njegov interes, čeprav so mu včasih obljubljali, da ga imajo. V tem pogledu je referendum skoraj vedno v bistvu poraz demokratičnega procesa – če bi demokratični proces funkcioniral ne bi bilo potrebe po tem, da se ljudje naknadno vključujejo vanj. Če povem po domače – “Izvolil smo vas, dobro ste plačani, zdej pa dejte še mal delat svoj posel, da lahko jaz delam kaj drugega, kar me bolj zanima. Če moram priti vsake par tednov in malo popravit vaše odločitve ali pa vam jih kar predpisat, potem je škoda stroškov, ki jih imam, ko vzdržujem vaše delovno mesto.”

Resitev torej morda ni oteževanje procesa referenduma ampak to, da ustvarite pogoje, kjer ni potrebe zanj. Tu ne govorim o servilnosti.

Gotov sem, da se vedno najde kdo, ki izrablja različne vzvode, ki so na voljo za izražanje volje ljudstva. Mimogrede, a ne bi bil hec, če bi ta hip razpisali referendum o tem ali premier in posledično koalicija še imata pravico vladati, glede na prelomljene obljube in pomanjkanje sposobnosti kritičnega odločanja pod pritiskom? Mislite, da bi nabrali 40.000 podpisov?

Nazaj k temi, gotov sem, da se vedno najde kdo, ki bo poskušal izsiliti svojo. Rešitve pa vseeno ne vidim v tem, da rešujete primere enega za drugim, kot, da bi počasi lepili obliže na mesto, kjer je imel včasih nekdo roko.

V zadnjih nekaj tednih je koalicija pokazala, da nima moči odločanja. Kar dvakrat zaporedoma se je pustila izsiljevati in verjetno ni treba biti ravno briljanten mislec, da dojameš, da to ni zadnjič. Dokler ne bo potreben kakšen hud pritisk za to, da pokleknete in zanikate lastno integriteto, ne vidim kako bi lahko pomagalo (pri reševanju problema, ki ga koalicija v resnici ima) če spremenite referendumsko zakonodajo.

Po domače rečeno, če preprečite raji, da vas izsiljuje to ne deluje tudi znotraj parlamenta. Ali ne bi bilo morda bolje, da se ne pustite izsiljevati?

LP, D

[replaced malicious code]

Posted in SLO, Uncategorized, Zares | 2 Comments

The need for a centralised ID?

[…]For those who do not want to read through all 12 pages of the thread to understand what this blog post is about, here is a brief synopsis:  A poster asked why we did not provide audio support over DisplayPort connections. I answered the question. People were not happy with that answer. Mark Hopkins kindly agreed to search again and spent a lot of time polling our engineers. He came up with essentially the same answer. Despite hours of diligent research, there are those who still think that Lenovo is not being truthful.

[…] Here’s my answer to take a step in the right direction. Set up a centralized online ID registration and clearinghouse. To sign up, you must provide a driver’s license or passport to prove you are who you say you are. At that point, you are assigned an online ID that has your name and picture (from your passport/driver’s license) associated with your profile. The rest of your personally identifiable information is immediately destroyed. You use this common ID for ALL forums, boards, and blogs that you are a member of – whether it is a vendor’s forum or a blog about coffee brewing methods during the Medieval time period.

After your centralized online ID is created, you start to establish credibility. Using the Reddit “vote up/down” or Amazon 5 star model, following each post on any online forum, people have the opportunity to vote your credibility and helpfulness up or down.

[…] (Full post by Matt Kohut is here)

Lenovo blogs

Lenovo blog (c) Matt Kohut

Here is my comment:

Hi,
I’ve been a long time reader of the site and have owned several thinkpads over the years (I type this from my x300). I have never before commented on anything as I felt I was perhaps not best qualified or didn’t feel strongly enough about that particular topic. However, this topic is right up my alley – closely connected to my PhD and masters thesis.

The problems with the proposed as I see it are those:

First of all there is no disputing that defining virtual identity is a hard task and that some virtual inhabitants will abuse the privileges of anonymity. This is not something I would wish to contend. However, connecting a RL person to their posts is not all that straightforward nor very simple.

a) There is more to someones identity than their name and picture. For instance, there are academic and professional credentials to think of. Posts on the Internet are by definition merit based (meaning – it doesn’t matter who you are, as long as what you say makes sense or resonates with someone), which is not truly compatible with requiring credentials from a person. On the other hand, somebody who spent time and energy in a chosen field should probably have a more weighted opinion if you insist on identifying him/her. Let’s not get into the consequences of what would happen if Steve Jobs or Bill Gates would participate in a particular forum. Should their opinons matter? Certainly. Would people react to what they represent and not to what they say? They probably would. Is it then OK to deny them participation in online communities just because replies to their opinions would be biased? No. I am sure you can further develop this argument on your own.

b) The identity is also fluid, not rigid. The idea that if somebody’s opinon has to follow them for the rest of their online life is perhaps too harsh. Especially if it’s in highly contentious, individualistic field. Think about it – let’s say we create global identities and Joe the user posts in a motorcycle forum (since I ride a bike and used to be a moderator in a huge biker’s forum I have some knowledge about that and thus use this as an example) – he loves his bike (as you would) and is certain that every other bike on this earth is a piece of c*ap. Let’s say he is 18 years old and perhaps brasher than neccessary. He makes his opinion widely known and most of other forum users tag him as stupid and unreliable (for they also love their brand of bikes). I mean, he is opinionated, but he’s young. His credibility is more or less shot to h*ll. Why should his individual opinion of superiority of his bike impact credibility of his thoughts on global warming or pancake recipes? So there are two dimensions to his identity – chronological – his opinion might change, and social – his identity is different according to context. You shouldn’t judge globally.

c) Social identity theory would tell you that people will try to conform in a group in order to be accepted. What you get from this, if they are identifiable is a homogenous group, which you might not really want – if the general opinion in a certain forum is that for instance Thinkpads are the best thing since sliced bread and lenovo can’t do wrong you would get people who agreed because they wanted to belong not because they genuinely thought so. This would not translate into sales – if everybody agrees that something I perceive as wrong is actually perfectly right, you tend to leave if there are no consequences. Which means that people who stayed in that fictitious forums would all agree on greatness of something but people who left would not buy it. And not neccessarily people who spoke in superlatives would actually buy the product. this ties in to another difficulty –

d) The unpopular opinions would not be heard. If an opinion is unpopular that doesn’t neccesarily mean it’s wrong. There are again several aspects of this – There are relatively few opinons that are perceived the same everywhere. Let me be a little provocative now – Iran goverment has repeatedly stated that the Holocaust has not happened. Appearing in an Iranian forum and talking about the consequences of Holocaust might not be (excuse the pun) kosher. This might lead to a sharp decline in global rating. Conversely going to an Israeli forum and comapring murders in Gaza with the holocaust would not boost your ratings.

e) If somebody for any reason lost credibility (for instance if his identity was hijacked. It doesn’t have to be his fault) that would be it – How can you prove that you were a victim in a situation where nobody believes you anymore? This problem already became apparent on Usenet years ago, where people added others to their kill-list if they trolled too much, but if then became apparent that the poster’s identity was hijacked, everybody already ignored their posts.

f) A chance of abuse is far greater when the data is centralised.

I would love to go into more detail (there’s much more) but don’t want to lecture an empty room, so to speak :).

I realise I posted late and suppose I just wasted a lot of time on a topic which nobody reads any more.

I apologise for any grammatical errors in my post. English is not my first language and I didn’t run this through a spellchecker.

RMH, David (and it is my real name, see, no need for global overseers 🙂 )

[replaced malicious code]

Posted in ENG, IT | Leave a comment

Hrvaška in referendum

(c) RTV Slovenija

Na kratko:

Marjan P., politično mrtvi SLSov funkcionar noče več biti direktor mobitela, ker ima dovolj denarja, ne pa tudi moči. Odloči se, da bi mu prav prišlo, če bi se vrnil nazaj h koritu. Do sedaj mu je prav prišlo (mislim politično) vsakršno kolovratenje okrog Hrvatov (ljudem grejo Hrvati na jetra, vsi imamo radi rodno grudo, itd). Pa se odloči, da bo zahteval referendum o vstopu hrvaške v Zvezo NATO. Odločanje o drugem narodu? Sitnica! Milijoni eurov za referendum, ki nikogar ne zanima? Ni problema! To da je o tem že odlocal DZ? Pih!

Kar se tiče ratifikacije. DZ je o ratifikaciji še enkrat glasoval. Tokrat so se mnogi poslanci (seznam je tule – komentar 97) naenkrat odločili, da v bistvu ni problema, če glasuješ za nekaj zlaganega, saj cilj opravičuje sredstva, ne? Zares se je zvečine vzdržal, čeprav je večina pred tem glasovala proti.

Celoten zapis Golobičeve in Marjanove kolobocije je tule.

26.  David Modic pravi:

Citiram:
“…Gospod Podobnik si jemlje pravico, da domnevno govori v imenu slovenskega naroda. O njem se je slovenski narod izrekel, zato tudi zaseda funkcijo, kot jo zaseda in je nesmiselno izgubljati besede…”

“… da peščica oziroma 2500 ljudi, vzame državo za talko in si ob tem še drzne govoriti v imenu slovenskega naroda. …”

“… Žal se je zapletlo z odlogom zaradi zaključnega računa in to je krivda SDS-a. …”

To je hec, a ne? Slaba šala?
Prvič, slovenski narod se je skozi svoje predstavnike izrekel tudi pri prvem glasovanju o sprejemanju finančnega obračuna, pa se je koaliciji vseeno zdelo pomembno, da se izreče še enkrat. V mojih očeh je težko očitati sprenevedanje nekomu, če se sam tudi sprenevedaš.

Drugič, tudi pri glasovanju o izračunu 2007 si je SDS vzela državo za talko (torej še manj kot 2500 ljudi), ampak je po tem, ko ste plačali odkupnino vodja koalicije rekel, da ste zdaj opravili zrelostni izpit. Če torej gre enkrat, zakaj ne bi šlo še večkrat. Koalicija je že dokazala, da je, če oprostite izrazu, everybody’s bitch. Ne se zdaj pritoževat, če vas lokalci pošiljajo po čike.

Tretjič, to ni krivda SDS – če igraš poker in te nekdo premaga za to ni kriv on. Pač boljše igra poker. Da ne bo pomote, nisem nek pristaš plagiatorja, ampak to, da ga koalicija krivi za lastno šibkost ni kvaliteta velikih.

Dajmo se razumet – kot primer – trditev, da nisi sodeloval v kaznivem dejanju zato, ker si bil samo zraven, čeprav ga nisi preprečeval, ne drži vode. Ne bodimo naivni, če si tiho, ko nekdo nekaj izsili to ne pomeni, da si se tiho uprl, ampak, da si tiho pristal na izsiljeno. In v tem primeru si, pravno gledano, soudeležen, pa če potem še tako stokaš kako si bil v bistvu proti.

Ne vem, z moje perspektive ni opravičljivo to, da nekdo dela nekaj nedopustnega (govorim o ignoriranju tretje veje oblasti in oportunističnemu jadranju po morju lastne integritete) ti pa stojiš zraven in v bistvu praviš, sicer se ne strinjam, ampak te bom vseeno podprl. Javnost mi je priča, da sem rekel, da sem proti, čeprav sem v bistvu s svojo neaktivnostjo dopustil, da se nedopustno vseeno dogaja.

Sam mislim da je referendum idiotija, vendar mislim tudi, da koalicija nima pravice nastopati s stališča branilcev integritete državljanov Slovenije, zagotovo ne, dokler nima lastne integritete. Kot pravim, ne me imet za norca, to da te vodi patološki narcis ne opravičuje tega, da mu to dovoliš.

[replaced malicious code]

Posted in SLO, Zares | Leave a comment

Zares o izsiljevanju SDS

(c) siol.net

Če na hitro povzamem:
Koalicija poskuša ratificirati pridružitveni protokol Hrvaške in Albanije k zvezi NATO. Ratifikacija pade v vodo, ker je SDS jezna. Jezna je, ker v zaključnem proračunu za leto 2007 piše, da je situacija bolj rožnata, kot je v resnici. Preprosto povedano, država je v minusu, v proračunu piše, da smo v plusu, računsko sodišče se pritoži, poslanci zavrnejo dokument, ki nima veze z realnostjo. Plagiator popeni in reče, da protokol ne bo sprejet, dokler DZ ne sprejme proračuna, ki je nerealen.

Koalicija impotentno popeni, Pahor navrže nekaj puhlic in potem zaprosi naj poslanci glasujejo po svoji vesti, vendar tako, da bo ratifikacija vseeno uspela.

Golobič med drugim reče :
[…]“Zgodilo se je skrajno izsiljevanje, saj besedilo nekega akta ni bilo sprejeto v točno takšni obliki, kot ga je sprejela prejšnja vlada. Za takšnim stališšem stoji človek, ki je pol leta vodil Svet EU, ki je sinonim za popolnoma drugačno delovanje. To nas mora vse skrbeti. Gre za simbolni požig Državnega zbora in kratico SDS in si lahko predstavljamo kot Samovoljno demokratsko stranko ali kot Selektivno demokratsko stranko.” […]

in še (prav tam)

“Primer je upravičeno zaskrbel vse po vrsti in terja temeljit premislek o nadaljnjih korakih in o stanju demokracije v Sloveniji. Prav tako bom na organih Zares odprl razpravo o tem ali je, v takšnih okoliščinah in kontekstu tako brezsramnega iziljevanja, možno in dopustno nadaljevanje naših priprav na sodelovanje, v iskanju najboljših rešitev za izhod iz gospodarske krize, za katerega smo se v tem tednu dogovorili predsedniki parlamentarnih strani, a že nekaj dni za tem doživeli nekaj diametralno nasprotnega. Nezaslišano je, da neka stranka, ki se razglaša za državotvorno, vzame za talca lastno državo in njen mednarodni ugled in neoziraje na dolgoročen strateški interes države, z grožnjo temu talcu izsiljuje,” je še dodal Golobič.

Potem se razvije debata…

64.  David Modic pravi :
2. februar 2009 ob 21:43

Pa bo šla podpora vladi še bolj v “poden”. Iskreno upam, da bodo poslanci Zaresa še vedno glasovali po svoji vesti, torej, da ne bodo pozabili, da je to v bistvu poanta parlamentarne demokracije.

66.  stane pravi:
2. februar 2009 ob 22:02
David, državljani, ki so stranke in parlamentarce na volitvah pooblatili, da v njihovem imenu in za njihov račun vodijo to skupno in nerazdelno podjetje, pričakujejo, da bodo poslanci glasovali po pameti, kajti vest pri glasovanju o predlanskih številkah nima čisto nič zraven.

69.  David Modic pravi:
Živjo Stane,
Morda sem narobe razumel poanto članka iz Dnevnika (URL naveden zgoraj) – zdelo se mi je, da premier poziva ljudi naj glasujejo pametno ne pa tudi moralno (oz. ne po svoji vesti). Pojem vest sem uporabil kot sopomenko integriteti. Ne dvomim, da premier misli, da bi bilo pametno, če bi poslanci glasovali tako kot bi si želel. Torej, dovolite, da se popravim:

Iskreno upam, da bodo poslanci Zaresa glasovali glede na zaveze, ki so jih sprejeli, ko so skupaj z drugimi prevzeli oblast ter pri tem računam na njihovo integriteto.

Sam nimam vpogleda v pogodbo o delovnem razmerju poslancev v DZ, bi pa bil presenečen, če v njej ne bi bilo klavzule v smislu – po svojih najboljših močeh bom ščitil integriteto in vrednote države v kateri sem bil izvoljen. Torej – v situaciji kjer se od poslancev pričakuje, da lažejo o svojem mnenju, poslanci naj ne bi lagali. Ker, kaj pa je to drugega – nobenih novih podatkov ni na plano. Vse kar pravi plagiator je, da si računsko sodišče izmisljuje in da je DZ poreden, ker ga ne pohvali. Oprostite, ampak to ni argument, ki bi spreminjal moja prepričanja (in verjetno tudi tujih ne). To je preprosto zahteva po uklonitvi. Premier ob tem reče: “Ja,ja, v redu, v redu, sej vem, da se ne strinjate, ampak a bi lahko mal popustil? Čisto malo, no. Kaj vas pa stane, če glasujete tako, kot pravim? Sej mislite si lahko vseeno svoje. Ne, ne nimam nobenih novih argumentov, sam dejmo popustit plagiatorju,  ker…

Ker kaj? Ker ne bo več delal štale? Ker bo potem lažje delati z njim? Ker bo potem premieru rekel, da ni tako slab premier?

Smo torej v situaciji kot v službi, kjer sodelavec nima prav, ampak šef zahteva, da mu vseeno pritrdimo, zato da ne bo več zganjal sranja. No in tukaj pride v igro vest oziroma integriteta, če hočete. Ker, tisto kar je pametno, ni vedno tudi korektno. Če hočete kak primer: V smislu ekonomskega blagostanja (utility) je pametno, če nekoga nategneš ko mu prodaš avto, ni pa korektno. Pametno je da plagiatorju vržeš par miljonov evrov in ga odseliš na Elbo zato, da ne bo več škodil Slovencem, ni pa to korektno/moralno. Ko te nekdo posiljuje in pri tem nimaš izbire je pametno, da uživaš in vsaj imaš kaj od tega, pa so ljudje običajno vseeno jezni, prizadeti, žalostni. Ni vse kar je pametno tudi dobro. Včasih je pametno, da si tiho in si misliš svoje, ampak to ruši integriteto posameznika in to zagotovo ni korektno za poslanca (in se marsikoga drugega, da ne bo pomote).

In kaj se bo zgodilo, če bo glasovanje o NATU in SDS ne glasuje za? Pa kaj? Bo situacija kaj manj mučna kot že itak je? Pač takle mamo. Tako pač deluje parlamentarna demokracija. Eni so za in eni proti. Premier itak že zdaj za tujino deluje kot nesposoben bebec, torej se tudi potem ne bo nič spremenilo, z edino razliko, da morda tukaj ne bomo mislili da nima nobene hrbtenice. To, da mu ni jasno kaj počet z močjo se pa itak zdi očitno.

A veste, to me spominja na analize govorov bivšega predsednika Busha na Ameriški republikanski televiziji Fox, kjer je ubožec nekaj blebetal in komaj povedal kak smiseln stavek oni pa so nasli skrito globino v še tako infantilnih izjavah. Tako se mi zdi, da včasih poteka analiza dejanj aktualnega premiera po raznih blogih (razgledi, dnevnik ipd).

No ja, toliko. D

70.  stane pravi
3. februar 2009 ob 0:40
David, povej mi, v čem vidiš moralo v neizglasovanju zaključnega računa? Janša je volitve izgubil in mu ni potrebno na tak način še enkrat povedati, da jih je izgubil. Tu ni šlo za nikakršno moralo, pač pa za dlakocepstvo, od katerega lastniki države ne bodo imeli nič. Je pa ta epizoda odličen dokaz, da smisel pozicije in opozicije ni sodelovanje, pač pa nasprotovanje.
Vsaka stran naj igra svojo vlogo in bo najbolj prav za vse tudi v kriznih razmerah.

71.  David Modic pravi:
Živjo Stane,
moralo vidim v odločanju po lastni vesti, ne pa po tem kaj bi bilo željeno.

Saj ne gre za dokazovanje plagiatorju, da je izgubil. Menim da gre za to, da človek pogleda kakšna so dejstva, ki so mu na voljo, oceni komu zaupa (verjetno predvsem po prejšnjih izkušnjah) in glasuje glede na mnenje, ki si ga je ustvaril, pri tem pa ni oviran s prtljago tipa “ne brcaj človeka, ko je na tleh”, ali pa “naredi mi uslugo, ker morava skupaj držat.” Glej, če dovolis malo sprevrženo figurativno in ekstremistično primerjavo – če si človek zasluži brcanje ni važno, če je na tleh. O tem bi morda moral razmišljat preden je pristal na tleh.

In še enkrat, ne gre za dokazovanje plagiatorju, da je na nek način neoptimalen. Takšna dokazovanja je izvedla populacija, računsko sodišče, gospodarstvo, svobodni mediji tu in v tujini in tako naprej. Mislim, da ni funkcija poslancev, da to počnejo, četudi morda kdo to potrebo ima.

Sicer se delno strinjam s teboj, da bi bilo morda bolje, če si pozicija in opozicija nasprotujeta, če že ne moreta delovati kot bi to pričakovali od neke bolj visoko razvite demokracije. S tem hočem povedati, da imam velikorat občutek, da pri se pri nas velikokrat zamegli smisel politike in njenih opcij. Kaj hočem s tem povedati – včasih imam občutek, da se pri nas politične struje definirajo kot kdo one niso. V smislu mi nismo SDS ali mi nismo rdeča banda ali če popreprostim – naša edina lastnost in politična prednost je, da nismo taki kot vi. V takih razmerah nujno naletimo na programsko sušo, kjer je bolj pomembno, da takoj, ko nekdo nekaj predlaga, dokažeš da je bebec, ne pa da imaš  kvalitetno alternativo. V morda bolj razviti demokraciji bi sicer pričakoval, da si pozicija in opozicija nasprotujeta ampak ne zato, ker sta pozicija in opozicija, temveč zato, ker izhajata iz različnih vrednot in izhodišč, znotraj njiju pa nastopajo poslanci s sicer generalno skupno usmeritvijo ampak svojim stališčem do določenih zadev in glasujejo tako, kot menijo, da je prav.

V tem se vračam nazaj k prvotni dilemi in začetku tega članka – Povsem legitimno je, da je nekdo proti vstopu Hrvaske v Nato, abotno pa je, da je proti zato, ker se nekdo ne strinja z nekim drugim njegovim stališčem. Kaksna programska usmeritev je to? Kaj dejansko sporočaš svojim volivcem s tem, razen tega, da pokažeš, da si ti res frajer in če dovoliš, rahlo psihopatski. Da prehitiva sofizme – abotno je tudi to, da vnaprej sporočiš, da bosš proti čemurkoli, samo zato, ker se nekdo ne strinja s tabo v nečem drugem. Kaj pa skupno dobro? Da ne bo pomote, mislim, da premier skriva svojo omahljivost za krinko skupnega dobrega in kljub temu da govori o konsenzu, v resnici izvaja le enostransko prilagajanje. V konsenzu se prilagajata obe strani.

Dovoli še to – ne strinjam se, da lastniki države ne bodo imeli nič od glasovanja glede na lastna prepričanja. Le tako bodo ohranili integriteto, kar pa, verjetno se o tem strinjava, ni malo.

D

72.  stane pravi :
3. februar 2009 ob 8:49
Seveda, da lastniki države, državljani, volivci, od zavestnega ali nezavestnega glasovanja nimajo nič, če je rezultat glasovanja slab.
Da je rezultat tega glasovanja bil slab, pa je lahko jasno vsakemu bebcu in je čisto pravilno, da se na popravnem izpitu to popravi.
Z zavestnim ali nezavestnim glasovanjem, je čisto vseeno.
Če pa se ta farsa še enkrat ponovi, bi moral ukrepati predsednik države z vsemi pooblastili, če jih ima.
Parlament ni vrtec, v kterem bi se lahko užaljeni mulci pretepali na račun ljudstva, ki jih je izvolil.
V teh kriznih časih pa tudi ni veliko prostora za razna soliranja po svoji vesti in kdor ni sposoben sprejemati neke partijske discipline pri glasovanju, pa naj sledi Pukšiču.
To, da enkrat vodstva strank sugerirajo poslancem, naj se ravnajo po svoji vesti, drugič pa po njihovi, je pa do volivcev zares nemoralno obnašanje.
Nadaljevanju takšne prakse lahko sledi samo kaos.

82.  David Modic pravi:

Živjo Stane,
rezultat glasovanja je bil slab samo v očeh tistih, ki niso uveljavili svojega mnenja.

V luči tega, da glasovanje ni podprlo, po mnenju glasujočih, zavajujočih dokumentov, pa je bil rezultat glasovanja dober.

Saj v tem, da ljudje glasujejo po svoji vesti ni nic farsičnega, torej se mi prvič glasovanje ni zdelo farsa, drugič pa (se povsem strinjam s tabo) bo farsa saj ni nobene potrebe da o nespremenjenem dokumentu parlament glasuje se enkrat. Saj je enkrat že.

V tvojem mnenju, da v krizi moramo misliti po partijski liniji se razhajava. Neoliberalistična taktika omejevanja človeških svoboščin preko stanja šoka in posledično prevlada kapitala se, zgodovinsko gledano, ni nikoli posebno dobro obnesla. Zadnji primer so ZDA – kljub kršenju človekovih pravic in razvrednotenju človeškega dostojanstva v imenu zaščite trga so vseeno globoko v finančni krizi. No ja, pa saj to vse že veš.

Menim, da bi vodstva strank morala vedno zahtevati od poslancev, da se odločajo po lastni vesti.

[replaced malicious code]

Posted in SLO, Zares | 1 Comment

dr. Andrej Rus o napadu na parkirišču…

dr. Andrej Rus (vir: arhiv Dela)

[…] Sedem dni po napadu je Policijska uprava Ljubljana podala sporočilo za javnost na novinarski konferenci 10.12. Ker se sporočilo policije precej razlikuje od tega, kar se je v resnici zgodilo, sem se odločil napisati to pismo za vse tiste, ki ste spremljali dogajanje in mi izrazili podporo, sedaj pa ugibate, od kod take razlike. […]

(Celoten tekst najdete tule)

1.  David Modic pravi :
16. december 2008 ob 0:08

Spoštovani,

Vaše pismo me je kar pretreslo. Predvsem zato, ker sem imel občutek, da iz njega veje kar velika mera nemoči. Zagotovo so dogodki, v katerih ste bili udeleženi, skrajno neprijetni. Ne bi jih privoščil nikomur in želel bi, da moje pisanje ne izzveni, kot da mi je za vašo travmo malo mar, daleč od tega.

Ob celotnem dogajanju pa sem prestrašen.

Če prav razumem, se zgodi nekaj podobnega: Visok vladni funkcionar, uslužbenec javne uprave je žrtev kaznivega dejanja (lahko tudi prekrška, saj to ni važno za moj argument). Na prizorišče kaznivega dejanja pridejo predstavniki policije, ki so po definiciji ravno tako uslužbenci javne uprave in so hierarhično podrejeni žrtvi (seveda ne neposredno). Opravijo (po opisanem sodeč površno) preiskavo in sklepajo nekaj o naravi dogodka. Ob tem poskrbijo, da nimajo veliko dela in da razlaga kar najmanj zaziba barko javnosti. V tem pogledu je videti, kot da javnega uslužbenca pustijo na cedilu v imenu netransparentnosti in udobja.

Javni uslužbenec, ki verjame, da ima prav in ki je de-facto predstavnik države (ta pa naj bi vsaj po definiciji ne bila vojaška diktatura), potem na spletni strani svoje stranke objavi svojo plat zgodbe.

Ob tem imam občutek, da ste prevzeli vlogo reporterja, vaša funkcija pa je vse prej kot to. Kljub temu, da ste bili v zgoraj opisanem incidentu žrtev, ste obenem tudi izvoljeni predstavnik ljudstva.

Tu pa pridemo do mojega strahu:
– Komu sem s svojim glasom dal moč v roke? Človeku, ki apelira na moj občutek zgražanja nad krivico? Človeku, ki se odreka svoji moči v upanju, da mu jo bo javnost vrnila? Pričakoval sem, da bodo ljudje, ki sem jih izvolil, tudi prevzeli svojo pozicijo z vso odgovornostjo in pravicami, ki jih ta pozicija prinaša. Kar bi rad povedal, je preprosto tole: Če ne boste vi vplivali na družbo tako, da se bomo vsi v njej počutili bolje, tega ne bodo zmogle niti ljudske množice brez moči. Tisto, kar je najbolj strašljivo, ni to, da obstajajo pretepači, ni to, da je policija lahko nesposobna ali neefektivna, ni to, da ljudi bolj skrbi plačilo parkirnine kot ranjen človek, temveč to, da tisti ki je prevzel odgovornost za vodenje države, ki vsebuje tudi te ljudi, piše bloge namesto, da bi to državo spreminjal.

– Kaj bi se zgodilo, če bi bil v isti situaciji nekdo, ki nima vaše moči? Očitno ne bi mogel računati na orodja pravne drzave, saj ze politični funkcionarji privzemajo, da le-ta ne delujejo.

Za tako pisanje sem se odločil, ker se vedno upam, da bomo morda lahko sanirali tisto, kar smo dokaj izdatno zavozili v preteklosti. Vem, da je take misli težko poslušati, se zlasti s spiralnim zlomom leve roke, pa vendar jih pišem zgolj zato, ker nisem povsem obupal nad tem, da bodo dejansko slišane.

S spoštovanjem,
David Modic

PS: Dr. Rus se ni nikoli odzval. Zares me pa tudi še ni izpisal iz članstva…

[replaced malicious code]

Posted in SLO, Zares | 1 Comment

Doktor bo!

Univerza v Exetru, fakulteta za Psihologijo

University of Exeter, School of Psychology

Tako, pa sem se znašel v Angliji, deželi birokracije. Za vsako stvar rabiš potrdilo in vsako potrdilo ti omogoči, da čez kak teden pridobis novo drugo potrdilo za nekaj tretjega, ki ti omogoči…

V glavnem. Najprej dejstva:

Študiram na Univerzi v Exetru, delam doktorat iz ekonomske psihologije.

Jah, kako vse skupaj zgleda? Zgleda divje. Ko sem prihajal sem, sem si mislil kao, ah, lagodno akademsko življenje here I come. Jest nimam kej delat več kot ene pol leta, sem si mislil. Moje fantazije ne bi mogle bit bolj napačne. Delat doktorat na raziskovalni univerzi je kar precej dela. Takoj na začetku so nam povedal, da naj to obravnavamo kot nine to five job in da nimamo velik časa. Če bi delali, kot smo to počeli na mojem bivšem faksu, bi bilo mogoče mal drugače, tukaj pa je prva stvar, za katero imas na voljo leto in pol t.i. literature review. Torej, pričakuje se, da bolj kot ne prebereš vse kar je bilo napisanega na tvojem področju. Univerza je naročena na nekaj več tisoč znanstvenih journalov, ki so dostopni tam nekje od leta 1950 naprej. Samo na področju psihologije je na leto objavljenih okrog 60.000 člankov (vir: moj supervizor). Pa računej. Vse se dela preko softvera za indeksiranje in citiranje. Če imas srečo najdeš članek, ki te zanima v elektronski obliki, ga shraniš lokalno, anotiraš, če je bil dober, pogledaš kdo ga je še citiral in zbereš tiste članke in tako naprej.

Torej, prva naloga je branje neskončnih količin strokovnih tekstov in potem zbiranje tega v neko koherentno celoto, ki skupaj z malo empirično raziskavo postane tvoj lastni članek.

Druga naloga je priprava empirične raziskave, ki nakazuje smer doktorata. Tudi to moraš izvesti in analizirati in spisati v letu in pol.

Tretja stvar je priprava tez in okvirja doktorata skupaj z orisom raziskave zanj in tretja stvar je obiskovanje modulov, ki jih določi tvoj supervisor skupaj z direktorjem podiplomskega študija. V praksi to pomeni statistika. Če nisi magistriral na Univerzi v Exetru, potem moraš pri njih delat izpit iz statistike in običajno še poslušat nekaj specifičnih modulov, za katere pa ti ponavadi ni treba delati izpitov. V mojem primeru so to moduli specifično povezani z ekonomijo in ekonomsko psihologijo. Tko, to so obveznosti za PhD.

Poleg teh obveznosti se moras udeleževat še Effective Researcher Development delavnic, ki so v bistvu vseživljenjsko učenje za raziskovalce in pokrivajo teme kot npr. kako napisati literature review, kako uporabljati EndNote (program za citiranje) in podobno. Ene delavnice trajajo osem ur, druge samo dve. In ko rečem osem ur, to pomeni štiri ure dela, petnajst minut pavze in tri ure petinštirideset dela. Kar delovno. Moram se udeležit vsaj treh v prvem letu.

Poleg tega se moram udeležit šolanja za učitelje v angleških visokošolskih institucijah, kar ima sicer to prednost, da s tem certifikatom lahko učim na katerikoli angleški univerzi in to slabost, da je to osem celodnevnih predavanj in vaj.

Poleg tega učim tudi sam, kar pomeni, realistično gledano kakih štiri ure na teden v povprečju – za priprave, izvedbo in ocenjevanje oddanih tekstov.

Poleg tega imam pet (5!) supervizorjev, ki imajo vsi dokaj specifične ideje kaj naj bi delal in se sicer podredijo glavnemu supervizorju, ampak vseeno se moram z njimi vsaj kej dobivat.
In tko to zgleda. Tri leta na polno. Tko, da ne zamert če ne pišem prav veliko.
Exeter je drugače super. Stanovanje je krasno, mestece očarljivo in Univerza ima vse lastnosti pravih univerz (zvonik na sredini kempusa kot falusni simbol pa to).

[replaced malicious code]

Posted in Exeter, SLO | Leave a comment

O plačni reformi

dnevnik.si

Majda Hostnik piše o plačah za zdravnike in o Virantovi plačni reformi.
[…]

Še najbolj so zadovoljni zdravniki, točneje, večina zdravnikov. Z novimi izračuni namreč niso zadovoljni samo tisti zdravniki, ki so jih njihovi predstojniki ali direktorji uvrstili niže, kot bi se uvrstili sami, je z razumevanjem do “zdrsov pri tako velikem projektu” že pred dobrim tednom pojasnil Konrad Kuštrin, predsednik Fidesa.

[…]
In kar bi radi čim prej pozabili, pa upam, prihajajoči oblastniki ne bodo nikoli: izognili bi se situacijam, v katerih se predvsem nižje izobraženi počutijo še bolj ponižane in razžaljene.

Moj komentar (nekje na dnu strani):

Saj ne gre samo za nižje izobrazene… Če si v kakem t.i. podpornem poklicu npr. soc. delavec, socialni pedagog ali psiholog si v zdravstvu sistematiziran tako kot hišnik, torej vsi profili spadajo pod t.i. tehnično osebje. Lani je bila plača srednje sestre ali tehnika enaka kot magistra psihologije. Obe pa sta bili več kot eno in polkrat manjši kot plača zdravnika specialista, da o strokovnem direktorju ne govorimo. Če recimo delas v psihiatriji, opravljas natančno tako odgovorno delo kot psihiater. Potem pa se čudijo, da ti profili odhajajo v tujino, kjer so bistveno bolje plačani. Na njihova delovna mesta prihajajo neizkušeni kadri, ki nujno potrebujejo še nekaj časa, da se priučijo. Na ta način trpi tudi kvaliteta storitev.

[replaced malicious code]

Posted in Izobraževanje, PITA, SLO | Leave a comment

O dostopnosti šolstva pri nas

(c) Christopher Bruno (from sxc.hu)

V času volitev se različne stranke ukvarjajo tudi z dostopnostjo visokega šolstva pri nas. Ne vem kakšno je stališče “desnih” strank. Levica pa se nagiba k omogočanju fakultetne izobrazbe vsakemu, ki si to želi. Komentatorji na različnih strankarskih straneh opozarjajo, da smo Slovenci v svetovnem količinskem vrhu glede na število diplomantov. Skrbi jih, da bi taka politika lahko pripeljala do devalvacije znanja.

K zgornjemu svarilu o morebitni kasnejši devalvaciji znanja, bi dodal še, da mislim da je ta devalvacija že kar pošteno prisotna. V moji prejšnji službi (v zdravstvu) so mi ob magisteriju dvignili plačo za 20 EUR bruto. Znanci na vodilnih mestih v šolstvu so mi namignili, da sem morda že “kar prevec izobražen” za delo na svojem podrocju.

Zakaj pa ljudje še vedno študirajo? In se masovno vpisujejo na fakultete? Ker se to v Sloveniji splača. Hocem reči, da se splača biti študent. Gotov sem, da to ni nobena novost za bivše in zdajšnje študente. Študentski boni in popusti, delo prek študenta ipd. Če se ti ne da zaposliti, pač vpišeš podiplomca.

Seveda je res tudi, da se ti v Sloveniji v bistvu tudi ne splača zaposliti. Sploh ne, če imaš visoko izobrazbo. Kot primer -> Sam imam magisterij + dobrih deset let dodatnega šolanja ob fakultetni izobrazbi. Torej devet let (4+2 dodiplomca in 2+1 podiplomca) formalne izobrazbe na fakultetni stopnji + 10 let dodatnega šolanja. V tem pogledu imam torej 19 let izobrazbe več kot moj polbrat, ki ima srednjo šolo in dela kot sprejemnik v nekem skladišcu. Moja plača v bolnici z vsemi dodatki je bila (dokler nisem dal odpovedi) morda za 10 EUR na mesec višja kot njegova, torej okrog 900 EUR neto. Devalvacija znanja je, z mojega stališca, že sedaj več kot očitna.

Nič čudnega torej ni, da prihaja do *brain-draina* (Ob hitrem pregledu spleta sicer nisem nasel veliko raziskav, ki bi to potrjevale. Večinoma raziskave pravijo, da Slovenci radi ostajajo doma, tisti, ki odhajajo pa so večinoma visoko izobraženi. Ne vem kakšna je verodostojnost raziskav. Lahko jih najdete tule ali tule). V Sloveniji ni težko priti do visokošolske izobrazbe in tudi podiplomski študij ne stane ravno ogromno. Ko enkrat končaš podiplomca je pa daleč bolj smiselno, da se zaposliš v tujini, ker si tam za izobrazbo tudi plačan.

Leta 2006 slovencev odhod v tujino še naj ne bi mikal. Samo (?) 40% je razmišljalo o odhodu.

Akademska kariera v Sloveniji je le malo verjetna, ne glede na povprečje in objave – tisti, ki ste jo poskušali izpeljati, veste o čem govorim. V imenu jedrnatosti se ne bi spuščal v razpredanja o tem zakaj je tako in kako nelogično je zgrajen sam visokošolski sistem, ki ne nagradi akademskih dosežkov, ampak prej nasprotno.

Ob vsem napisanem se zares sprašujem ali je dostopnost visokošolske izobrazbe res najbolj pereč problem slovenskega visokega šolstva.

Pred leti sem prijavljal raziskavo o tem, koliko študentov nekaj let po diplomi dejansko ostane v svojem profilu. Iz raziskave bi med drugim lahko ugotovili ali je profiliranje poklicev v slovenskih univerzah izpeljano kvalitetno oziroma kako bi lahko bolj optimalno opredelili katere fakultete producirajo preveč in katere premalo diplomantov.

Za raziskavo v Sloveniji ni bilo nobenega interesa (za razliko od Anglije, ki je raziskavo hotela). Tisti profesorji na na naših fakultetah, ki so bili pripravljen komentirati mojo predlagano raziskavo so mi pojasnili, da fakultete dobijo sredstva iz proračuna glede na število vpisanih študentov. Po tej logiki res NIKOGAR na univerzi ne zanima rezultat, ki pravi, da bi morali zmanjšati število vpisnih mest in da npr. morda trg dela res ne potrebuje 1000 diplomiranih ekonomistov na leto. V tej točki bi se lahko oglasili tudi besni študentje, češ, če si pa res želim študirati npr. ekonomijo, je pa ja v redu, da to lahko počnem. Ironično je seveda to, da vsi ti ekonomisti potem ne delajo na področju ekonomije, ker delovnih mest ni. Tisti ki so dobri na svojem področju vseeno delajo tisto, kar so se namenili, tisti, ki pa morda niso najprimernejši za določen profil pa so v končni fazi izgubili vsaj štiri leta in še vedno ne delajo tistega, kar si želijo. Tako da so na koncu koncev vseeno izviseli in edina, ki je imela nekaj od tega je bila fakulteta, ki jo je v tako poslovanje prisila fiskalna politika.

[replaced malicious code]

Posted in Izobraževanje, SLO | 2 Comments

Državna štipendija

AD-Futura

Iz foruma 45. razpisa za štipendije Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije. Rok za prijavo na razpis je bil 20. junij 2008 (Celotni forum je bil en dan kasneje zbrisan).

Citat:
darinka:
Datum: 03.09.2008 ob 14:32:11
Odgovor Andreji:
Kot že navedeno na tem forumu pričakujemo, da bomo lahko odločbe izdali do konca tega meseca, če seveda pridobimo pravočasno vse podatke o kandidatih, potrebne za odločanje.
konec citata

Komentar
Pozdravljeni,

Želel bi si, da bi rezultate objavili čimprej. Že moji prejšnji kolegi in kolegice so omenili, da je datum objave rezultatov nevarno blizu začetku študija. Če torej recimo objavite rezultate 30. septembra. In recimo, da štipendije ne dobim… Ali lahko v enem dnevu dobim študentski kredit? Ali naj zaprosim za študentski kredit sedaj in ga potem zavrnem, če mi fundacija nudi štipendijo?

Ali gre za to, da če zamudimo z rokom plačila šolnine in se ne moremo vpisati, vi pa nam naknadno odobrite štipendijo za tekoče šolsko leto, ki ga ne moremo več vpisati, glej ga zlomka, denar kar naenkrat ostane fundaciji? Kakšna smola, ja sej, sredstva so bila na razpolago, ampak, če jih pa študentje ne znajo črpati je pa to res njihov problem. Nič, bomo pač morali denar preusmeriti v druge dejavnosti fundacije, npr. letoviško hišico na Hvaru al pa v opremljanje novih prostorov. Če so sredstva iz Evropske unije, pa jih lahko država vrne. Ob tem je morda presenečena, ker jih Evropa za to ne pohvali, češ kako skromni da smo, ampak si misli, da se jim Slovenija res izplača, ker ob rokih plačuje dajatve EU, sredstev pa ne črpa.

Pri vsem tem je za marsikoga izmed nas tudi skrajno neugodno to, da si ne moremo urediti bivanja v tuji državi vsaj malo pred zacetkom šolskega leta. Običajna politika v npr. Angliji je, da tuji državljani, ki nimajo anleškega državljana, ki bi jamčil za njih, plačajo šest mesecev najemnine vnaprej. Odvisno kje posameznik študira, ampak recimo, da je v povprečju treba iz danes na jutri priskrbeti kakih 6000 Eurov. Plus dajatve, eno ali dvomesečna kavcija, plačilo agenciji, ipd. Tudi v primeru, da na koncu štipendijo dobimo, nam preostane le, da bivamo v stanovanjih, ki so jih vsi ostali že zavrnili, bodisi ker so luknje, bodisi, ker so daleč predrage luknje.

Nekje, ne vem kje, sem zasledil, da je bilo prijav kakih 70. Z današnjim dnem je minilo 75 dni od končnega roka razpisa. Prosim vas. Če bi se prijavitelji na razpis prijavljali na tuje fakultete s tako svetlobno hitrostjo, nas nikjer ne bi sprejeli.

Lep Pozdrav.

[replaced malicious code]

Posted in Exeter, SLO | Leave a comment

Anketa Zares, zares Anketa

Ankete Zares

Ankete, ankete

V levem vprašalniku zadnje vprašanje sprašuje po tem kaj se nam ta hip zdi največji problem v Sloveniji in kako bi ga rešili. 

Moj odgovor (ki se ga da prebrati tudi na Zaresovi spletni strani): 

Najbolj me skrbi, da preprosto ni ljudi, ki bi se ukvarjali s politiko in v resnici radi tudi kaj spremenili tako, da v prvi vrsti ne bi zadovoljevali lastnega pohlepa po moči ali denarju. 

Kot člana Zares me v resnici skrbi tudi naša stranka. Da ne bo pomote, plagiator mi še bolj ne ustreza, vendar sem upal, da se mi ne bo treba odločati zgolj za manjše zlo.

1) Združevanje z AS. To vidim kot dokaj cenen manever, ki je stranki sicer omogočil to, da imamo izpostave v vsaki slovenski vasi, po drugi strani pa smo dobili klovne kot je Kek in podobni, ki sem jih imel priložnost srečati na naših druženjih. AS ni na prejšnjih volitvah uspela pridobiti niti enega poslanca v parlament, kar veliko pove o jasnosti njihove vizije. Morda je dovolj, da s kom veliko igraš košarko?

2) Delo raznoraznih odborov. Sam sem bil del odbora za šolstvo. Vse skupaj je potekalo tako, da smo se dobili enkrat, se spoznali in se dogovorili za naslednje srečanje, ki je bilo dva meseca kasneje kot smo se okvirno dogovarjali. Vmes smo nekaj pisali o svoji viziji programa. Priprave na ta drugi sestanek so bile v bistvu v enem dokumentu nametani naši umotvori. Dobili smo jih na dan sestanka. Večina ljudi na sestanku sploh ni bila seznanjena z njimi. Naš vodja ni pripravil povzetka in ni imel pojma o čem naj bi sploh polemizirali. Vrhunec sestanka je bil, ko je neka kolegica rekla: Naredimo šolo bolj človeško in si je naš vodja (brez heca) pomel roke in rekel, “no pa imamo uporaben volilni slogan”. Saj razumem, slogani so pač bolj pomembni od vsebine. Po nekaj urnem nabijanju smo odšli z obljubami tipa: “v par dneh dobite povzetke po  elektronski pošti, in potem preko mejlov sestavimo osnutek programa za šolstvo“. Po več-mesečni pavzi smo dobili pošto od našega vodje, ki je ubožec ravno moral dokončati doktorat in ni imel časa za neko usklajevanje okrog programa, tako, da ga je napisal kar sam in nam dal par dni časa za komentarje. Torej, človeka ni na spregled, po dveh mesecih pa mi postavi nek minimalen rok za komentiranje njegovega umotvora. zakaj že imamo odbor? Očitno ne zato, da bi nekaj dodali k programu.

Tudi ta pošta se je končala z obljubami kako se bomo dobili in izpilili program. Tega sestanka nikoli ni bilo. Verjetno je našega vodjo zagovor doktorata preveč utrudil. Osnutek programa je napisan medlo in nezanimivo. V njem je obilo krilatic v smislu: “trudili se bomo za…“, “Vzpostavili bomo dialog z…“, in podobne nebuloze. Prvič, kot je rekel Yoda: “Try not, do or do not“. Ta ideja sicer ni zrasla na njegovem zeljniku, poznamo jo tudi v psihoterapiji. In drugič, oprostite anglicizmu in vulgarnosti, would it fucking kill you to be direct and clear? Bi znal sam to speljati bolje. Ja. Ali koga to zanima? Niti ne.

Sedaj bom raje nehal, v bistu sumim, da tega tako ali tako nihce ne bere. In tudi to me skrbi. Skrajno presenečen bom, če bom slučajno dobil odgovor na tole pisanje. Lahko mi ga pošljete kar na david.modic[AT]zares.si, da ne bo naslov služil samo razpečevanju okrožnic športnega odbora Kamnik, čigar član je očitno opazil tržno nišo in nam vsem poslal ugodno ponudbo smučarskih tečajev za najmlajše.

[replaced malicious code]

Posted in SLO, Zares | Leave a comment

Prvi zapis

Pogled v prihodnost

Tale pita bo zelo sladka. Ta hip se s Tonijem (prijatelj, dizajner, Drupal guru) prebijava skozi kreacijo strani podjetja pita .Trudim se da bi stran ponujala korporativno podobo obenem pa ostala neprevzetna.

Moja vizija tega podjetja v nastajanju je zapolnjevanje vrzeli, ki jo za seboj pušča turbo-kapitalizem, ki ne daje kakega velikega poudarka na prihodnost. Pri nas, v Sloveniji, je koncept zlatih ovratnikov, torej tistih delavcev, ki so še posebej vredni za podjetje, ponavadi enačen z vodilnim kadrom, kar je pogled, ki je velikokrat preozek in na noben način ni koristen podjetju in njegovemu vodstvu. Manager podjetja ni nujno tudi najbolj kreativen delavec, nima nujno specifičnih znanj za izboljševanje določenega izdelka, ne piše nujno najboljših reklam in ni edini človek na svetu z idejami, ki bi izboljšale kvaliteto izdelka. Po drugi strani delavci niso nujno motivirani samo z denarjem, so pa definitivno motivirani preko denarja takrat, ko jih ne motivira nobena druga lastnost/posebnost podjetja. Najbolj zanimiv in dobičkonosen kader ne ostane v podjetju, ki mu nič ne ponuja. Denar lahko samo delno sanira tako nastalo situacijo.

Izkušnje zaposlenih v Piti kažejo, da organizacije ponavadi svojim zaposlenim ne nudijo varnosti. Tipični stavki so: “A ti ni zadost, da sem te zaposlil? Če ti kej ni všeč dej odpoved, pa bo na tvoje delovno mesto prišel nov neizšolan kekec, ki ga bomo cuzali, dokler ne bo dovolj nezadovoljen, da bo tudi on odšel, njegovo delovno mesto pa bo zasedel nov neuk kekec.” Vsake toliko časa nekdo od zaposlenih izzove ta blef in tudi zares odide. Svet se vrti naprej, organizacija zaposli nov kader, ki je srečen, da sploh ima službo in bivši delavec utone v pozabo. Organizacija sicer s tem ne napreduje in se ne izboljšuje. V konkurečnem poslovnem svetu si preprosto ne moreš privoščiti, da bi zelo kvaliteten kader podaril konkurenci. Vendar to na žalost še ni postalo jasno mnogim gospodarstvenikom. Na prvi pogled se nič ne spremeni, kvalitetni managerji pa bi lahko vodilnemu kadru v takem podjetju povedali, da se take strateške odločitve kažejo malo bolj na dolgi rok, ne pa v naslednjih nekaj dneh ali v naslednjem mesecu. Po nekaj mesecih vodilni kader opazi, da v podjetju nekaj škripa, skličejo sestanek podjetja in imajo visokoleteče govore o tem, kako se je nujno bolj potruditi, kako uspešnost pada, za kar so seveda krivi delavci, in kako bo treba malo več delati, vendar ne ponudijo ničesar, kar bi delavce bolj motiviralo. Tako tisti, ki ostanejo v taki ladji polni lukenj še bolj intenzivno črpajo vodo za isto plačo in obenem poslušajo kako nesposobni so. Kmalu za tem odide naslednji najbolj sposoben delavec, ki ga vodstvo nadomesti z nekom, ki je morda v končni fazi lahko po nekaj letih piljenja zares dober, vendar v tistem hipu še ni dovolj izkušen, da bi veliko dodal h kvaliteti storitev. Skeptiki bodo rekli, da morda lahko zaposliš tudi koga, ki je skrajno sposoben z veliko izkušnjami, vendar v podjetju, ki počasi tone ne moreš računati na to, da so ljudje, ki so zelo sposobni obenem tudi skrajno neinformirani.

To, da najprej odidejo nesposobni delavci je zgolj samo-tolažba managerja, ki tava v temi. Tisti, ki se zavedajo kako nesposobni so, ne bodo odšli z delovnega mesta, ki jim vsaj približno ponuja neke bonitete, na katere velikokrat ne bi mogli računati v podjetju, kjer zna vodstvo malo bolje prepoznavati nesposobnost. Z malo zdrave pameti postane jasno, da so odhodi bolj izobraženega kadra znak za preplah in ne trenutek v katerem si manager reče: “Še dobro, da je ta delavec odšel, ker je bil itak nesposoben. Odrezali smo mast, ostale pa so samo še mišice, ki bodo poganjale motor uspešnosti”. Če hočete še nadaljevati s to primerjavo – če organizem miruje, najprej odmrejo mišice in ne salo.

Dovolj za tokrat.

[replaced malicious code]

Posted in gospodarstvo, PITA, SLO | Leave a comment