SDS opozarja (po Twitterju, mensezdi), glej zgodbo, da se moramo varovati (parafraziram) “instant strank, z instant politiki in instant programom”.
Ja, ker instant stranke z instant programom so nekončno slabše kot etablirane stranke z vedno istim programom, ki ga nikoli ne izpolnijo? Naposlušal sem se predvolilnih obljub, ki potem nekam izginejo in “prvakov strank” ki vedno znajo razložiti zakaj nič ne delajo, ko so enkrat izvoljeni. To, da veš kaj boš naredil, če gre vse po tvoje in ne kaj boš naredil, če se ti nekaj sfiži, je (po Ericu Berneju, očetu transakcijske analize) definicija zgube. Zmagovalci vedno vejo kaj bodo naredili če ne gre vse po njihovo, in zgube nikoli, po Berneju. In potem že pred volitvami poslušam kako se kandidati dajejo v oklepaje, v smislu, “No tole bomo naredili, seveda, če bomo izvoljeni in če bomo v koaliciji in če bomo… “. To ni t.i. realistična drža. Realistična drža bi bila, če bi kdo rekel – “Naš program je takle: tole so naši maksimalni cilji, ki jih bomo lahko dosegali, če bodo izpolnjeni tile pogoji. Tole so naši minimalni cilji, ki jih bomo dosegali v slabših pogojih.” In tako naprej. Do sedaj še nisem slišal človeka, ki bi v Sloveniji rekel – takle je naš plan, taka je časovnica, taka je SWOT analiza, tole so naše omejitve, tole naše prednosti, tole bomo naredili v situaciji (a) in tole v situaciji (b). Hočem reči, da ni videti, da bi imele stranke kake stratege, ki razmišljajo korak dlje od točke, kjer dobi stranka mesto v parlamentu in lahko začne prej nezaposlene ključavničarje nastavljati v nadzorne odbore bank in državnih podjetij. Ni videti,da bi svetovalci “prvakom” znali vbiti v glavo, da izpolnjevanje kratkoročnih ciljev ni nujno daljnoročno najboljše.
Stranke pri nas so kot komunala, ki jo vedno preseneti sneg sredi zime. Na primer. “Ne moremo izvajati programa, ker sami nimamo večine!” Jah, to je za vas novost, da morate delovati v koaliciji in sprejemati kompromise? Zakaj začnete o tem razmišljat po volitvah in ne med oblikovanjem programa? Ni umetnost mesarit s polno ritjo vpliva, umetnost je nekje popustit in nekje pridobit, v vedenju, da so vse te igre dolgoročne. Danes imam vec moči jaz, pa se nekje prilagodim, čeprav mi ne bi bilo treba, v naslednjem parlamentu ti, pa se takrat ti prilagodiš meni. Ne? Obema nama je cilj izboljšati stanje za državljane, ne? Razlikujeva se pač v ideji tega, kako to storiti. In dokler to ne bo jasno, ne bomo nikamor prišli. Moj najljubši fanatični libertarec zelo rad citira Churchilla in pred kratkim je navajal njegovo krilatico, da naj bomo neizprosni v porazu in radodarni v zmagi (v prostem prevodu). No, tega se pri nas nekako ne moremo navaditi. Niti tega, da priznamo poraz, niti tega, da je taktično pametno, če se ne posmehuješ in zaničuješ nekoga, ki si ga premagal.
[replaced malicious code]